V tokratnih izdihljajih poletja zamujam Dneve poezije in vina na Ptuju in obžalujem, da so se datumi plavalnega prvenstva hčerke Daše v celoti prekrili s poetičnim festivalom. Moja pr(a)va poezija pač plava v vodi, ne v vinu. Tako sem s primesmi poetičnega navdiha ugotavljala že takoj, ko sem zaznala popolno ujemanje datumov športnega prvenstva in kulturnega festivala, in ko je bila končna izbira udejstvovanja vseeno hkrati takoj na dlani. Nesporna je bila potemtakem odločitev - za bolj prozno kot poetično pot, čeprav je tudi plavanje, sploh če ga spremljaš le od zunaj, opazuješ in občuduješ eleganco zavesljajev in lahkotno premikanje telesa skozi vodo, ne da bi pri tem imel pred očmi ure neusmiljenih treningov in neizprosne stotinke do cilja, posebne sorte poezija.
Tako je torej glavnina festivalske poezije, zbrane z različnih koncev sveta na Ptuju, tokrat odplavala mimo mene. A vendarle me niso obšla nekatera poletna branja na literarnih večerih in branja poezije nasploh. Pri obojem skušam še naprej vzdrževati kondicijo - brati in poslušati, spremljati največ, kar lahko, tudi deliti prebrano in se pogovarjati o vsebini. Izjemna, vrhunska poezije je na svetu. Nekateri verzi stresejo, pretresejo v globino. Ali pa so preprosto lepi. Čim več poezije skušam poloviti, ujeti, čeprav je je preveč, da bi zmogla slediti že samo drobcu. Zadnje čase, še nekoliko bolj kot že od nekdaj, se ujamem v mislih, koliko vsega moram ujeti, kako nikakor ničesar ne smem zamuditi, nikakor ne dovoliti, da bi mi zbežalo in ušlo. Stopnjujejo se mi tudi obžalovanja, kadar česa ne morem, pa se mi zdi, da bi morala, ker da bom sicer preveč zamudila. Morda je tak občutek po eni strani povezan z vitalizmom, nenehno radovednostjo in navduševanjem nad stvarmi, morda pa na drugi strani vsaj deloma tudi s pritajenim strahom pred minljivostjo, krhkostjo, kratkotrajnostjo, neponovljivostjo - ne znam ga docela razvozlati. Kar vem, je, da vsakič bolj moram (b)iti. In se radostiti, čim večkrat, v nekakšni poeziji navduševanja. Moramo se znati navduševati, (raz)veseliti in (p)ostati v občutkih navdušenja, ki jih je še zmeraj najbolje deliti.
Namesto Ptuja pa sem šla vsaj v domačo Črno. Ljubitelji literature so se zbrali na mostu v središču vasi in prebirali poezijo in prozo na temo jeseni, ki so jo nato poljubno širili in interpretirali. Dobro je videti, kako se branja širijo, kako se ljudje vključujejo in odprejo in kako se ob branjih zbližujejo, kakšna posebna (za)upanja se vzpostavljajo med ljudmi skozi knjige, sploh, če jih prebirajo skupaj in govorijo o literaturi. Predvsem se mi je na prizorišču pri mostu zdelo posebno, da berejo različne generacije, moški, ženske različnih starosti, in da se jih vse več opogumi za javna branja, tudi recitiranja na pamet. Kako lepa, prijazna pisana beseda prodira iz zasebnih v javne prostore in preglasi vse drugo. Kako postane pomembna in v nekem trenutku edina, ki šteje, ki je nekakšno neotipljivo, a občuteno vezivo, na katerega se pripnemo. Dandanes vse bolj iščemo skupnosti, ki so dovolj široke, a hkrati tudi dovolj (p)osebne, intimne povezave, v katerih se počutimo dobro, domačno, sprejete, kar je pravzaprav od nekdaj vodilo povezovanj skupnih interesov.
Še nekaj dni pred tem so v Črni množično tekli po gorah na prvi ultramaratonski preizkušnji, ki je od udeležencev terjala izjemne fizične in psihične napore. Gosta iz Anglije, ki sta tekla in nato prenočila pri nas v planinah, sta izpostavila prav skupnost, občutek podpore od vsepovsod, povezanosti, ki ga lahko zaznaš v manjših okoljih, v katerih se ljudje združijo pri stvari, za skupno stvar. V več pogledih je premierni koroški ultratrail uspel, a morda je prav ta plat, da so ga domačini vzeli za svojega, da so vpeti in (so)delujejo, ključna za nadaljevanja. To skupno zadovoljstvo ob povezanosti ljudi vselej žene naprej, navzgor. Sprejetost v okolju, pa naj gre za festival poezije ali maraton, je najpomembnejša motivacija, vzgib. Kreativnosti in aktivnosti je izjemno veliko, na povsem vsakdanji ravni. Če to prepoznajo majhna okolja in omogočajo, da se razvijajo in oplajajo, so lahko v več pogledih velika.