Predlog novele zakona o zaščiti živali, ki sicer vsebuje nekaj pomembnih dopolnitev, je bil deležen nasprotovanj predvsem kmetov in veterinarjev. Oboje najbolj motijo priučeni "pooblaščeni svetovalci", ki naj bi nepoklicani vstopali na kmečka dvorišča in v hleve, veterinarji pa izpodbijajo njihovo strokovno znanje. Počutijo se degradirane in ogrožene. Presenečen sem, da se je stroka, ki - vsaj v zvezi s problematiko rejnih živali - v glavnem molči, sploh oglasila. Na temo intenzivne industrijske živinoreje bi se že zdavnaj morala odzvati veliko bolj konstruktivno in ne izključno takrat, ko se počuti ogroženo.

"Ljubezen do živali ni dovolj, treba je imeti tudi nekaj znanja," je dejala Vida Čadonič Špelič (NSl). Res je, ljubezen do živali ni dovolj. Ne za priučenega svetovalca kot tudi ne za srednješolca, ki se iz morda sentimentalnih vzgibov vpiše na študij veterinarstva. Če ne prej, se je s svojo odločitvijo in samim seboj prisiljen soočiti v okrvavljenih belih klavniških škornjih, ki jih mora obuti na vajah. Ko stoji sredi industrijskega obrata, zmeden ob kakofoniji tekočih trakov in živalskih krikov, pomešanih z vonjem po hlevu in krvi, mora v sebi na nek način ubiti ljubezen do živali. V klavnici je popolnoma nemočen. Kako naj zaščiti vola, ki se mu bo penetrirni klin v naslednjem trenutku zaril v možgane? Če želi opraviti študijske vaje in postati veterinar, mora izklopiti sočutje in se soočiti z dejstvom, da je - kljub etičnim načelom, ki so ga morda pripeljala v ta poklic - le eden od členov industrije, ki svoje dobičke ustvarja na račun čutečih živih bitij. Vsi veterinarji smo - čeprav nekateri samo na študijskih vajah - te gumijaste škornje morali obuti, zato za sentimentalni pogled na veterinarski poklic ni prav nobenega razloga. Ne poznam nikogar, ki bi se za študij odločil zaradi veselja do "mesogledništva", so pa mnogi kolegi v okrvavljenih belih gumijastih škornjih dočakali upokojitev. Kako boleč absurd - izbereš življenje, v katerem želiš pomagati živalim, preživiš pa ga kot del sistema za njihovo industrijsko eksploatacijo.

Živali kot žrtve političnega preigravanja

Iniciative, s katerimi skuša vlada urediti precej kompleksna področja, kjer se z etičnimi momenti prekrivajo še ekološki in zdravstveni, so sicer - verjamem - dobronamerne, čeprav so bile na žalost pripravljene precej poenostavljeno in brez zadostnega upoštevanja stroke. Pravzaprav se ne čudim, da sta - tako pred kratkim ustanovljeni strateški svet za prehrano kot aktualna novela zakona o zaščiti živali, že takoj naletela na intenzivne odzive stroke in kmetov, ki se (morda upravičeno) počutijo ogrožene. V resnici sem se vladnih iniciativ razveselil, čeprav me je zelo kmalu razočaral poenostavljen nesistemski pristop. Spoznanje, da je bil končno nekdo pripravljen stopiti iz okvirjev zbirokratiziranih uredb, ki se ponašajo s precej bizarnimi pridobitvami, izraženimi recimo v kvadratnih centimetrih povečanja življenjskega prostora živali, ki v vsem svojem kratkem življenju ne vidi sonca, je bilo zame kljub vsemu sveže in spodbudno. Verjamem, da moramo človekov odnos do sveta vsebinsko radikalno spremeniti, vendar na način, ki ne bo že vnaprej izničil možnosti za uspeh. Z opozicijo, katere večna agenda je podiranja vseh, še tako konstruktivnih iniciativ političnih nasprotnikov, bo to težko. Žal so žrtve tokratnega političnega preigravanja živali.

Kapitalistična mantra vedno večjega dobička

Absurd za veterinarske inšpektorje - ne glede na morebitno kadrovsko dopolnitev - je v tem, da lahko le "popravljajo" ekstremne dogodke, s katerimi mediji občasno prebudijo naša čustva, ne morejo pa ustaviti etično zavržne industrije. Tudi za težave, s katerimi se človeštvo danes sooča na področju živinoreje, je kriva kapitalistična mantra vedno večjega dobička, ki je na tem področju v spregi s trpljenjem živali. V smeri ukinitve intenzivne živinoreje, ki temelji na principih industrijske proizvodnje, kažejo v prvi vrsti etični razlogi, vzporedno pa bi prehod na tradicionalno ekstenzivno rejo živali prinesel tudi ekološko dobrobit in zmanjšal zdravstveno tveganje potrošnika.

Etični razlogi za odpravo industrijske vzreje živali

Pri industrijski vzreji živali gre za vzrejo živali v velikih obratih, ki upošteva industrijsko-tehnološke pogoje za optimizacijo procesa pridobivanja končnega izdelka, ki je v tem primeru živalska mišičnina (meso), mleko, jajca oziroma vse, kar si človek zamisli in mu prinaša dobiček. Pri takšnem pristopu izstopa etični moment, ki nastane ob dejstvu, da je izhodiščna "surovina" pravzaprav živo bitje (četudi smo živali formalnopravno zreducirali na stvar). Kot sicer v industriji je tudi tukaj proizvodnja v prvi vrsti prilagojena ekonomiki, omejitve, ki ohranjajo minimalno kakovost življenja rejnih živali, pa so za proizvajalca nujno zlo. V pogojih industrijske vzreje se živali drenjajo v okolju, ki nima nič skupnega s tipičnim naravnim okoljem vrste, njihovo preživetje pa omogočajo zootehnično-veterinarski ukrepi, brez katerih "proizvodnja" ne bi bila mogoča. Brez natančno določene prehrane, dopolnjene s preventivnimi farmacevtskimi ukrepi in rednimi cepljenji, živali v takšnih razmerah ne bi preživele. Zdi se mi, da o etičnosti različnih zootehničnih ukrepov, v katere so industrijo živalskih življenj prisilili ekonomski razlogi, ne gre razpravljati. Vsakemu, ki premore vsaj malo empatije, bodo zadostovali naslednji primeri: ubijanje dan starih piščancev moškega spola, katerih življenja v industriji proizvodnje jajc niso ekonomsko upravičena, kastriranje sesnih pujskov v prvem tednu življenja, odstavitev teleta od krave oziroma "ekonomski" zakol krav takoj, ko njihov reprodukcijski potencial lastniku ne prinaša več vsako leto novega teleta.

Namesto uredb, s katerimi veterinarska stroka občasno spreminja rejske pogoje in le minimalno modificira tehnologijo v korist rejnih živali, bi se morali končno odločiti za radikalno prepoved neetične eksploatacije živali in dovoliti le pašno vzrejo živali, ne glede na živalsko vrsto. Tehnologijo bi morali preusmeriti v optimizacijo enostavnih objektov, kamor se lahko živali umaknejo zunaj pašnega obdobja, in pripravo ustrezne, doma pridelane krme za to obdobje. Zaradi bistveno manjšega uvoza koncentriranih krmil bi imel takšen pristop hkrati pozitivne ekološke posledice, država pa bi lahko sistemu ekstenzivno naravne živinoreje pomagala z najrazličnejšimi ukrepi, ki bi nevtralizirali ekonomske posledice manj intenzivne živinoreje.

Ekološki razlogi za odpravo industrijske vzreje živali

Zanimivo je, da med ključne ekološke dejavnike živinoreje uvrščajo prav skupino živali, ki ima največji potencial za izkoriščanje človeku prehransko neuporabnega rastlinja. Res je, da prežvekovalci v procesu ponovne "obdelave" zaužitega travinja, iz vampa - izjemnega bioreaktorja, ki ga je evolucija ustvarila iz enostavnega želodca - izločajo tudi metan, vendar je ta plin v ozračju precej neobstojen. Kljub drugačnim izračunom sem prepričan, da izpusti metana iz gobca govedi (drugih prežvekovalcev je v Sloveniji le za vzorec) pri nas prispevajo le majhen delež toplogrednih plinov. Verjetno ti v največji meri tudi na področju živinoreje nastajajo kot posledica izgorevanja nafte in derivatov. Samo pomislimo na sisteme za ogrevanje proizvodnih obratov, izpuhe traktorjev in na največjega onesnaževalca med vsemi, transport. Zagotovo je negativen ekološki učinek ladij in kamionov, ki sojo in druge surovine koncentriranih krmil k nam pripeljejo z drugega konca zemeljske oble, največji. Dejstvo, da uvožena prehransko intenzivna krmila največ uporabljamo v industrijski vzreji prašičev in predvsem v perutninarstvu, ekološko tehtnico povsem prevesi na to stran. Prežvekovalci so torej, vsaj v relativno zelo majhni slovenski populaciji, še najmanj odgovorni za toplogredne izpuste. Prepričan sem celo, da jih Slovenci precej več proizvedemo z vrtnimi kosilnicami!

Morda se zdi ponoven prehod na tradicionalno pašo korak nazaj, vendar sem prepričan, da prav to potrebujemo. Mesa imamo preveč, z resničnim prehodom na "domače" - ki je trenutno žal le tržni in pogosto zavajajoč slogan mesne industrije - bomo imeli na krožnikih kakovostnejše meso, ki pa bo imelo tudi svojo ceno. In mora jo imeti, s pravilnim pristopom pa bi moral kmet zanj dobiti precej več kot danes. Predvsem zaradi krajše trgovske verige, manjših tržnih marž in kultiviranja sistema za čim bolj neposredno trženje. Tako bi lahko uresničili tudi slogan "iz hleva na krožnik", ki so ga na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin nekoč ponujali v podporo sledljivosti živil.

Zdravstveni razlogi za odpravo industrijske vzreje živali

Popolnoma se zavedam nasprotovanj zagovornikov živinorejske industrije, ki bo svoj obstoj utemeljevala z ekskluzivnostjo, ki ponuja človeštvu s proteini bogata živila živalskega izvora. Rekli bodo seveda, da bi s takšnim pristopom človeštvo ogrozili - podobno kot nas lovci prepričujejo, da bi bila brez njih ogrožena divjad. V resnici naše zdravje bolj kot pomanjkanje ogroža višek mesa na krožnikih, zato bi nam tudi na tem področju pomagal korak v preteklost, ko je bilo meso na krožniku le enkrat ali dvakrat na teden. Rdeče meso je sicer odličen vir beljakovin, cinka in železa, vendar bi - posebno pri odraslih - moralo biti le za nekakšno popestritev obroka. Prepogosto uživanje rdečega mesa je namreč povezano s srčno-žilnim tveganjem pa tudi tveganjem za razvoj določenih oblik raka. Še nevarnejši so izdelki iz mesa, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uvršča med živila s karcinogenim potencialom. Medtem ko je tveganje pri mesnih izdelkih predvsem posledica različnih tehnoloških dodatkov, ki lahko povečajo tveganje za rak želodca in rak debelega črevesa, je rdeče meso lahko nevarno zaradi železa v krvnem barvilu, ki lahko v telesu ustvarja karcinogene nitrozo spojine.

Evropska strokovna revija European Heart Journal je v pravkar objavljeni metaanalizi, ki je zajela 70 raziskav, povzela naslednje: uživanje rdečega mesa poveča srčno-žilno tveganje za 11 odstotkov, predelano rdeče meso pa za kar 26 odstotkov.

Še nevarnejše je pogosto uživanje preveč zapečenega mesa z žara, saj visoke temperature sprožijo nastajanje kancerogenih heterocikličnih aminov (HCA) in policikličnih aromatskih spojin (PAH).

Zamenjajmo potrošništvo z zavedanjem o soodvisnosti

Živali se, tako kot ljudje - rojevajo v ta svet in imajo, tako kot mi, pravico živeti svobodno. Zgodovinski razvoj kmetijstva in z njim povezano delovanje človeka, ki je zaradi lastnih koristi določene divje živali udomačil, je privedlo do ekstremnih oblik izkoriščanja. Z eksponentnim naraščanjem človeške populacije eksponentno raste tudi stopnja eksploatacije živali, naš odnos do živali pa je v popolnem neskladju z zavestjo, ki bi jo pričakovali od človeka 21. stoletja. Seveda hrano potrebujemo, prepričan pa sem, da bi lahko z ustreznim pristopom človeško lakoto potešili na etično bolj sprejemljiv način.