Otroci se več ne znajo dolgočasiti. Ker mislijo, da se ne smejo

Leta 1984 je Televizija Slovenija začela oddajati teletekst. Danes (najmanj) 96 odstotkov dijakov uporablja umetno inteligenco (UI), je pokazala raziskava, ki sta jo izvedli fakulteta za družbene vede in pedagoška fakulteta. Otrokom ni treba na Luno, da bi se počutili kot na Luni. Dijaki ne poznajo teleteksta ali se jim o njem le sanja - za športne privržence pa je bil revolucija spremljanja rezultatov v živo. Hiperaktivni šolarji (ki se v vse večjem številu soočajo z motnjami pozornosti in pomanjkanjem koncentracije) nimajo pojma še o nekaterih drugih rečeh iz bližnje preteklosti - še (tudi naš) časopis se jim zdi kot tujek v vesolju, ki ga bo Elon Musk vzel s seboj v raketo, da se nam bodo marsovci smejali, kako nazadnjaški smo.

V tem vulkanu (ne)inteligence in neskončnih možnosti dostopa do (ne)informacij se mladi ne znajdejo najbolje. Ne le da težje kot nekoč splavajo v življenje (ker včasih si bil pri dvajsetih že kar čudak, če še nisi odšel od doma), zdi se mi, da se dobesedno utapljajo v poplavi informacij. Pri tem jim neutrudno pomaga dezorientirani šolski sistem. Učitelji sledijo "navodilom" in "splošnemu razvoju"; zahtevam, ki so jih med pandemijo na daljavo delili učencem, so dodali še vse predpandemične učenosti iz šolskih klopi. In se je torba obveznih vsebin preobremenila - zvezkov in knjig je sicer na hrbtih šolarjev nekaj manj, v glavah pa je nastala težka zmeda. "Vam, staršem, je bilo v šoli lažje! Vi niste imeli toliko snovi za predelat'!" resignirano ugotavljajo mladi. In se ne motijo. Z maturo, denimo, nas niso obremenjevali, le da si šel skozi ... Danes čislajo zlate in diamantne maturante, vse ostalo je skorajda samo še za na smetišče zgodovine šole in v sramoto nesposobnih šolarjev in njihovih neuspešnih staršev.

Otrok se mora dolgočasiti, saj tako razvija svojo domišljijo, poudarja psihologinja Ljubica Marjanovič Umek. Dejansko smo se nekdaj v otroštvu dolgočasili zelo dolgo časa, zdaj imajo otroci deset prostočasnih dejavnosti, sto šolskih obveznosti in tisoč navideznih prijateljev, ki jih je treba nujno poklikati s srčki in drugimi všečki. Imajo pa tudi težave pri domišljiji, osredotočanju, vzdrževanju pozornosti. Mlade je z obveznim telefonom v roki postalo strah, da bi jim bilo dolgčas. UI jih gotovo ne bo naučila, kako naj se dolgočasijo. Jim bo pa pomagala poiskati Sokrata: "Vedeti pomeni vedeti, da ne veste ničesar. To je resnično znanje." Naj vas, mladi, ne bo strah, da karkoli zamujate. Da ne boste zamudili svoje (brezskrbne) mladosti.