Genitalna mikoplazma je spolno prenosljiva superbakterija, podobna nekoliko bolj znani klamidiji. Z genitalno mikoplazmo ste lahko okuženi, ne da bi to sploh vedeli, lahko pa se pri vas pojavijo prav vsi simptomi. Bakterija v enaki meri prizadene moške in ženske, zdravimo pa jo z antibiotiki. Toda v nasprotju s klamidijo imamo za njeno zdravljenje na voljo manj antibiotikov, kar gre pripisati njeni zapleteni celični zgradbi in vse večji odpornosti proti tem zdravilom.
Antibiotiki, ki so primerni za zdravljenje genitalne mikoplazme, imajo lahko tudi hude stranske učinke, čeprav ti niso preveč pogosti. Preberite, kaj vse bi morali vedeti o tej za zdaj malo znani spolno prenosljivi bolezni.
Pri obeh spolih enako pogosta
Kaj je genitalna mikoplazma, kako se okužimo z njo in kako razširjena je? Genitalna mikoplazma prizadene tako moške kot ženske in se med spolnim odnosom s telesnimi tekočinami prenaša s človeka na človeka. To se lahko zgodi pri vaginalnem in analnem spolnem odnosu. Pri oralnem spolnem odnosu možnost okužbe ni tako velika. Več študij je pokazalo, da je genitalna mikoplazma precej razširjena spolno prenosljiva bolezen in je morda celo enako pogosta kot klamidija. Po podatkih iz Velike Britanije in ZDA naj bi bila s to bakterijo okužena en do dva odstotka odraslih prebivalcev (torej enako kot s klamidijo). Hkrati se enako pogosto pojavlja pri moških kot pri ženskah.
V okviru študije, katere izsledki še niso bili objavljeni, smo testirali ženske, ki so obiskale našo ambulanto za spolno zdravje v Melbournu. Pri šestih odstotkih smo ugotovili prisotnost genitalne mikoplazme, pri sedmih odstotkih pa okužbo s klamidijo. Med ženskami z genitalno mikoplazmo jih polovica ni imela prav nobenih simptomov, medtem ko jih je polovica imela simptome.
V Veliki Britaniji in ZDA naj bi bila s to bakterijo okužena en do dva odstotka odraslih prebivalcev
Ko smo testirali homoseksualne moške, ki obiskujejo našo ambulanto, smo prisotnost genitalne mikoplazme potrdili pri desetih odstotkih. Prav nobeden od njih ni imel nobenih simptomov.
Kako vem, da sem okužen/-a?
Če se bodo pri vas pojavili znaki, bodo precej podobni tistim pri okužbi s klamidijo. Najbolje je, da takoj obiščete svojega ginekologa, saj zdravljenje pri genitalni mikoplazmi in klamidiji ni enako.
Pri moških se lahko pojavijo naslednji simptomi, ki pa so običajno blagi ali zmerni:
• srbečica in pekoč občutek med uriniranjem;
•izcedek iz penisa, ki je lahko prozoren, tudi gnojen.
Ženske pa lahko opazijo simptome, kot so:
• vaginalni izcedek;
• krvavitev ali bolečine med spolnim odnosom;
• bolečine v trebuhu (ki so lahko znak medenične vnetne bolezni).
Pri moških in ženskah, ki imajo analne spolne odnose, se lahko pojavijo tudi srbečica ali bolečine v anusu ter izcedek in včasih krvavitev iz anusa. Zdravnik med pregledom odvzame vzorec - pri moških vzorec urina, pri ženskah pa vaginalni bris. Moškim in ženskam, ki imajo analne spolne odnose, zdravnik odvzame rektalni bris ali paciente pouči, kako si ga lahko odvzamejo sami. Vzorce nato pošlje v laboratorij, kjer jih testirajo.
Kako poteka zdravljenje?
Po postavitvi diagnoze zdravnik pacientu ali pacientki predpiše ustrezen antibiotik, ki ga mora uživati približno dva tedna. Na žalost morajo mnogi zdravljenje ponoviti, da bi se okužbe dokončno znebili. To je posledica vse večje odpornosti te bakterije proti antibiotikom.
Poleg tega imajo nekateri od teh antibiotikov precej hude stranske učinke. Med občasnimi, vendar resnimi stranskimi učinki so denimo nenormalen srčni utrip, pretrganje tetiv in poškodbe živcev.
Kaj se zgodi, če okužbe ne zdravimo?
Če pri ženskah okužbe ne zdravimo, lahko povzroči podobne zaplete kot klamidija. Pri nekaterih ženskah se razvije medenična vnetna bolezen, vendar redkeje kot pri klamidiji. Medenična vnetna bolezen pa lahko vodi tudi k neplodnosti. Če ste noseči, lahko - čeprav redko - povzroči prezgodnji porod ali splav.
Pri moških hujših zapletov zaradi nezdravljenja okužbe z genitalno mikoplazmo običajno ni. Velika nevarnost pa je, da lahko okužijo svoje nove partnerje ali ponovno okužijo že zdravljene partnerje. Kar zadeva homoseksualce, obstajajo podatki o obstoju povezave med genitalno mikoplazmo in HIV. Toda da bi to potrdili, bodo morali znanstveniki opraviti še več raziskav.
Se lahko testiram, čeprav nimam simptomov?
V skladu s trenutnimi smernicami po svetu je priporočeno testiranje ljudi s simptomi ali tistih, ki so imeli spolni odnos z okuženimi partnerji. Zdravniki torej nimajo navodila, naj testirajo paciente kar vsepovprek. Če bi se za to odločili, bi morali imeti dostop do učinkovitih terapij, takih, ki ne povzročijo več škode kot bolezen sama. Hkrati bi morali razumeti, kako pogosto bolezen napreduje v tolikšni meri, da povzroči zaplete.
Trenutno torej vsesplošno testiranje, da bi odkrili okužbe z genitalno mikoplazmo, ni priporočljivo. Bolezen namreč pogosto ne povzroča simptomov in še vedno ne vemo povsem zanesljivo, zakaj bolezen včasih tako napreduje, da povzroči težave, čeprav se to očitno zgodi manj pogosto kot pri klamidiji. Hkrati je bakterija postala že tako odporna proti zdravilom, da morajo pri zdravljenju okužbe predpisovati vse močnejše antibiotike in zdravljenje večkrat ponoviti. Pri klamidiji na srečo ni tako, zato jo je veliko lažje pozdraviti. Ne samo da imajo antibiotiki stranske učinke, prizadenejo tudi bakterije v črevesju. Te bakterije so zelo pomembne za naše zdravje. Če jih nenehno bombardiramo z antibiotiki, lahko s tem ogrozimo svoje zdravje in povzročimo odpornost še cele vrste drugih bakterij proti antibiotikom.
Avtorica prispevka Catriona Bradshaw je profesorica in vodja skupine za raziskave genitalne mikoplazme in mikrobiote na avstralski Univerzi Monash.
