V Kostelu so pri eni hiši imeli vraga. Sedel je na zapečku in ves čas nagajal gospodinji. Dala mu je jesti fižola, on pa je mehkega pojedel, trdega pa metal po hiši in pri tem govoril: "Mehko, trdo, mehko, trdo." Vraga so se počasi naveličali. Gospodar Martin ga je dal v žakelj, zavezal in vrgel v reko Kolpo. Mislil si je: "Zdaj smo se pa za vedno znebili tega vraga!" Od Kolpe je sopihal v breg proti domu. Bil je že utrujen in poten. Ko je prišel domov, je zagledal vraga, ki je sedel na zapečku. Vrag mu je rekel: "Martin, jaz sem že suh!"

Zgodbo o Mikulovem vragu poznajo tudi v drugih vaseh ob Kolpi, vendar mu tam ne rečejo Mikulov, ampak trški vrag, se pravi vrag iz Trga - Kostela.

Kostel ob Kolpi

Po drugi ljudski pripovedi naj bi se bil vraga odkrižal šele graščak iz Kostela. Vrag je prebival visoko v Bilparski steni, na mimoidoče pa je neznansko rjovel ter metal kamenje in pesek. Nekega dne je prišel mimo kostelski grof in se pokrižal z žegnano vodo, ki jo je iz previdnosti vzel s seboj. Vrag je grozno zarjovel, skočil na tla in se odrinil na hrvaško stran. Tam je poruval vse drevje in oddivjal neznano kam.

Grad Kostel, po katerem je dobila ime vsa pokrajina, so na strmem hribu tik nad mejno reko Kolpo pozidali ortenburški grofje v 14. stoletju. Pod njim je najprej zraslo naselje, ki je kasneje dobilo ime Trg. Obdali so ga z obzidjem in obrambnimi stolpi. Kostel je imel nalogo obmejne utrdbe, saj so tod potekale trgovske poti proti morju. Žal pa je tod vodila še druga pot, tista, po kateri so Turki največkrat prečkali Kolpo in nato oddivjali v notranjost dežele. V 15. in 16. stoletju so grad in naselje večkrat oblegali, a zavzeli le enkrat, pa še to z zvijačo. Preoblečeni v Hrvate, celo z dojenčki v rokah, so se prikazali pred Kostelom s pretvezo, da bežijo pred Turki. Prebivalci so se jih usmilili in jih spustili noter, ponoči pa so "begunci" od znotraj odprli vrata. Turki niso izgubljali časa, grad so oropali in požgali, s seboj pa odpeljali veliko ujetnikov, ki so se kasneje srečno rešili.

Leta 1809 so grad ponovno požgali Francozi, ker so se Kostelci uprli plačevanju dajatev in na izviren način opravili s francoskimi vojaki: v sodih zaprte so po strmem bregu zalučali v Kolpo. Po uničenju zgornjega gradu so tedanji lastniki sezidali novo poslopje, spodnji grad, a tudi ta je danes porušen. Grad že vrsto let obnavljajo, novo podobo so že dobili dva obrambna stolpa in vezni mostovž. Čeprav v grad ne bomo mogli vstopiti, se lahko sprehodimo po grajskem naselju, kjer še danes živi nekaj domačinov. Na grajskem dvorišču stoji na živi skali cerkvica Sv. treh kraljev, ki naj bi bila stara toliko kot sam grad. Nasproti cerkvenih vrat je zlizan kamen z zanimivo preteklostjo - nekoč so mlada dekleta tekmovala, katera bo po maši prva stopila nanj, češ da bo tako zagledala svojega ljubčka.

Kolpa

Obisk Kostelskega pa naj ne mine brez raziskovanja Kolpe, ki celotni pokrajini daje čaroben pečat. Začnemo lahko na Gorenji Žagi, kjer sta nekoč stala mlin in žaga. Domačini so pripovedovali, da je v obeh strašilo. Ob poznih nočnih urah je bilo slišati, kako je žagalo in kako so "malni" mleli. Tisti trenutek pa, ko je prišlek pritisnil na kljuko, je naenkrat vse izginilo, utihnilo in se ustavilo ... Mlina in žage ni več, ostal pa je prijeten prostorček z otokom, kjer se lahko poleti kopamo. V Jelovički izvirajo potoki Kotnice, ki se že po 300 metrih toka po mahovnatih kamnih izlijejo v Kolpo, v suhi Mihovi jami pa so se nekoč domačini skrivali pred Turki in Francozi, med drugo svetovno vojno pa pred Italijani in Nemci.

Izhodišče izleta

Z ljubljanske strani Kostel najlažje dosežemo skozi Ribnico iz Kočevsko Reko oziroma Kočevje. Malo slabša je cesta iz Bele krajine, ki vodi iz Črnomlja prek Starega trga do Dola in po obkolpski cesti naprej v Kostel.

Če se na grad želimo pripeljati z avtomobilom (oziroma izberemo krajši sprehod), bodimo za naseljem Banja Loka pozorni na oznako za grad, pri kateri se z glavne ceste odcepimo levo. Parkiramo na večjem urejenem parkirišču na levi strani ceste.

Če se želimo na grad sprehoditi z Gorenje Žage po delu Kostelske trške pešpoti, se peljemo do Fare in tam do Žage po obkolpski cesti, ki vodi proti Dolu. Pri tabli Gorenja Žaga zavijemo levo za Kamp Žaga. Parkiramo pri informativnih kozolcih pred kampom.

Opis poti

- S parkirišča pod gradom. Od rekonstruiranih gavg (vislic) gremo desno proti gradu, ki se dviga pred nami. Mimo nekdanje grajske pristave pridemo do litopunkturnega kamna, ki je nastal v okviru projekta Svet Kolpe. V Kolpski in Čabranski dolini je postavljenih še 26 podobnih kamnov, v katere so vklesana prelepa reliefna znamenja, imenovana kozmogrami. Mimo kamna se povzpnemo v naselje, kjer živi samo še nekaj ljudi. Težko si je predstavljati, da je nekoč pod cerkvico stalo okoli 70 hiš. Na levi lahko vidimo majhno hišo in skedenj, ki predstavlja tipičen primer stare kostelske arhitekture. V hišici, kot je ta, je nekoč bival navihani Mikulov vrag. Če smo si predhodno sposodili ključ, si lahko ogledamo tudi cerkev. Vrnemo se po isti poti.

- Z Gorenje Žage. Gremo levo čez mostiček ter po ozki in strmi asfaltni cesti proti gradu. Pot je sicer del Kostelske trške pešpoti in je označena s stiliziranim grajskim stolpom in Knafelčevo markacijo. Pri gavgah zavijemo levo proti gradu; tu se pot pridruži zgoraj opisani krajši različici. Na izhodišče se vrnemo po isti poti.

Če želimo ogled gradu združiti s kopanjem v Kolpi ali raziskovanjem reke, gremo na Gorenji Žagi nazaj na obkolpsko cesto Fara-Dol-Stari trg. Takoj za Gorenjo Žago se nasproti dveh kapelic desno odcepi oznaka za vstopno-izstopno mesto za raft; tu so ostanki žage, mlina in otoček, kjer se lahko kopamo. Jelovička in Mihova jama sta še malo naprej, na levi strani ceste proti Dolu.