Ko se je predzadnji habsburški cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški poslavljal od življenja (umrl je leta 1916) in cesarstva, je zadnja tri leta "vladal" tudi našemu znamenitemu pisatelju Borisu Pahorju, rojenemu v slovenski družini v Trstu, v tedanji Avstro-Ogrski. Torej sedemstoletna zgodovina habsburške dinastije, ki ji je pripadalo ozemlje današnje samostojne Slovenije, le ni tako zelo odmaknjena, kot se nam morda kdaj zazdi. Več vemo o Titu, partizanih in domobrancih kot o Habsburžanih, ki so - kakorkoli obrnemo - pomemben del slovenske preteklosti in narodove identitete, pa če to priznamo ali ne.
"Ko presojamo slabe in dobre strani habsburške oblasti nad slovenskim ozemljem, lahko med dobre štejemo okoliščino, da je bila velika večina slovenskega etničnega ozemlja pod eno državno oblastjo, manj srečna pa je, da smo Slovenci bili pod tujo vladavino. Po slabem stoletju se Slovenija formalno vrača v kulturni krog, v katerega je vključena od samega začetka evropske politično-civilizacijske integracije Karla Velikega. Tako so Habsburžani le člen, časovno zelo dolg, na ogrlici pripadnosti Slovenije evropskemu kulturno-civilizacijskemu krogu. Ob izpostavljanju pomena Habsburžanov za združevanje večine Slovencev pod enim vladarskim žezlom ne smemo prezreti dejstva, da je že pred njimi to v veliki meri storil češki kralj Otokar II. in da so na to pot stopili tudi grofje Celjski. Kako bi se v prvem in drugem primeru razvijala Slovenija, je stvar zgodovinske fantastike. Ker ni bilo ne ene ne druge omenjene rešitve, nam preostaja dediščina Habsburžanov, kakorkoli jo že ocenjujemo," je zapisal geograf in zgodovinar prof. dr. Marijan Klemenčič v spremni besedi h knjigi Bolni Habsburžani (Hans Bankl: Die kranken Habsburger, 1998).
Marija Terezija: vodenica, katar in gangrena
Marija Terezija je do svojega 39. leta rodila 16 otrok, deset jih je doseglo polnoletnost. Matere so se vsi otroci bali, poleg tega je bila preobremenjena. V starosti je bila Marija Terezija tako zelo debela, da je komaj hodila in jo je bilo treba v Schönbrunnu z nerodnimi dvigali prenašati iz nadstropja v nadstropje in iz prostora v prostor. S stolom, ki je bil pritrjen na vrveh, so vdovo spustili tudi v kapucinsko grobnico, ko je želela obiskati svojega pokojnega soproga. Ko se je nekoč utrgala vrv, je menda dejala: "Hoče me obdržati, ne pusti me proč. Saj kmalu pridem!" Marija Terezija je umrla 29. novembra 1780, ko je imela 63 let; zdravniška diagnoza: vodenica, katar in gangrena.
Bolni um in vladanje?
Avstrijski patolog dr. Bankl je prečesal množico zdravniških kartotek in obdukcijskih poročil, ki jih je predstavil v Bolnih Habsburžanih. "Knjiga osvetli človeško nemoč in včasih celo bedo posameznih vladarjev, ki pa kljub temu ohranjajo usodno moč nad narodi in državami. Ali je bolni um zmožen vladarskega ravnanja? Ali so Habsburžani preudarno sprejemali državniške odločitve? Je bila predanost Slovencev habsburški dinastiji upravičena? Ali so naši predniki večkrat slavili le Potemkinove vasi?" se sprašuje Klemenčič.
Dr. Bankl se je habsburške dinastije lotil s patografijo, stroko, ki odkriva pomen bolezni v življenju slavnih osebnosti. "Patografija nam lahko pojasni marsikatero doslej manj znano ali celo neznano ozadje pomembnih zgodovinskih odločitev in dogodkov. Sorodstvene poročne zveze Habsburžanom niso prinašale le ozemeljske in politične moči, ampak tudi dedne bolezni," ugotavlja zdravnica Zvonka Zupanič Slavec, ugledna zgodovinarka medicine in urednica slovenske izdaje Bolnih Habsburžanov. Poudari, da smo leta 2004 s tem prevodom dobili prvo knjigo o patografiji evropskega plemstva v slovenskem jeziku. Dejansko v knjigi izvemo mnogo več o Habsburžanih (ne samo o njihovih navadah in boleznih), kot so nas naučili v šoli.
Prevajalka Marjeta Kočevar izpostavlja: "Poleg sicer razširjenih bolezni, kot sta jetika in protin, so se v družini na habsburškem dvoru dokaj pogosto pojavljale še duševne in psihosomatske bolezni, epilepsija, pa tudi posledice razvad, kot so obolenja zaradi alkoholizma in različne spolno prenosljive bolezni. Med Habsburžani niso bili redki posebneži s čudnimi navadami, ki jih morda ne bi pripisovali vladarjem: spiritizem, klicanje duhov, tetoviranje, homoseksualnost."
Jožefinske "šparkrste"
Cesar Jožef II., sin Marije Terezije, je bil mahnjen na vsakovrstne reforme. Z dvornimi dekreti leta 1784 je odredil: "Ker pokop nima drugega namena kot pospeševanje trohnenja, prav to pa ovira pokopavanje v krstah, se do nadaljnjega ukazuje, da se vsa trupla povsem gola, brez obleke, zašijejo v platneno vrečo in položijo v krsto ter se v njej prinesejo na božjo njivo. Krsta se ne sme pokopati s truplom, da se prihranijo stroški."
Jožefinske "šparkrste" so imele dno, ki se je odpiralo. Truplo so odvrgli v grob, krsto pa shranili za naslednji pogreb." Jožef II. je moral kmalu preklicati lastno "neživljenjsko" odredbo. Za cesarja je bila leta 1790 usodna tuberkuloza. "Kašljam, bljuvam, težko diham. Pijem sodavico in kozje mleko, a ni nič bolje." Bolezen je trajala poldrugo leto.
Na prestolu ga je nasledil brat Leopold II., a le za dve leti. Ko je 1792. hudo zbolel, so mu v treh dneh štirikrat puščali kri. Štiri puščanja krvi pomenijo izgubo dveh litrov krvi, kar komaj zdrži zdrav človek. Na podoben način je tri mesec prej umrl Mozart.
Vsi so si bili podobni
Od kralja Rudolfa I. (rojenega 1218.) do abdikacije cesarja Karla I. (1918) je preteklo točno 700 let. V tem času se je zvrstilo 24 rodov s približno štiristo družinskimi člani, ki so dočakali polnoletnost. Pet vojvod, štirje kralji in ena kraljica v avstrijski glavni veji ter osemnajst cesarjev je rekord nad rekordi, Habsburžane v medicinsko zgodovinsko zgodbo uvede dr. Bankl. Kaj si pri njih zapomnimo na prvi pogled? To, da so si bili vsi podobni in niso bili posebno lepi.
Zaradi tesnih sorodstvenih vezi pri porokah (s čimer so osvajali ozemlja in ljudi) je večini Habsburžanov obraz kazila prevelika naprej štrleča spodnja čeljust, skupaj z visoko in ozko lobanjo ter dolgim ukrivljenim nosom. Polna spodnja ustnica je oblikovala značilen obraz z naprej potisnjeno brado in rahlo odprtimi usti. Zaradi štrleče in prevelike brade so spodnji sekalci segali daleč pred zgodnje zobe, kar se v medicinski terminologiji imenuje progenija. Ta anomalija je tako pri ljudeh kot pri psih (buldogih in bokserjih) dedna.
Zgodovina Habsburžanov bi se lahko končala, še preden se je bila prav začela. V dveh generacijah za kraljem Rudolfom I. so pomrli skoraj vsi, ostal je le še vojvoda Albreht II., Hromi. Zaradi kroničnega vnetja sklepov se je lahko pomikal samo s pomočjo lesenih bergel. Njegova žena Ivana je zaporedoma rodila pet mrtvorojenih otrok, družini je grozil propad. Leta 1339 je končno rodila dečka in je ostal živ - Rudolfa, ki je postal prestolonaslednik.
Vsak je bil v sorodu z vsakim
Spolno razmnoževanje med ožjimi sorodniki se imenuje endogamija in zvišuje možnost dednih bolezni. V živinoreji temu rečemo degeneracija, je konkreten dr. Hans Bankl. "Družine visokega plemstva in posebno vladarske hiše so se znašle v težavi, ki so si jo nakopale same. Po eni strani je bila zapoved čim številnejše potomstvo, po drugi strani pa je bila izbira zakonskega partnerja zelo omejena, ker so upoštevali le potomce istega stanu. Poročati so se morali med seboj, zato je bil v visokih krogih praktično vsak na nek način v sorodu z drugim."
O knjigi
Bolni Habsburžani (Bolezni in počutje vladarske rodbine) je knjiga, ki jo je napisal avstrijski patolog prof. Hans Bankl. Pri nas je 2004. izšla v prevodu Jakobine Slapar in Marjete Kočevar. Izdajatelj knjige je Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, uredila jo je profesorica dr. Zvonka Zupanič Slavec.
Tudi nam zelo znana habsburška zakonca Franc Jožef I. in Sisi sta si bila bratranec in sestrična, njuni materi sta si bili sestri. Včasih pa je potrebnih še več matematičnih veščin, da razvozlamo krvne povezave.
Lepa anoreksična Sisi
Avstrijska cesarica Elizabeta, ki jo ljubkovalno še zdaj kličemo Sisi, se je pri šestnajstih poročila s Francem Jožefom I., pri osemnajstih je prvič rodila. Sisi je od začetka odklanjala spolne odnose s cesarjem, ni se udinjala nepisanemu pravilu vladarskih hiš: "Ti samo lezi, zapri oči in misli na cesarstvo."
Cesarica je bila primer za psihiatra, meni dr. Bankl. "Živela je v sebičnem ravnodušju. Stikov z okolico ni želela navezovati, izogibala se je bežnih pogovorov. Delovala je kot lutka in v javnosti dosledno molčala. Prej je bila zdrava, od prvega dne zakona pa je dobivala napade kašlja, odklanjala je hrano (zato slabokrvnost) in pogosto je imela vročino."
Sisi je gojila kult lepote. V času, ko so dajali prednost oblinam, je zagovarjala ideal vitkosti. Visoka je bila 172 centimetrov in večja od moža, tehtala je 50 kilogramov. V pasu je merila komaj verjetnih 50 centimetrov. Da bi obdržala vitko linijo, je nenehno hujšala (za kosilo je ponavadi zaužila sok polsurovih biftekov), veliko je jezdila in hodila. Dala si je zgraditi prostor za gimnastiko in masažo. "Iz vsega tega lahko nedvomno razberemo anoreksijo, bolezensko hujšanje s hudo manijo po gibanju in z menjajočimi se obdobji depresivnosti, razdraženosti in agresivnosti."
Iz kljubovalnosti je kadila v javnosti, najraje med vožnjo s kočijo. Na levo roko si je dala vtetovirati sidro, kar je bilo za cesarja "zelo neprijetno presenečenje". Danes bi rekli, da je Sisi znala poskrbeti za samopromocijo, pa če je to želela ali ne. Verjela je v duhove v onostranstvu in tudi v švicarske banke, kamor je prenesla velik del svojega premoženja brez cesarjeve vednosti. Nora že ni bila. Vsaj sto let pred časom pa gotovo.
Značilen pojav v družinah z mnogimi zakonskimi zvezami med sorodniki je zmanjšanje števila starih staršev. Medtem ko ima človek običajno štiri stare starše, osem prastaršev in 16 praprastaršev, je imel Don Carlos (1545-1568) štiri stare starše pa tudi le štiri prastarše in samo šest praprastaršev. Mladenič je bil duševno zaostal, psihopat, napadalen in sadistične narave. Ko si je poškodoval lobanjo, je začasno oslepel. Zanimal se je samo za hrano, pijačo in ženske. Oče, španski kralj Filip II., ga je dal zapreti v ječo in v njej je mladenič pri 23-ih umrl. Don Carlosova oče in mati sta bila otroka dveh bratov in dveh sester (tudi med prastarši je bil par iz bratov in sester).
Otroci zvez med sorodniki so pogosto nenavadni posebneži, duševni bolniki, v takih zvezah lahko najdemo tudi razlago za številne spontane splave. Neverjetno prepletene sorodstvene poročne zveze pri Habsburžanih so edinstvene v zgodovini. Oglejmo si nazoren primer.
Cesar Maksimilijan II. se je poročil s sestrično Marijo Špansko. Njegov in njen oče sta bila brata (Ferdinand I. in Karel V.). Filip II. Španski (sin Karla V.) se je poročil z nečakinjo Ano, hčerko svoje sestre Marije in bratranca Maksimilijana. Sestra je tako postala njegova tašča, bratranec pa tast, ki mu je lastna hči lahko rekla tudi bratranec. Filip II. sam je postal stari stric lastnih otrok. Sin iz te čudne zveze je bil naslednji španski kralj Filip III. Ta se je poročil z Margareto, ki je bila vnukinja cesarja Ferdinanda I. Tako je bil cesar Ferdinand hkrati nevestin ded in ženinov praded.
Po katoliškem cerkvenem pravu je krvno sorodstvo ovira za sklenitev zakona, ker pa papež lahko v takih primerih zadržek spregleda, za Habsburžane ni bilo težav. Noben cerkveni poglavar ni zavrnil prošnje za spregled.
