Darinko Kores Jacks
Letos je dvakrat volilno leto. Državni zbor s(m)o si Slovenci - vsaj tisti, ki do tako imenovane demokracije še nis(m)o povsem apatični - že izvolili, občinske oblastnike si bomo kmalu. In če že sicer razprave kaj rade potihnejo ali se umaknejo domnevno aktualnejšim temam, se vsaj v času volilne tekme redno govori tudi o tem, kako nujno potrebna in silno koristna da bi bila upravna delitev male, a raznolike Slovenije na pokrajine. Potem pa se do naslednje volilne kampanje ne zgodi nič ali pa kvečjemu kak incident z ustanavljanjem kake (deklarativno) regionalne paravojaške grupacije ...
Dol s centralizmom!
A če taki primeri brž obveljajo za nekaj obsojanja vrednega, rušilnega, celo odkrito protidržavnega, obstajajo tudi mehkejši načini za krepitev lokalne pripadnosti domačinov in prepoznavnosti med obiskovalci. Prav taki so pogosto izrazito kreativni, duhovito humorni, na prvi pogled malce zafrkantski, celo (samo)ironični, a zato ne nujno manj učinkoviti. Pa tudi konstruktivno, čeprav le posredno kritični do vse bolj prevladujočega centralizma (za katerega so sicer še najmanj krivi pristni ljubljanski domorodci, ki pa so v državni prestolnici itak vse bolj v manjšini).
Državice se množijo
No, prva bolj znana pri nas je nastala prav v Ljubljani. A Država NSK ne obstaja v prostoru ali celo na nekem določenem ozemlju, ampak v času kot abstraktno suprematistično telo. Precej bolj konkretne tvorbe z atributi (kvazi)državnosti pa so se začele pojavljati predvsem v obrobnih provincah deželice.
Republika Prlekija in Svobodno belokranjsko ozemlje slovesno pobratena.
Kupiti ali zaslužiti
Potne liste SBO in Republike Prlekije bi se dalo najti med spominki ljudi z vseh celin sveta, ki so kdaj turistično, poslovno ali kar tako obiskali eno od obeh državic. Ti sta namreč pomembni vinski in perspektivni turistični destinaciji, ustanovitev obeh pa je namenjena tudi ali celo predvsem krepitvi turističnega gospodarstva. A vendarle je med potnimi listi obeh majhna razlika. Medtem ko je belokranjskega mogoče kupiti, si je prleškega treba zaslužiti. A menda ni preveč težko ... In ko se belokranjski napolni z žigi, ga pač zamenjaš za praznega in si prislužiš nagrado. Neki Novomeščan jih je v zadnjih nekaj letih menda zamenjal že deset.
Vzporedna lokalna valuta
Obe državici imata tudi svoj denar - Republika Prlekija penez, SBO pa bronasti, srebrni in zlati goldinar. A z nobenim ni mogoče prosto plačevati pa tudi konvertibilna nista. Bolj resno so vzporedno lokalno valuto vzeli v občini Kidričevo, kjer sicer (še) niso razglasili svobodne republike. A po dobrem letu se sternthaler še ni prav prijel, kaj šele zares zaživel. Najbrž vanj ne verjamejo dovolj niti tisti, ki bi jim lahko dolgoročno najbolj koristil. Nekateri podjetniki se pač niso pripravljeni odreči delu kratkoročnega zaslužka, ki bi ga izgubili z obveznimi popusti na prodajo izdelkov in storitev. Potencialne stranke pa zato še naprej raje plačujejo z evri - in kupujejo pri (domnevno cenejših, vsekakor pa bolje založenih) vseslovenskih in multinacionalnih ponudnikih. Da vzporedne valute vendarle lahko delujejo, do neke mere preprečujejo odliv denarja iz lokalnega okolja in izdatno prispevajo k razvoju krožnega gospodarstva, pa kažejo resda redki, a toliko bolj uspešni zgledi iz tujine.
Združeni močnejši
SBO je tudi motor povezovanja uradno nepriznanih državic znotraj sicer priznane, a že zaradi članstva v EU pa še kje v resnici vse manj suverene države Republike Slovenije. Prihodnje leto se namerava SBO pobratiti z Republiko Škofije, ki jo vodi znani igralec Gojmir Lešnjak - Gojc. Še en igralec, Pavle Ravnohrib, pa se je ob priliki pobratenja z Republiko Prlekijo prejšnji teden v Kleti semiške penine javno samooklical za ministra za kmetijstvo, kulturo in meteorologijo, še prej pa je odrecitiral Prešernovo Zdravljico - v celoti, ne pa le ene kitice, ki je uradno besedilo slovenske himne. So pa zato gostje iz Prlekije z večinoma doma izdelanimi glasbili odigrali in odpeli himno svoje republike. Povsem v skladu s prihajajočimi lokalnimi volitvami so se dogodka udeležili županji in župan belokranjskih občin Črnomelj, Metlika in Semič, ki seveda vsi spet kandidirajo. A povsem v neskladju s predvolilnim časom se niso posebej izpostavljali.
Mesto pobratenja je bilo seveda skrbno izbrano. Na obrobju Prlekije, natančneje v Gornji Radgoni, so prvič na ozemlju današnje Slovenije izdelali peneče se vino in Radgonska klet je še vedno največja proizvajalka tega žlahtnega napoja pri nas. Pred kakima dvema desetletjema pa se je Ivan Simonič kot eden prvih odločil specializirati zgolj za pridelavo vin po tradicionalni šampanjski metodi. Njegova semiška penina je od takrat osvojila že mnogo prestižnih mednarodnih priznanj, tudi šampionski naziv na Agri. In seveda sta si delegaciji obeh državic ob slovesnem podpisu listine o pobratenju in razkošnem prigrizku izdatno privoščili vinsko degustacijo z razposajenimi mehurčki.
Še prej pa sta si seveda izmenjali protokolarna darila. Domačini so se najbolj začudili kranjski klobasi za večkratno uporabo iz lesa. Povsem v gorenjski maniri jo je prinesel veleposlanik Republike Prlekije v Kranju. Pravi Prleki so dodali vino, prleško tünko in še kaj za enkratno uporabo - pa tudi majhen klopotec za večkratno. So pa imeli pripombo na del protokolarnega darila Belokranjcev: metliček v miniaturni buteljki, veliki za pol običajne. "Mi polnimo v take flaške kvečjemu kapljice za oči," so pripomnili. In si prislužili magnum (dvojno) buteljko metlička na osebo ...
