Rok Kajzer
V času mojega odraščanja so jo imeli pri skoraj vsaki hiši. Pomagala je ljudem pri napovedi vremena. Meni pa je zmeraj burila domišljijo. Pri Č., kjer so me pazili, so jo tudi imeli. Postavljeno so jo imeli ob oknu. Dostikrat sem opazoval, kdaj in kako se bosta 'dec' ali 'baba' zamenjala. Kaj ju premakne, nisem vedel. Vrtel sem jo po rokah in gledal, kdo je za njima, da se čez noč in skozi dan premakneta. V moji domišljiji so bili ustvarjeni pomagači, ki so prerinili ti dve leseni pojavi in s tem povedali, kdaj bo lepše ali tudi slabše vreme. 'Dec' je bil znamenje lepega vremena, 'baba' pa slabega. Dostikrat sem drezal v starejše, kaj ju premika, pa mi niso hoteli povedati. Ali pa niso vedeli. Čas in pa tehnika je te vremenske napravice že zdavnaj pozabila. Sedanje elektronske naprave kažejo in merijo vse. Postale so miniaturne meteorološke postaje. Vendar dostikrat ob tem pomislim na leseno vremensko hišico. Tudi kaj ju premika, vem. Za prijetne spomine me dostikrat že pogled nanjo spodbudi, da razmišljam o časih, ko je vreme bilo, samo nismo ga sprejemali tako resno."
To je eden redkih spletnih zapisov o dobri stari vremenski hišici, ki je v primerjavi z današnjimi sofisticiranimi aplikacijami in napravami za ugotavljanje ali napovedovanje vremena videti skoraj kot nekakšna arheološka najdba. Je pa v zgornjem zapisu pomembna spominska napaka - lepo vreme je sporočila dama, slabo pa možakar, po navadi opremljen z dežnikom. A če ste domnevali, da so vremenske hišice zgolj nostalgičen premet, spomin na mladost ali zbirateljski premet, živite v zmoti. Vremenske hiške so še v modi, daleč seveda od tistega časa, ko še nismo vedeli, kaj je internet, ampak so tukaj. Najcenejše za okoli 15 evrov, lepše okrašene bolj filigransko izdelane pa dosegajo cene Applovih pametnih ur serije 3. Za razkošnejšo hiško boste namreč odšteli tudi 200 evrov. In ja, tudi stenske ure v alpskem slogu, tiste s kukavico, tudi še prodajajo. Trg teh lesenih umetnin očitno še ni mrtev. Vremenske hišice naj bi bile v preteklosti kar klasično darilo ob porokah, saj da je dom vedno potreboval dobrega napovedovalca vremena.
Kdo pride skozi vrata?
Tako kot otroci v času mode vremenskih hišic niso razumeli čarovnije prihoda ženske ali moškega iz hišice, tako danes tudi odrasli ne vedo več čisto natančno, kako sploh deluje oziroma je delovala. V resnici bi nasploh težko rekli, da je kaj napovedovala, saj je prej ugotavljala, kakšno je trenutno vreme. Premikanje figuric je bilo odvisno zgolj od vlažnosti zraka. Ploščica, na kateri sta bili nameščeni figurici, je bila "obešena" na zvito vrvico, ki se je v vlažnem vremenu odvijala (zaradi povečanja vlage v vrvici), pri suhem pa navijala. Tako sta na vrata prihajala bodisi moški, bodisi ženska. Vrvica je bila praviloma narejena iz posušenih svinjskih čreves, to vrvico pa je bilo treba vzdrževati - občasno jo je bilo treba naoljiti, najbolje s svinjsko mastjo. Vrvico iz svinjskega črevesa je lahko nadomestila tudi violinska struna iz naravnih materialov, lanena vrv ... Hiška je bila v resnici higrometer oziroma domača merilna priprava za merjenje vlažnosti zraka.
Priljubljen spominek
Vremenska hišica je sicer naprava, ki jo umeščamo v ljudsko umetnost, najpogosteje pa za njeno domovino omenjajo Nemčijo, Avstrijo in tudi Švico, torej "najbolj" alpske države v Evropi. Kaj je bilo prej, ura s kukavico ali vremenska hiška, je še odprto vprašanje, imata pa eno skupno stvar - podobo alpske hiške. Resnih razprav o tem, od kod naj bi vremenska hiška izvirala, sicer ni, nekako pa ima največ možnosti za zmago Nemčija. Zelo pogosto se povezuje z nemško deželo Bavarsko, a bi temu najbrž ugovarjali v deželi Baden-Württemberg, kjer leži Črni gozd (Schwarzwald), hribovita in gozdnata pokrajina, ki naj bi bila domovina vremenske hiške. Kakorkoli, kar nekaj pravil je povezanih s tem izdelkom: gre za hiško v alpskem slogu z dvoje vrat in različno okrasitvijo, menda na njej ne bi smel manjkati majhen termometer med vrati, obvezni predmet pa naj bi bil tudi majhen šparovček. Figurici najpogosteje opisujejo kot moškega in žensko v tradicionalnih bavarskih oblačilih.
Vremenske hišice so sicer še naprej priljubljen spominek z dolgo tradicijo, ki, kot smo že ugotovili, izhaja iz alpskih predelov treh držav. Natančnega datuma, kdaj se je pojavila, ni, predvideva pa se, da je njena prava domovina Nemčija, čas "rojstva" pa na prelomu 18. in 19. stoletja. Nemški viri navajajo, da najlepše hiške danes izdelujejo v Schwarzwaldu - ročno izdelane iz lesa in ročno pobarvane obarvane izpod rok ljudskih umetnikov. Hiške seveda nimajo predpisane opreme, zato boste brez težav našli še alpske in gozdne živali, domače živali, otroke, pravljične like (Janko in Metka, čarovnica), gozdarje, pivce piva ... In če kakšno hiško še čuvate doma - njeno mesto je seveda zunaj.
Ljubezen do hiške
Domači časopisni arhivi kakšnih posebnih zgodb iz preteklosti, ki bi omenjali vremenske hišice, ne izpostavljajo. Se pa jim občasno posvetijo tudi veliki, denimo ugledni The Boston Globe, prejemnik 26 Pulitzerjevih nagrad. Napisali so zgodbo o znanem meteorologu Robertu Pannutu, ki mu je ta mala hiška določila življenje. Ko je bil še mulec, je vsako jutro pogledal nanjo in ta mali premet ga je vseskozi fasciniral. Hiška je nato odšla, skupaj z drugimi otroškimi spomin(k)i, Pannuto pa je nanjo v času svoje kariere strokovnjaka za vreme pozabil, svojo poklicno kariero pa je sklenil - kje drugje kot v Nacionalni agenciji za vreme. Leta 1994 pa so se vremenske hiške znova vrnile v njegovo življenje. Takrat je spoznal Dicka Porterja, lastnika muzeja termometrov. "Imel je na tisoče termometrov in nekaj vremenskih hišic. Podaril sem mu njegov pettisoči termometer, on pa mi je poklonil vremensko hišico," je dejal za Boston Globe.
In se je začelo. Začel je zbirati hiške in v času nastanka članka jih je imel že več kot 180, nekatere starejše od sto let. Samo eno - z dovoljenjem žene - je lahko obesil v hiši, druge so bile razstavljene v kleti. Najstarejša je nosila letnico 1878, večina je bila nemških in švicarskih, nekaj pa japonskih. Med ameriškimi je tudi Disneyjeva - veseli Mišek Miki napoveduje sonce, vzkipljivi Jaka Racman pa dež.
In kje je vaša vremenska hiška iz mladosti?
