(INTERVJU) Ukrajinski pisatelj Andrej Kurkov: Predsednik Zelenski si govorov ne napiše sam

Andrej Kurkov je rusko govoreči ukrajinski pisatelj, ki predava na Univerzi Stanford v Kaliforniji. Kot gostujoči profesor na drugi strani luže deluje šele kakšen mesec - ob začetku ruskega napada februarja lani je bil v domačem Kijevu, na agresijo pa je odgovoril v svoji maniri: začel je pisati. Dnevnik invazije (Diary of an Invasion, izšel je pri založbi Mountain Leopard Press) je zbirka vtisov in esejev, v katerih Kurkov - občasno tudi satirično in humorno - opisuje vsakdan vojne v Ukrajini. Tudi poprej je bil pomemben glasnik svojih ljudi, v zadnjem letu pa je - star je več kot 60 let - potoval v evropske prestolnice, kjer si je prizadeval za zbiranje denarja za dobrodelne organizacije, o invaziji je pisal za številne časopise, hkrati pa si ogledal vsak videoposnetek in vsako objavljeno sporočilo iz domovine ter preživljal neprespane noči ob bombardiranju svojega mesta. Ne nazadnje v Kijevu še vedno bivajo njegovi trije otroci.

Dnevnik invazije je Kurkov napisal v angleščini. Pisati v ruščini bi bilo simbolično sporno. Njegovo leposlovje - roman Piknik na ledu (Cankarjeva založba) - pa lahko že vrsto let beremo tudi v slovenščini.

Ali verjamete v srečne konce, gospod Kurkov?

"Seveda! Vanje verjamem tudi takrat, kadar ne vidim realne možnosti, da bi se zgodili. To človeku daje energijo, zagon za preživetje. Misel na - in verjetje v - srečen konec je predpogoj za optimizem. Včasih tudi za optimizem brez trdne podlage."

Kako se počutite? Ali vam je predavati na Stanfordu v veliko zadovoljstvo?

"Četudi bi izjemno užival, tega najverjetneje ne bi izrekel na glas (smeh). Je pa lep premor. Skoraj leto sem bil ves čas na poti - prvih sedem mesecev vojne sem meje neprestano prečkal kar v svojem avtomobilu. Iz Ukrajine sem potoval v Evropo, avto sem pustil na letališču in nato letel na konference in druge dogodke po svetu. Izmučen sem bil, čeprav je bila izkušnja zelo zanimiva. Junija, denimo, sem se z ženo peljal iz Ukrajine v Marseille. To je bila pustolovščina! Četudi je zdaj zame nastopil odmor, je to skrb vzbujajoč čas. Ko ne mislim na potovanje in se nekoliko zasidram na enem mestu, je več vprašanj in skrbi usmerjenih v to, kar se dogaja v Ukrajini in z mojimi otroki. V ZDA sem skupaj z ženo in venomer smo v stiku - oni imajo svoje probleme in skrbi. In veste, mnoge med slednjimi sploh niso povezane z vojno! Hkrati pa še vedno pišem članke in eseje o vojni. Od lanskega februarja sem jih objavil že okoli 70. Včasih se mi zdi, da nimam več o čem pisati. Kaj naj še povem o vojni? Pokril sem že vse osrednje teme! Hkrati pa se vsak dan zgodi nekaj novega - nastopijo nove situacije, ki so zdaj menda še bolj dramatične, kot so bile v začetku vojne. Nočem pa dodajati k pesimizmu in posledično kontroliram svoja čustva. Dobro se zavedam odgovornosti, ki pritiče tekstu. Vsak tekst je kot baterija: lahko daje energijo, lahko pa jo tudi uniči in povzroči kratki stik. Nočem biti odgovoren za nobeno destrukcijo, pa četudi gre samo za optimizem enega človeka. Prav zato včasih raje molčim, čeprav samo za en teden. Včeraj sem recimo pisal nekaj popolnoma drugačnega: diskusijo o Bulgakovem in njegovi zapuščini. Skupina ukrajinskih intelektualcev se proti njemu bori že od leta 2015. Ker bomo imeli kmalu obletnico vojne, pa bomo o njej seveda spet pisali več - to je logično in pričakovano."

Smo v zadnjem letu nanjo občasno nekoliko pozabili? V Ukrajino pred obletnico potujemo številni mediji iz Slovenije, skozi leto pa smo jo redkokdaj obiskali ...

"Strinjam se z vami. Vojna je v novicah postala normalnost. Če nastane huda eskalacija, se ponovno pojavi na prvih straneh, sicer pa je tudi za mednarodne medije rutina. Ukrajina je lahko vesela, da pri nas nimamo velikih potresov ali cunamijev, ki bi pozornost takoj odmaknili od vojne. Spominjam se, da je bila v času revolucije medijska pokritost ustavljena v trenutku, ko je cunami prizadel Šrilanko."

Kot da smo se sposobni osredotočiti na samo en velik dogodek. Ko se je vojna začela, ste bili obveščeni, da ste na seznamu tistih, ki jih je treba po hitrem postopku utišati. Umaknili ste se, kajne?

"Drži. Prejel sem klic in obvestili so me, naj Kijev zapustim kakor hitro bo to mogoče. Vseeno pa moje potovanje v ZDA s tem ni povezano - do junija sem bil z ženo in najstarejšim sinom v zahodni Ukrajini in domovine nisem trajno zapustil. Zadnjič sem odšel januarja - na Stanford so me povabili že prej, zdaj pa sem vabilo sprejel, ker sem potreboval bolj tiho življenje in manj potovanj, da bi lahko napisal še drugi del svojega dnevnika. To počnem v tem času."

Odšli ste, ker ste stari več kot 60 let. Vaša sinova si tega menda ne moreta privoščiti?

"Pravzaprav si lahko, ker imata britansko državljanstvo - tudi moja žena je Britanka. Ko sva Kijev zapustila na drugi dan vojne, so bili otroci na počitnicah v Lutsku na zahodu Ukrajine. V tistem času je moja hči sicer živela v Londonu, a je v Ukrajino prišla na srečanje z bratoma in prijatelji. Vsi skupaj smo nato odšli v Užgorod. Hči je ob začetku vojne pustila službo v Londonu in se preselila v Kijev - zdaj ji finančno pomagava midva z ženo, ker ni kaj početi, razen da čaka, da se zračni napadi končajo. Tudi najin najmlajši sin ni želel ostati v zahodni Ukrajini in se je preselil v Kijev - edini potnik na vlaku za Kijev je bil! Vsi so odhajali, nihče ni prihajal. Je pa ta čas izkoristil na zelo zanimiv način - pred vojno je kupil star sovjetski avto (moskvič), ga popravil in se ga preizkušal po praznih cestah opustošenega Kijeva. Vse ulice so bile prestrežene s kontrolnimi točkami, zato je moral neprestano ustavljati. Na neki točki avta ni mogel ponovno zagnati in potiskati so ga morali vojaki. Na koncu ga niti ustavljali niso več (smeh)."

Smisla za humor še niste izgubili. Kako se je v zadnjem letu spremenil vaš odnos do jezika, ki ga uporabljate vsakodnevno - do ruskega jezika?

"Razumeti morate, da je 40 odstotkov Ukrajincev govorcev ruščine. Na ljudi, ki niso intelektualci in ruščino govorijo v vsakdanjem življenju ter živijo na območjih, kjer vsi govorijo rusko, ta situacija nima znatnega vpliva. Če ste rusko govoreči intelektualec, pa je obratno - verbalno napadan in kritiziran si, pravijo ti, da moraš spremeniti svoj jezik ali pa nisi patriot in narodno zaveden. Za ukrajinske rusko govoreče intelektualce in pisatelje je to precejšen izziv. Razumem, zakaj se to dogaja. A svoje javne dogodke - razen tistih v Donbasu, Odesi in Harkovu - sem v ukrajinščini prirejal že vrsto let. Generalno gledano pa intelektualci zdaj precej manj uporabljajo ruščino. Tudi pisateljem je težko, ker tudi večina knjigarn ne prodaja knjig v ruščini, četudi so bile napisane in izdane v Ukrajini. Sam pri sebi sem si rekel, da do konca vojne ne bom objavil knjig v ruščini. Videli bomo, kaj bo po vojni - moj Dnevnik invazije je denimo objavljen v ukrajinskem prevodu, ruska verzija ne obstaja. Dejstvo pa je, da sem ta dnevnik izvorno napisal v angleščini! Z lahkoto si predstavljam, da dokumentarnih besedil nikoli več ne bom objavljal v ruščini, mi pa nič ne preprečuje, da bi v ruščini pisal fikcijo. To je moj materni jezik, ki ga poznam veliko boljše kot angleščino in ukrajinščino - v njem se počutim doma. Morda bo ruščina postala moj notranji jezik; tisti jezik, v katerem govorim sam sebi in s svojimi bližnjimi. Razen če se odločim živeti v rusko govorečih mestih, kot so Dnipro, Odesa, Harkov ...

Hkrati pa se je treba zavedati, da ruščina v Ukrajini ne bo izginila. Manj rabljena bo zgolj med intelektualci, kar pomeni, da bo manj kulture obstajalo v ruskem jeziku. In to je nevarno - posledično bo običajen človek, ki je govorec ruščine, v svojem jeziku lahko dostopal le do ruske kulture, ne pa do ukrajinske kulture v ruščini. Obenem pa imamo pri nas tudi pisatelje, ki so se odločili, da ne bodo pisali v ruščini in so začeli pisati v ukrajinščini. Eden najbolj znanih ukrajinskih pisateljev Volodymyr Rafeienko je bil begunec že dvakrat - pred letom 2014 je bil znan in objavljan le v Rusiji, v Moskvi je prejel tudi dve literarni nagradi, pred meseci pa je dejal, da v ruščini ne bo zapisal niti besede več. Zdaj piše prozo v ukrajinščini. Tukaj je še en fenomen: nekateri pesniki, ki so pisali v ruščini, so zdaj dvojezični. Veste, da sem pred 40 leti, ko sem pisal poezijo, tudi sam pisal v obeh jezikih?"

Zanimivo. Tega nisem vedela. Če se ne motim, so nekatere institucije - mislim, da kijevska Opera -, ki so bile poimenovane po Rusih, celo zamenjale svoja imena?

"Ni šlo za Opero, temveč za konservatorij, poimenovanem po Čajkovskem. Ampak veste, profesorji so zavrnili preimenovanje! In razlog je zelo zanimiv - rekli so, da imajo pri njih kitajske študente in da slednji pridejo v Kijev študirat prav zaradi imena. Rekli so, da je Čajkovski znamka! Mislim pa, da to ni razlog, temveč izgovor. Razumeti morate, da skoraj celotna starejša generacija profesorjev in intelektualcev govori rusko in da ima konservatorij tesne stike z moskovskim konservatorijem in ruskim glasbenim svetom. Za staro generacijo ruskih priznanih in poklicnih umetnikov je bila povezava z Rusijo vedno zelo pomembna - če si bil prepoznan v Rusiji, je bilo podobno, kot če si bil priznan v New Yorku. A ne več! Nezanemarljivo je, da je bila Rusija v umetnosti zelo velika. Nekateri mislijo, da bodo prijateljski odnosi ponovno nastopili v doglednem času - sam pa mislim, da kulturnih odnosov z Rusijo ne bo še naslednjih 40 let."

Je pa ta občutek povezanosti - in zapuščine skupne države - zelo trdovraten. Opaziti ga je mogoče tudi na območju nekdanje Jugoslavije. Je tudi v Ukrajini sicer še vedno prisotna sovjetska nostalgija?

"Na območju Krima zagotovo. Dejstvo pa je, da je to nostalgijo podprla in izzvala Rusija. To je se dogajalo na različne načine - eden najbolj priljubljenih televizijskih programov v Donbasu je bil ruski televizijski kanal, imenovan Nostalgie, ki še vedno predvaja vse stare sovjetske filme in televizijske serije. Mislim, da je to bil del kampanje, da bi Dombas ohranili delno proruski. Zanimivo je, da je na Krimu Rusija uporabljala drugačne tehnike. Razvijali in podpirali so nostalgijo za predrevolucijskimi vezmi, povezanimi s carjem. Celo takrat, ko je Krim postal del Ukrajine, je bil glavni spominek na tem območju države fotografski album o življenju carske ruske družine - Hiša Romanov. Krim je imel občutek, da je bil nekdaj ruski dragulj! Tudi izobraženi prebivalci Krima so bili ponosni, da živijo v bližini palač na tem območju. To sta torej dve nostalgiji: nostalgija za carjem - a le na Krimu! - in sovjetska nostalgija v Donbasu. Obenem je v zahodni Ukrajini še ena - zelo posebna - vrsta nostalgije. V Galiciji veliko ukrajinsko govorečih intelektualcev čuti nostalgijo po avstrijsko-madžarskem imperiju. Sledi te nostalgije lahko opazite v številnih knjigah, tudi pri enem najbolj znanih ukrajinskih pisateljev Juriju Igoroviču Andruhoviču."

A zdi se, da Ukrajinci niso nikdar bili "carjevi", vedno so bili individualisti ...

"Drži. Rusija želi imeti carja, ki bo zanje odgovoren, ki jih bo nagrajeval in jim zagotavljal stabilnost. Za Ruse je stabilnost bolj pomembna kot svoboda. Za Ukrajince je svoboda bolj pomembna od stabilnosti. Ukrajinci so vajeni na manko slednje - navsezadnje po letu 1991 pri nas ni bilo niti enega trenutka resnične stabilnosti. Za Ukrajince je življenje brez carja nekaj normalnega, za Ruse je to katastrofa."

V vaših dnevnikih, tako se zdi, nagovore Zelenskega spoštujete, a ga ne občudujete pretirano. Se motim?

"Nikoli nisem bil pretiran fan Zelenskega. Že takrat, ko je bil komik, mi njegov humor ni bil blizu. Ni mi bilo všeč, kako se je vedel, ko je postal predsednik. Cenim pa, kar počne v tem trenutku, saj svoje delo opravlja dobro - vojna ga je naredila državnika. A to ne pomeni, da je pozabil, da je tudi igralec. Mislim, da je tudi zdaj zelo dober in dramatičen igralec, ki prepričljivo igra vlogo močnega predsednika v težkih okoliščinah. Svoje govore predaja zelo dobro - seveda pa ne smemo pozabiti, da ni on tisti, ki jih piše. Obdan je z ljudmi, ki so talentirani in lahko ustvarijo tako sporočilo. Razumem, da je dobro, da je prav on predsednik - Jud je, prihaja z rusko govorečega dela Ukrajine in iz rusko govoreče družine, s tem pa pokaže, da ruska propaganda laže. Obenem pa dejstvo, da je mlad in da je Putin star, kaže na to, da je to vojna med preteklostjo in prihodnostjo, med mlado generacijo Ukrajincev, ki želijo biti Evropejci, in staro generacijo ljudi, ki želijo ponovno vzpostaviti Sovjetsko zvezo."

Ali Evropska unija za Ukrajino naredi dovolj?

"Mislim, da je v tej situaciji težko delati dovolj. EU se je odzvala zelo počasi - vojna še vedno je, ker pomoč ni bila dostavljena dovolj hitro. Celo zdaj, ko Nemčija dovaža tanke, se moramo zavedati, da bodo tanki na bojišče prispeli šele v treh mesecih. Težko je napovedati, kaj se bo zgodilo v tem času - Rusija pripravlja nove napade, na frontni črti, ki je dolga dva tisoč kilometrov, pa akumulira strelivo in orožje. Če pomislimo, da Ukrajina dobi 300 tankov v treh mesecih za dva tisoč kilometrov, ugotovimo, da to ni nekaj, kar bo bistveno učinkovalo in spremenilo potek vojne. Zanimivo je, da evropske države gledajo druga drugo in precenjujejo, kdo da kaj in koliko. Dogaja se celo nekakšno majhno rivalstvo! Če govorimo o EU, lahko ugotovimo, da ima trikrat več orožja in streliva kot Rusija - to pomeni, da bi, če bi nam dali denimo 20 ali 25 odstotkov svojega orožja, lahko zaustavili Rusijo. Slednja seveda ne uporablja sto odstotkov orožja in streliva, ki ga ima - upali so, da bodo Ukrajino brez boja zavzeli v treh dneh, Ukrajina pa se je branila z zelo malo orožja, ker ga več nima! Večini strateškega orožja (svoj jedrski arzenal so prepustili Rusiji, op. a.) se je odpovedala, ko ji je bilo zagotovljeno, da ukrajinske meje ne bodo nikoli spremenjene in da se jih bo spoštovalo."

Do kolikšne mere lahko razumete strahove Evropejcev, da se bo, če bomo pomagali "preveč", vojna razširila na države Nata? Je to utemeljena skrb?

"Če dobimo več orožja, bomo Rusijo ustavili prej in ne bo mogla napasti drugih držav. Lavrov in ruski politiki so že grozili Latviji, Litvi, Estoniji in Poljski. Lavrov je nedavno dejal, da bo kaznovana tudi Moldavija. Rusija bo Moldavijo nedvomno napadla, če bodo ruski možje zavzeli Ukrajino - obkrožena bo vendar s 180 geografskimi stopinjami! Nevarnost pride v Evropo samo, če se Ukrajina ne ubrani in premaga agresorja.

In kako vidim razrešitev situacije? Ruska vojska mora zapustiti ukrajinske teritorije, saj se jim 80 odstotkov Ukrajincev ni pripravljenih odreči, tudi Krimu ne. Pritisk celotnega sveta bi moral biti usmerjen na Rusijo, saj to ni obnašanje, primerno za 21. stoletje. Ne smemo pozabiti, da vedenje Rusije provocira in izziva druge avtoritarne režime, da nadaljujejo in krepijo vojaške operacije. V letu 2014 sta prvi napad na Dombas in aneksija Krima izzvala Severno Korejo, da obnovi jedrske poskuse. Če Rusija ne bo zaustavljena, bo ta vojna izzvala še mnoge druge vojne, tudi v Afriki, da o Kitajski in Tajvanu niti ne govorimo. Tukaj ni alternative."

Zelenski je ameriškega predsednika Bidna obiskal v Washingtonu, hkrati pa so Zelenskega vsi evropski voditelji obiskali v Kijevu. Bidnov prihod v Kijev se je zgodil šele pred dnevi! Kakšno sporočilo s tem pošilja evropskim voditeljem? So v ozadju po vašem mnenju predvsem pragmatični razlogi?

"Mislim, da je dojemanje drugačno, ker je Amerika pomembna in ker veliko pomaga. Varnostne službe Bidnu najverjetneje ne bi dovolile, da gre v Ukrajino. Če bi denimo pristal, da gre na Poljsko in da se z Zelenskim sreča tam, tudi ne bi videti ravno dobro. Hkrati pa je za evropske politike in za njihovo javno persono, sliko in mednarodne odnose potovanje v Kijev zelo uporabno. To je sporočilo Ukrajincem, ampak hkrati tudi sporočilo Evropejcem. Ker se ne bojijo iti, pridobivajo tudi ugled. Prav zaradi te vojne mnogi evropski politiki in tudi političarke postajajo 'vojaški politiki'. Tudi Boris Jonhson, ki je bil v Kijevu v zadnjem letu večkrat, je tak!"

Ali se vam hitra priključitev Ukrajine k EU zdi smiselna in predvsem realistična? Ukrajina ima še vedno veliko težav.

"Ja, mislim, da je realistična. Ukrajina je dokazala, kakšne so njene osrednje vrednote. Seveda mora še veliko postoriti - še vedno imamo velike težave s korupcijo, pred tedni so bili zaradi nje odpuščeni bližnji sodelavci Zelenskega. To bi moral biti neprestan boj, še posebno v sodnem sistemu, kjer imamo ogromno problemom s skorumpiranimi in podkupljenimi sodniki. Priključitev k EU bi morala biti povezana z zelo močno težnjo boja proti korupciji. Spominjam se Ukrajine od prvega dne neodvisnosti - imela je veliko več težav, pred letom 2005 je bila korupcija totalna, prisotna je bila v vsakdanjem življenju. Narediti nisi mogel niti koraka, na da bi nekomu plačal! Po pomarančni revoluciji je bila temeljna korupcija odpravljena. Od leta 2005 me prometni policist ni nikoli ustavil, da bi zahteval denar. Korupcija je prisotna le še v vrhovnih krogih politike in gospodarstva. In mislim, da EU in Amerika pri tem že pomagata. Po eni strani se mi zdi, da se bo proti korupciji lažje boriti, ko bo Ukrajina pod pritiskom EU.

Obenem pa se položaj v Bolgariji, kolikor vem, ni bistveno spremenil, potem ko so postali del unije. A Ukrajina je bolj dinamična, zelo mlada država je in ima mnogo energije, še več pa je bo po vojni, ko jo bomo na novo konstruirali. Prepričan sem, da bo prišlo veliko prostovoljcev in Evropejcev, ki bodo pri tem želeli pomagati - na ruševinah bomo zgradili novo državo. Ta trenutek bo seveda določil tudi novo moralnost, nove ravni odgovornosti državljanov in novo zaupanje med državljani, vlado in politično elito. V Ukrajini je politična elita danes šibkejša kot civilna družba. Politiki se civilne družbe bojijo. Imeli smo dva majdana in jasno je, da Ukrajinci, ko niso zadovoljni, protestirajo!"

Po vojni bo potrebna rekonstrukcija domovine, pravite. Tisti, ki bodo vložili v obnovo, bodo imeli moč v desetletjih, ki prihajajo. Kdo torej mora vložiti?

"Tisti, ki bodo vložili, bodo seveda imeli moč, a ne stoodstotne! Obenem pa tuji investitorji vedno potrebujejo politično zaščito in politično kooperacijo med državo, iz katere prihaja investitor, in državo, v kateri se investicija zgodi. To je lahko dobro zagotovilo, da bo Ukrajina konsistentno pogledala v korupcijo, v svoje zakone, v legalizacije, v mednarodno trgovanje ipd. Več ko bo denarja, ki bo v Ukrajino prišel kot investicija - in ne kot darilo! -, bolje bo za integracijo Ukrajine v zahodno družbo in EU."

Rojeni ste v Leningradu, ste etnični Rus, a Ukrajinec! Kako ste skozi življenje navigirali med temi določnicami? Ste se kdaj borili s svojo identiteto?

"Edini aspekt tega, da sem etnični Rus, ki še ostaja z menoj, je ruski jezik. Že veliko let nisem povezan z rusko kulturo. Da ruščina ne more biti državni jezik Ukrajine, pa sem že velikokrat javno povedal. Ne more biti niti jezik manjšine, ker govorci ruščine v Ukrajini večinoma niso Rusi! Ko sem živel v Sovjetski zvezi, nisem bil Rus, temveč Sovjet - takrat nisem bil povezan z rusko kulturo, temveč s sovjetsko in antisovjetsko. Ob neodvisnosti leta 1991 sem bil zelo vesel. Ali imam sam torej ukrajinsko identiteto? Da, imam politično ukrajinsko identiteto, etnično nisem Ukrajinec, ampak spoštujem državni jezik. Bolj zainteresiran sem za ukrajinsko literaturo in ne za rusko. V tem smislu sem nekdo, ki pomaga ustvarjati nacionalno kulturo, ne pa etnične ukrajinske kulture. Za Ukrajino se ne zavzemam kot etnični Ukrajinec, ampak kot državljan Ukrajine. Imam iste pravice kot etnični Ukrajinec, vključno s pravico obdržati svoj materni jezik - ruščino - in ga uporabljati. Obenem pa vem, kje ga ne morem rabiti - na sodišču, denimo, in na to moram biti pripravljen ter posledično izobražen za komunikacijo v ukrajinščini. Ukrajinski jezik je orožje, s katerim ohranjamo ukrajinsko identiteto. Identiteta soobstoji iz treh elementov: kultura, zgodovina in jezik. Moja kultura in zgodovina sta ukrajinski. Za rusko kulturo in zgodovino, o katerih sem nekdaj vedel veliko, mi danes ni mar. Moj jezik je ruski, a to ne pomeni, da je to moja identiteta. Sprejemam svojo odgovornost za ukrajinsko neodvisnost s tem, da ohranjam svojo ukrajinsko identiteto, ki ni etična. To pa ne pomeni, da je manj pomembna ali manj aktivna."

Kateri jezik je torej bolj seksi - ruščina ali ukrajinščina? Tudi to je vprašanje, s katerim se ukvarjate v svojih zapisih.

"Ruska jezik in mentaliteta sta agresija. Ruščina je jezik za boj. Ukrajinščina je kot italijanščina in posledično bolj seksi v smislu melodičnosti. Zanimivo je, da so ruske besede za žaljenje in zlorabo rabljene tudi v ukrajinščini, saj so močnejše kot tiste, ki so izvorno ukrajinske."

Zdaj pišete le dnevnike. Pravite, da za literaturo čas ni pravi. Bo vojna sicer navdahnila tudi vaše leposlovje?

"Na začetku vojne sem drugič v življenju čutil, da sem izgubil smisel za humor. Nato se je vrnil zaradi vojakov na fronti. Opazil sem, da ohranjajo dobro moralno kondicijo, ko se šalijo in snemajo vesele, smešne posnetke in jih objavljajo na družbenih omrežjih. Na bojnih črtah so bile prisotne tudi smešne pesmi in smešni plesi. To mi je dokazalo, da lahko imaš tudi v vojni še vedno smisel za humor, da se z njim upiraš, preživiš, obstaneš. Moja žena se pritožuje, da se od začetka vojne smejim manj pogosto - sicer sem vesel človek in nepoboljšljiv optimist. Zdaj je situacija tako težka, da se je težko smejati.

Obenem pa sem svoj roman Gray Bees postavil v vojno cono v letih 1917 in 1918. Napisal sem že dva romana o življenju v Kijevu leta 1919. Gre za historično kriminalko med drugo boljševiško okupacijo Kijeva. Takrat se je dogajalo podobno, kar Putin počne zdaj - ponovno želi okupirati Kijev in Ukrajino razglasiti za del Rusije, kot je to Lenin storil 1921, ko jo je razglasil za Sovjetsko republiko. V tem trenutku pa od vojne nočem biti navdihnjen. Morda sem pripravljen pisati več fikcije o vojnem času, ne pa o bojih. Sam sem bil med letoma 2014 in 2018 trikrat v bojni coni. Menim, da lahko o bojih pišeš, če v njih sodeluješ. In v Ukrajini imamo okoli 20 ali 30 pisateljev in pesnikov, ki se borijo kot vojaki. Berem, kar pišejo za medije in kar objavljajo na družbenih omrežjih - zelo močno je, dotakne se te! Jaz pa bi rad pisal o čem drugem, o tistem, kar ni vojno. Pesniki menda od začetka vojne niso prenehali pisati poezije! In poezija je kot krogla - nanjo dobiš takojšen odziv. Poezija Ukrajine je postala orožje. Moja prijateljica, pesnica Halyna Kruk iz Lvova trpi, ker lahko v tem času piše zgolj poezijo o vojni, želi pa pisati o ljubezni. Obenem se ji zdi, da za to ni pravi čas. In to je problem - v Ukrajini imamo več knjig o vojni kot o ljubezni.

Če se bo tako nadaljevalo, bomo imeli takšno situacijo, kot je bila v Sovjetski zvezi po vojni - 20 let je bilo največ knjig o sovjetskih vojakih. To je postalo del propagande in patriotske vzgoje. Vsaka propaganda, tudi literarna, ki bralcem vsiljuje določene ideje, pa je jalova. Upam, da bo tisti, ki je sposoben pisati lepe ljubezenske pesmi ali prozo, to začel početi tudi sedaj, še preden se vojna konča."