Velikonočna procesija - star običaj, ki pa ponekod v Sloveniji izginja

Georg Mohr
21.03.2021 03:00
Zgodaj zjutraj na velikonočno nedeljo se verniki (in radovedneži) zberejo na vstajenjskih procesijah in se podajo na pohod za tistim, ki pred njimi nosi kipec vstalega Jezusa.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Škofjeloški pasijon Foto: Robert Balen
Robert Balen

​Prihaja velika noč, najpomembnejši krščanski praznik, ki ga močno zaznamujejo simboli vseh vrst. Verjetno jih ni treba natančno predstavljati, kajti različnim velikonočnim običajem sledijo skoraj vsi prebivalci naših krajev pa tudi precej širše. Naj bodo verni ali ne, le kdo bi se odpovedal slastnemu zajtrku na velikonočno nedeljo, le kdo ni vesel dela prostega dne, za katerega je že dolga leta izbran velikonočni ponedeljek. Velika noč zaznamuje največji čudež, v katerega verujejo kristjani - Kristusovo vstajenje (od mrtvih) je tisto simbolno dejanje, ki krščanski veri ponudi smisel, ki jo razloži tudi neukim in ki je hkrati podlaga za odgovore na številna, včasih tudi neprijetna vprašanja.

Točnega datuma ne poznamo

Zanimivo je, da velika noč, v nasprotju z drugimi, tudi krščanskimi prazniki, nima fiksnega datuma - letos je velikonočna nedelja 4. aprila. Razlog je preprost: ni ga zato, ker ga zgodovinarji ne poznajo in ga niso mogli z gotovostjo določiti. Točnega datuma Jezusove obsodbe in križanja namreč ni mogoče izračunati, Nova zaveza ne navaja niti približne datacije. Rešitev so poiskali na prvem ekumenskem koncilu (v Nikeji leta 325), ko so določili, da se velika noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Med 22. marcem in 25. aprilom torej, čeprav cerkev tudi tukaj občasno noče slediti najnovejšim astronomskim odkritjem. Odstopanja, do katerih pride zaradi različnega štetja, veliko noč včasih zamaknejo za teden (na primer v letih 1954 in 1962).

Še večja zmeda je pri pravoslavcih, kjer dneve štejejo spet po svoje. Tako je velika noč na vzhodu še kak teden ali dva pozneje, na Finskem pa v povsem drugem terminu.

Cvetna nedelja v Salvadorju Foto: Reuters
Reuters
Na Filipinih slavijo črnega Jezusa. Foto: Reuters
Reuters

Velika noč še zdaleč ni le dan Kristusovega vstajenja, temveč je prazničnih kar nekaj povezanih dni. Začne se s cvetno nedeljo, zadnjo nedeljo pred velikonočno, v spomin na dan, ko je Jezus na oslu prijahal v Jeruzalem in doživel navdušen sprejem, saj so ga mnogi Judje imeli za mesijo, ki jih bo odrešil rimskega suženjstva. Velika množica ljudi se je takrat zbrala v Jeruzalemu tudi zaradi prihajajoče pashe - praznika, s katerim se Judje spominjajo rešitve iz 400-letnega egipčanskega suženjstva.

Veliki teden

Cvetna nedelja je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja. Po nekajdnevnih pripravah se začne zares: na veliki četrtek se spominjamo Kristusove zadnje večerje (mimogrede, enega najznamenitejših umetniških motivov sploh), na veliki petek se spominjamo Kristusove obsodbe (neusmiljeni Poncij Pilat ga je obsodil na smrt), križanja in smrti, v soboto častimo spomin na Kristusovo smrt (v današnji kulturi pa na ta dan nesemo jedi k blagoslovu - žegnanje). Sledi vrhunec - velikonočna nedelja, ko naj bi bil Kristus vstal od mrtvih (kristjani verujejo, da jim je z darovanjem (sebe) na križu odprl pot v večno življenje). Na velikonočni ponedeljek se spominjamo poti od mrtvih vstalega Kristusa v Emavs in njegovega srečanja z učencema.

Velikonočna procesija na Slomškovem trgu Foto: Janko Rath
Janko Rath

In današnji običaji, ki se nič kaj preveč ne razlikujejo od nekdanjih: od ponedeljka do srede delamo, čistimo, pospravljamo, pripravljamo vse za praznovanje. V četrtek se pospešeno začnejo maše, v petek je zapovedan strogi post, v soboto žegnanje tradicionalne hrane (meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in druga peciva pa trnjevo krono), v nedeljo pa vrhunec: jutranja procesija, nato sveta maša in šele nato domov, k hrani, ki so je naši polprazni želodčki že precej potrebni. V nedeljo naj bi se ostalo doma, v krogu družine, zato pa je velikonočni ponedeljek namenjen vsakovrstnim obiskom. V torek pa znova v šolo in službo.

Procesija

Nekako najmanj znan običaj, ki marsikje sploh že izginja, je tradicionalna procesija, ki naj bi jo izvedli v nedeljo zjutraj, pred velikonočno mašo. Za kaj gre? Zgodaj zjutraj na velikonočno nedeljo se verniki (in radovedneži) zberejo na vstajenjskih procesijah in se podajo na pohod za tistim, ki pred njimi nosi kipec vstalega Jezusa. Velikonočna procesija se začne pri Kristusovem grobu v cerkvi (simboličnem, seveda) in se v cerkvi tudi zaključi, saj po vrnitvi takoj nadaljujejo z mašo. Ljudje, ki se procesije udeležijo, naj bi se kar se da pražnje oblekli, v najlepša oblačila, kar jih premorejo. Po možnosti nova - že od nekdaj velja, da naj bi za veliko noč dobili nova oblačila in obutev. Če pri hiši ni denarja, naj bodo nove vsaj nogavice, so rekli včasih. Prav od tod izhaja navada, da se za obisk svete nedeljske maše verniki zelo lepo napravijo. Za čas procesije je značilno, da cerkveni zvonovi donijo močno, na ves glas, to pa je glasba, ki je marsikateremu verniku najlepša za uho.

Procesij se udeležujejo različne skupine ljudi. Ob profesionalcih (od župnikov do škofov) je zbrana velika množica vernikov, med njimi pa zelo različen svet. Ponekod se procesiji pridružijo gasilci, drugje pihalni orkester in podobno.

Poimenovanje procesija je nasploh zanimivo. V bistvu je to sprevod, organizirana hoja za nekom oziroma nečim, vsaka v daljšo vrsto razvrščena premikajoča se skupina sploh. Procesij je nešteto. Nam najbolj znane so pogrebi, sledijo različne verske, še zdaleč ne le krščanske. Besedo procesija uporabljamo v najrazličnejših pomenih: proti vrhu gre procesija planincev, procesija mravljincev, procesija voz. Besedo lahko uporabimo tudi slabšalno, ko kakšni nepomembni javni prireditvi radi rečemo pasja procesija.

Škofjeloški pasijon

Praktično vsako slovensko mesto se ponaša s svojo velikonočno procesijo, a le ena med njimi je prestopila meje običajnega pohoda in se danes postavlja kot celovita umetniška stvaritev. Zelo spoštovana doma in tudi v svetu, kar dokazuje uvrstitev na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, je škofjeloška, gre pa za tako imenitno reč, da je na sporedu šele približno vsako sedmo leto.

Škofjeloški pasijon je dramsko besedilo, ki ga je okrog leta 1715 napisal tamkajšnji kapucin Lovrenc Marušič, v verskem svetu bolj znan kot oče Romuald. Je hkrati najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo in najstarejša evropska režijska knjiga, edina še iz baročnega časa. Besedilo sestavlja 869 verzov in je v obliki monologov nastopajočih organizirano v 13 podob (slik), povzetih po svetopisemskih besedilih: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob. Vse skupaj temelji na tradicijah uprizoritev slovenskih spokornih procesij, te pa so se razvile iz srednjeveških liturgičnih sprevodov in so bile že v srednjem veku znane po vsej Evropi. Njihov namen je bil svetopisemske zgodbe približati preprostemu človeku in mu s tem pomagati pri premagovanju vsakdanjih tegob. Celotna zgodba se dogaja kar med veliko procesijo po škofjeloških ulicah in trgi. Sodeluje ogromno število igralcev in še nekajkrat večje število navdušenih gledalcev. Verski šov in vrhunska umetniška prireditev v enem.

Uprizoritve Škofjeloškega pasijona so začeli že leta 1721, sprva so vse skupaj financirali kapucini. Prireditev je vselej za velikonočne praznike, do leta 1751 so jo izvajali vsako leto. Finančno breme pa je postajalo vse težje, zato so pasijon za dlje časa "arhivirali", obudili pa znova leta 1936, ko je sodelovalo že 136 igralcev, ogledalo pa si ga je 5000 navdušenih gledalcev. Izvedbo so še nekajkrat ponovili, ko jih je znova zaustavila najprej druga svetovna vojna, takoj za njo pa še podobnim versko-umetniškim spektaklom nenaklonjena oblast.

S slovensko osamosvojitvijo je oživel tudi Škofjeloški pasijon, ki je danes prerasel v pravcati spektakel. Vsakega skrbno pripravljajo nekaj let, za izvedbo pa se potegujejo največji slovenski umetniki. Zadnje uprizoritve pasijona so bile leta 2015, načrtovane letošnje je zaustavila pandemija in so napovedane za leto 2022. Besedilo Škofjeloškega pasijona v zadnjih letih izvajajo tudi med našimi zdomci - v Trstu, na avstrijskem Koroškem, v Argentini, zadnjega so predvajali tudi na ljubljanskem radiu, slišati pa je, da naj bi kmalu dobil tudi filmsko obliko.

Po svetu

Velikonočne procesije še zdaleč niso slovenska domislica, poznajo in izvajajo jih v številnih državah, kjer prevladujejo kristjani, pa tudi marsikje, kjer med verniki kristjani niso v večini. Če se želite udeležiti največje in najbolj znane med vsemi, vas bo pot zanesla čez Atlantik, vse do Peruja, kjer ima procesija v prestolnici Limi tradicionalno ime Gospod čudežev in jo izvajajo že od 17. stoletja naprej. Gre za fantastično prireditev, na kateri se vsako leto zbere na tisoče navdušencev (ne le vernikov). Tam slavijo črnega Jezusa, zgodba pa je nadvse zanimiva. V 17. in 18. stoletju je Limo nekajkrat močno streslo, uničujoči potres je trikrat porušil vse, razen neke velike stene, na kateri je bil upodobljen črni Jezus. Če so prvič vse skupaj jemali kot naključje, so drugič že nejeverno zmajevali z glavo, tretjič pa začeli verjeti v čudež, ki ga slavijo še danes.

Na čelu procesije posebne ekipe prenašajo velik, nekaj ton težek zid. Južna Amerika je nasploh kontinent procesij, ki jih tam izvajajo ob vsaki najmanjši priložnosti in ki se iz nedolžnega pohoda hitro razvijejo v velikansko procesijo. Sam sem pred leti prisostvoval neverjetnemu dogajanju v brazilskem Salvadorju, kjer so nekega nedeljskega dopoldneva začeli hoditi za Marijinim kipcem, majhna skupina pa se je iz minute v minuto večala in večala. Ljudje so vstajali od prvih jutranjih kav in se prepustili toku - kača ljudi je bila kmalu že nepregledno dolga. Vmes so eni molili, drugi plesali, tretji prepevali, eni zgolj hodili in opazovali. Podobno je menda v večini južnoameriških mest in nič čudnega ni, da Latinska Amerika velja za daleč najbolj krščanski kontinent na svetu. In definitivno tudi za kontinent procesij.

Slovite in morda najbolj pretresljive so velikonočne procesije na Filipinih, kjer prav tako slavijo črnega Jezusa, črnega Nazarečana, ki so ga na Filipine leta 1606 iz Mehike prinesli španski misijonarji. Procesijo, ki se je udeleži tudi pol milijona ljudi in več (leta 2015 menda celo nekaj milijonov), praviloma spremljajo kaotični prizori. Mnogi verniki v verski vročici plezajo en prek drugega in skušajo na vsak način priti do več sto let starega kipa, ki naj bi imel čudežne moči. Različne poškodbe in smrti med to procesijo so zato relativno pogoste. Vzporedno tam potekajo še številni drugi verski dogodki. Najbolj znani so tisti, ko skesance pribijajo na križ (vsako leto se za takšno krvavo kesanje odloči nekaj deset moških in ne le Filipincev!), številni pa si dajo do krvi prebičati hrbte ali si jih prebičajo kar sami, v okviru krvavega rituala, s katerim uprizarjajo smrt Jezusa Kristusa. Katoliška cerkev sicer ne odobrava te prakse, ki se je začela že leta 1962, a tudi ne poskuša ukiniti ritualov, ki so na veliki petek postali velika turistična atrakcija.

V Evropi

Tudi v Evropi je nekaj zelo znanih velikonočnih procesij. Osrednje slovesnosti so v španski Andaluziji, kjer je največja evropska velikonočna procesija v Sevilli. Takoj za njo je meda tista v Firencah, za naslednje znane pa moramo v dežele, ki veljajo za prav tako ali še bolj verne, kot sta tradicionalni Španija in Italija. Hrvatje so ponosni na procesijo v Dubrovniku, Poljaki v Krakovu, Francozi seveda v Lourdesu. Zanimivo je, da se s svojo veliko procesijo ponaša tudi najbolj ateistična evropska dežela Češka. Praga obiskovalcem pač ponudi vse, česar si kdo zaželi.

Pravoslavni svet sploh ne zaostaja, nasprotno! Procesije v Rusiji, Ukrajini in drugih deželah nekdanje Sovjetske zveze so imenitne, še bolj menda tiste v Grčiji, številne so tudi v deželah nekdanje Jugoslavije.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.