Vse bolj jasno postaja, da je, ko govorimo o industriji, v Evropi nekaj hudo narobe. Slovenija je del te Evrope, zato z njo deli tudi njene probleme. Ti niso zgolj prehodni, saj se kuhajo že zelo dolgo. Izbruhnili bi veliko prej, če ne bi bilo padca Berlinskega zidu in razpada Jugoslavije. S tema dogodkoma so zahodna podjetja pridobila nove trge, poceni delovno silo, nove potrošnike. Zaposleni v zahodni Evropi so šele z zamudo občutili negativno plat te širitve. Zaradi nižjih plač in socialnih standardov, ki so jih sprejele države, ki so nastale na območju nekdanje Jugoslavije, in tiste onkraj Berlinskega zidu, jim je življenjski standard padel šele s krizo iz leta 2009. 

Finančnim skladom, ki so istočasno pospešeno prevzemali industrijska podjetja, širitev na vzhodni del Evrope ni bila dovolj. Njihov edini cilj je namreč neskončna rast. Tako so podjetja s podporo politike začela proizvodnjo seliti na Kitajsko in druge države, kjer so zaposlene lahko plačevali še manj. To so poimenovali globalizacija, ljudi na Zahodu pa prepričevali, da bodo oni opravljali le bolje plačana storitvena dela, težka industrijska dela pa bodo zanje opravljali v manj razviti Aziji. 

Kitajska je imela seveda drugačne načrte. Drugače kakor zahodne finančne institucije, inštituti in politiki tam razmišljajo dolgoročno. Tega seveda niso obešali na veliki zvon, zato je Zahod to opazil prepozno, da bi jim vzpon med vodilna svetovna gospodarstva lahko še preprečil. V Evropi je še dodatni problem, ker nima lastnih surovin in energentov. Ves čas gospodarskega razcveta jih je poceni dobivala od Rusije. Ko je ta vir s sankcijami po začetku vojne v Ukrajini presahnil, so se za že močno načeto evropsko industrijo začeli črni časi.

Dodaten hud udarec so zdaj zanjo še različni načrti za boj proti podnebnim spremembam z zavezami, da bo Evropa na tem področju vodilna na svetu. Te zaveze za industrijska podjetja pomenijo dodatno breme, pod katerim vse bolj omagujejo. Tudi v Sloveniji čedalje več ljudi ugotavlja, kaj vse smo včasih proizvajali doma, zdaj pa to uvažamo. Naša podjetja so bila v veliki meri končni proizvajalec, ne zgolj eden od členov na repu dolge dobavne verige. Tuji lastniki se za selitev proizvodnje še lažje odločijo, če je tovarna v majhni državi, ki zanje ni velik trg. Takšna država je Slovenija. V Nemčiji in drugih večjih državah začnejo zapirati tovarne, ko je res že zelo hudo.

Prvi resni signal, da je stanje v Nemčiji, ki je glavna gospodarska partnerica Slovenije, zelo resno, so bile izjave nemških politikov, da gospodarske razmere v državi niso dobre. To so začeli govoriti že pred približno letom dni in politiki to priznajo, ko je res že zelo hudo. Možnosti, da bi se selitev proizvodnje in posledično zapiranje delovnih mest v Sloveniji kmalu končala, torej ni prav veliko. Z vsako novo selitvijo se bo zmanjšalo število delovnih mest, znižal pa se bo tudi znesek davkov in prispevkov za financiranje javnih storitev. Proizvodnje bo vse manj, revščine vse več, vladajoči politiki pa kljub temu še vedno ponavljajo pravljice o gospodarski uspešnosti.