Zdi se, da so ljudje za popoln videz pripravljeni storiti prav vse, od vbrizgavanja lastne maščobe v zadnjico, puljenja zob in nato njihovega nadomeščanja z zobnimi vsadki do presajanja las z enega dela lasišča na drugega zaradi plešavosti. Čeprav so ti kozmetični posegi zelo tvegani, se vedno najdejo ljudje, ki so pripravljeni plačati to ceno.
Nekateri se zdaj odločajo tudi za posege, s katerimi je mogoče trajno spremeniti barvo oči. To se opravlja na različne načine, na primer z vsadki, ki spremenijo barvo šarenice, s tetoviranjem šarenice ali z lasersko depigmentacijo. Resda lahko ti postopki ljudem prinesejo želen videz, vendar so povezani tudi s številnimi tveganji in zapleti, celo z oslepitvijo. Šarenica je barvni obroč, ki obdaja zenico. Je zelo lepa in hkrati kompleksna. Sestavljata jo dve plasti gladkih mišic, ki jih ne moremo nadzorovati. Te mišice krčijo in širijo zenico in šarenico, s čimer nadzorujejo količino svetlobe, ki vstopa v oko. Hkrati občutljive receptorske celice v očesu ščitijo pred trajnimi poškodbami. V šarenici sta tudi dve plasti pigmenta, imenovanega melanin, ki določa barvo oči. Poznamo šest glavnih barv oči: rjavo, jantarno, lešnikovo, zeleno, modro in sivo.
Če je v obeh plasteh veliko pigmenta, so vaše oči temnejše barve, na primer rjave, ki je tudi najpogostejša barva oči. Rjave oči ima namreč približno 80 odstotkov svetovnega prebivalstva. Če imate v sprednji plasti manj pigmenta, so vaše oči lešnikove ali zelene, ki so najredkejše, saj jih ima le dva odstotka Zemljanov. Ljudje, ki imajo v sprednji plasti zelo malo melanina ali ga sploh nimajo, imajo modre ali sive oči.
Odpravljanje ali povzročanje težav?
Operacije na očeh, zlasti posegi na šarenici, niso novost. Operacije sive mrene segajo v 5. stoletje pred našim štetjem, barvanje roženičnih brazgotin pa je znano že več kot 2000 let. Do nedavnega so kirurgi izvajali le operacije za rekonstrukcijo šarenice ali odpravo okvar na očeh. Zdaj pa so vse bolj priljubljeni kozmetični posegi za trajno spremembo barve šarenice.
Tak postopek je denimo keratopigmentacija, pri kateri v roženico (prozorno zaščitno plast očesnega zrkla) z iglo naredijo več majhnih rezov. Vanje nato vstavijo pigmente, ki trajno spremenijo barvo oči. Tehnika je stara že več tisoč let in do zdaj so poskušali pri njej uporabiti različne pigmente, tudi saje.
Podobno lahko z laserji odstranijo pigment iz zunanjega sloja šarenice ter rjave oči spremenijo v svetlo modre ali sive. Depigmentacijo izvedejo tako, da z laserjem izžgejo pigment in celice, ki ga tvorijo. To tehniko je mogoče uporabiti le, če želimo temnejše oči spremeniti v svetlejše, ne pa tudi obratno, saj za zdaj ni mogoče dodati ali vnesti več melanina v šarenico, če ga v njej že ni ali ga ni veliko.
Bolečine in celo slepota
Depigmentacija je bila prvotno razvita za zdravljenje očesne dermalne melanoze, pri kateri pigmentne celice ne migrirajo tja, kamor bi morale, zaradi česar potemnijo drugi deli očesa, na primer beločnica. Pri tem stanju je treba zdravljenje večkrat ponoviti, vendar so potem njegovi rezultati običajno trajni, prav tako kot kozmetične spremembe. Tako kot pri keratopigmentaciji tudi pri laserski depigmentaciji obstaja velika nevarnost okužbe, saj se izvajata na zunanji plasti očesa. Postopka lahko povzročita tudi občutljivost za svetlobo in spremembe vida, celo slepoto, stanjšanje in perforacijo roženice, glavkom in sivo mreno. Nekateri ljudje, ki so se odločili za keratopigmentacijo, so potožili, da so med preiskavami MRI čutili bolečine v očeh.
Za zdaj torej ni dovolj dokazov, da so vsi ti posegi povsem varni. Kakor pri številnih drugih, ki se jih odločite opraviti zgolj iz kozmetičnih razlogov, se morate pripraviti na to, da utegnejo želenim kratkotrajnim učinkom slediti dolgotrajne težave. O zapletih namreč poročajo tudi takrat, ko te posege izvedejo iz medicinskih ali zdravstvenih razlogov. Če razmišljate o katerem od njih, se vprašajte, ali je res vredno oslepeti, ker vam ni všeč barva vaših oči. To lahko na najbolj varen način spremenite z uporabo barvnih kontaktnih leč, ki vam jih predpiše zdravnik specialist oftalmolog.
Adam Taylor, profesor in direktor Učnega centra za klinično anatomijo, Univerza v Lancastru
