Zadnje leto je bilo zaznamovano z vojno in razdeljevanjem humanitarne pomoči najbolj prizadetim, a kažejo se tudi nove potrebe, kot sta psihološka pomoč in rehabilitacija, pojasnjuje Mira Milavec iz Studenega pri Postojni, že štiri leta humanitarka v Ukrajini, ki deli usodo naroda, med katerim dela. Življenje gre naprej, a vojna je vedno v podzavesti, pravi.
Ob začetku vojne, ko sva se prvič pogovarjali, ste bili nekje na vzhodu Ukrajine, zdaj se oglašate iz Kijeva. Kakšne so bile vaše poti v minulem letu?
Ko se je začela vojna, smo se umaknili iz Kijeva v Zakarpatje, saj nismo vedeli, kaj se bo dogajalo. Po veliki noči, ko so se ruski vojaki umaknili s kijevskega območja, so se začeli počasi vračati sodelavci iz naše nacionalne pisarne in konec julija sem se jim pridružila še sama. Zdelo se je, da smo v Kijevu na varnem, dokler se po 10. oktobru niso začeli napadi na električno infrastrukturo, poškodovani pa so bili tudi drugi objekti, ker naj bi bile rakete zgrešile cilj. Morali smo se umikati v zaklonišča, internet ni delal, začeli so se izpadi elektrike … Razmišljala sem že, da v takšnih razmerah ne bo mogoče delati in bi se bilo bolje spet vrniti v Zakarpatje, ampak človek se navadi tudi na to. Podzavestno vem, da smo v vojni, kar se tudi vidi in čuti, ko moramo ob sirenah v zaklonišče, po drugi strani pa gre življenje naprej. Hodimo v službo in po opravkih. Varnostna služba, ki jo ima Karitas Spes, nas opozarja, kako naj se obnašamo v takšnih razmerah. Pripravljene imamo potovalke, če bi se bilo treba evakuirati.
Stopnjevanje napadov ob praznikih in obletnicah
Kako na ljudi vpliva možnost, da bi se razmere zaostrile? Je v mestu več nemira?
Tega ne morem reči. Ko se pogovarjam s sodelavci in znanci, vidim, da so pripravljeni na odhod, ni pa panike kot ob začetku vojne. Zdaj imamo izkušnjo in vemo, da je treba ob kateremkoli prazniku ali obletnici pričakovati stopnjevanje napadov.
"Po letu vojne že vidimo, koliko je posledic, koliko je družin, ki so se ločile, kar pušča velike travme"
Kakšna je preskrba z energijo?
Zadnje tedne s preskrbo nimamo težav; morda ker v zadnjem času ni bilo uničenih toliko elektroenergetskih objektov. V novembru, decembru in januarju smo imeli urnik, da smo vedeli, kdaj je v našem delu mesta elektrika. Štiri ure jo imaš, štiri je nimaš, iz teh omejitev pa so izločeni nekateri predeli, kot so središče mesta, kjer morajo nekateri sistemu neprekinjeno delovati, bolnišnice in drugi pomembni objekti. Enake omejitve veljajo za druge predele osrednje in zahodne Ukrajine; narejeni so urniki, da ljudje vedo, kdaj imajo elektriko. Sodelavci, ki so obiskali vzhodni del države, kjer poteka vojna, pa poročajo, da mnogi ljudje sploh nimajo elektrike. V bližini Hersona, na primer, je zaradi bombardiranja uničen električni sistem v celoti, zato si ljudje pomagajo s pečmi na drva, svečami ...
Kakšne stike imate s predeli, kjer poteka fronta?
Naši sodelavci so v stiku z ljudmi na območju Harkova in v predelih, ki so bili do septembra pod okupacijo. Tam je vse uničeno, ni ne elektrike ne vode, vendar ljudje ne želijo zapustiti svojih domov. Tem ljudem pošiljamo pomoč. S pomočjo Slovenske karitas in ministrstva za zunanje zadeve smo zanje kupili več kot 700 peči na drva, 200 odej in 100 grelcev, ob božiču pa smo mednje razdelili tudi 400 bolj prazničnih paketov, ki niso vsebovali le najnujnejših osnovnih živil. Do mest, ki so tik ob frontni liniji, nimamo dostopa, saj je preveč nevarno. Tudi tam še vedno živijo ljudje, pa ne le starejši, ampak tudi družine in otroci. Naš direktor je imel možnost obiskati eno od tistih vasi. Vse je porušeno in sploh si ni mogoče predstavljati, kako lahko preživijo. Prosili smo jih, naj zapustijo območje, saj imamo mesta, kamor bi jih lahko evakuirali, ampak niso želeli.
"Ukrajinci so zelo pogumen narod. Imajo globoko vero, da se bo ta vojna končala
z zmago Ukrajine, in mogoče jim pomaga, da živijo za ta cilj"
To so verjetno tudi sicer revnejši ljudje?
Tako je, gre za preproste ljudi. Nekje, kjer so hiše uničene, so se štiri ženske preselile skupaj v eno hišo in se tako podpirajo. Mislim, da je v vojni najtežje biti sam. Če si skupaj, si lahko pomagaš in se podpiraš.
Kako pa je v mirnejših delih Ukrajine? Se tisti, ki so ob začetku vojne pobegnili v tujino ali na zahod države, vračajo?
Tisti, ki so se želeli vrniti, so se vrnili že poleti. Jeseni, ko so se spet začeli raketni napadi, se je marsikdo odločil za odhod in tudi ukrajinska vlada je ljudem svetovala, naj se ne vračajo do pomladi. V pokrajine v osrednjem delu Ukrajine se je mogoče vrniti, vendar obstaja nenehna nevarnost, da boš izgubil življenje. Prav je, da majhni otroci in mame počakajo z vrnitvijo, in večina je tako tudi ravnala. Seveda nekateri ljudje tudi niso želeli oditi, ker pred državo čutijo, da morajo ostati in ji nekaj dati.
Življenje se ni ustavilo
Kakšne so možnosti za delo? Ali gospodarstvo in javne storitve delujejo?
V vzhodnem delu je infrastruktura povsem uničena, v osrednjem pa so razmere različne. Harkov na primer je precej uničen, v delih, kjer ni, pa gre gospodarstvo naprej. Po septembru se spet odpirajo trgovine. Življenje se ni ustavilo. Ljudi je sicer manj, ampak javne storitve še vedno normalno delujejo. Tudi v trgovinah se da vse kupiti; mogoče je izbire manj in cene so se zelo povišale, vendar ni velikega pomanjkanja.
Kako so se spremenile potrebe ljudi? Kako se odzivate nanje in s čim jim skušate pomagati?
Še vedno pomagamo ljudem s paketi hrane, higienskimi pripomočki in denarno pomočjo. Pozimi smo pomagali z ogrevalnimi napravami, generatorji, pečmi na drva. Nedavno smo iz Slovenije dobili sredstva za nakup prenosnih polnilnikov baterij za ljudi v Hersonu, Mikolajevu in krajih, kjer je največja potreba po energiji. Zavedamo pa se tudi velikih potreb po psihološki pomoči. Po letu vojne že vidimo, koliko je posledic, koliko je družin, ki so se ločile, kar pušča velike travme. Obrnili smo se tudi na kolege iz Hrvaške, ti nam svetujejo, naj ne naredimo enake napake, kot so jo oni med vojno na Hrvaškem, in nas spodbujajo, naj uvedemo psihološko pomočjo že zdaj in ne čakamo na konec vojne.
Slovenci prek Karitas za Ukrajino zbrali več kot tri milijone evrov
Mira Milavec v Ukrajini skrbi, da pride pomoč, ki jo zbira mednarodna mreža Karitas, do najbolj prizadetih ljudi. V sodelovanju z njo je skoraj vso zbrano pomoč v Ukrajino dostavila tudi Slovenska karitas. Ta slovenska humanitarna organizacija je v minulem letu za Ukrajince zbrala za več kot tri milijone evrov denarne in materialne pomoči. Poleg posameznikov se je klicu na pomoč odzvalo 235 podjetij. Projekte pomoči Karitas v Ukrajini je sofinanciralo tudi slovensko ministrstvo za zunanje zadeve.
Kot mi je znano, urejate ustanovo za pomoč invalidom.
Pri obnovi letovišča v Žitomirju nas je prek projekta Slovenske karitas podprlo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Letovišče smo obnavljali že pred vojno, nato so dela zastala, zdaj pa vidimo, da takšen center potrebujemo še bolj, kot smo ga prej. Center za invalidne otroke in mlade želimo čim prej urediti, da bi lahko v njem izvajali rehabilitacijo. Ta center smo obiskali s slovenskim veleposlanikom in bila sem zelo vesela, da se tudi po tem projektu vidi, kako konkretna in velika je pomoč Slovenije."
Krajev, kot sta Buča in Irpinj, je še veliko
Po svetu so zelo odmevali ruski vojni zločini v Irpinju in Buči. Kako je zdaj tam?
Zdaj veliko držav vlaga v obnovo teh krajev. Buča ni bila tako uničena kot Irpinj, tako da je tam infrastruktura spet vzpostavljena. Vsega se seveda ne da obnoviti v par mesecih, predvsem pa se ne da odpraviti bolečine tistih, ki so ostali brez svojcev, ali pozabiti vsega, kar so doživeli tamkajšnji prebivalci. Veliko se govori o teh dveh mestih, vendar je še ogromno podobnih vasi in mest, ki niso prišli v medije. Nekaterim takšnim krajem v Karitas Spes pomagamo z obnovo. Ne obnavljamo celih domov, ampak najnujnejše, kot so okna, strehe, tako da lahko ljudje še vedno živijo tam.
Kakšno pomoč darovalcev najbolj potrebujete?
Tako naša kot druge mednarodne organizacije ljudem svetujemo, naj, kolikor se da, pomagajo z denarjem, saj je to, da si človek lahko sam kupi, kar potrebuje, zanj bolj dostojanstveno. Po drugi strani želimo podpreti ukrajinsko gospodarstvo in materialno pomoč kupovati tukaj. Pri materialni pomoči je bilo zdaj ogromno povpraševanja po odejah, pečeh … V nekaterih slovenskih občinah in župnijah so pripravljali pakete za družine in prejemnikom pomoči napisali osebna pisma. Te pakete smo zdaj dobili in jih bomo razdelili med najbolj pomoči potrebne v okolici Mikolajeva in Hersona, kjer je res hudo.
Vem, da je v vojni težko najti kaj pozitivnega, ampak kaj te ljudi drži pokonci?
Ukrajinci so zelo pogumen narod. Imajo globoko vero, da se bo ta vojna končala z zmago Ukrajine, in mogoče jim pomaga, da živijo za ta cilj. Ta vojna jih je zelo povezala. V Sloveniji smo navajeni, da je treba ob kakšni nesreči zbirati za prizadete, tukaj pa tega do zdaj po mojih opažanjih ni bilo. Ljudje so bili navajeni poskrbeti zase, vendar se zdaj to spreminja. Cele vasi zbirajo hrano, da jo pošljejo sinovom in možem, ki se bojujejo. Opažam še, da so se na osebni ravni pripravljeni pridružiti Evropi. To res hočejo, vsaj v srednjem in zahodnem delu. Vzhodni del je bolj rusko zaznamovan, ne vem, kakšne so zdaj tam razmere, vem pa, da ljudje tudi tam zelo trpijo.
