Ob robu nedavnega svetovnega prvenstva v športnem plezanju, ki so ga organizirali v Kranju, se je od tekmovalnega plezanja poslovila Mina Markovič. Triintridesetletna Ptujčanka je na tem svojem priljubljenem prizorišču na tekmah svetovnega pokala štirikrat zmagala v težavnostnem plezanju; skupno je v tem tekmovanju dobila kar 22 tekem za svetovni pokal. V uspešni karieri je nanizala tri zmage v seštevku točkovanja za svetovni pokal v vseh disciplinah (leta 2011, 2012 in 2013). Trikrat je na enakem nivoju zmagala še v letnem točkovanju tekem v težavnostnem plezanju. Ima tudi več kot deset medalj s svetovnih in evropskih prvenstev, med njimi izstopata zlati s svetovnih iger in z evropskega prvenstva.

Na vrhunskem nivoju je zadnjič tekmovala pred dvema letoma v Edinburgu, ko je na evropskem prvenstvu v težavnostnem plezanju za las zgrešila bronasto medaljo in pristala na četrtem mestu. Zadnji dve sezoni, ki sta bili oteženi z omejitvami zaradi covida, je plezala predvsem v skali in se vse bolj preusmerjala v plezanje v naravi. Čas je namenila tudi magistrskemu študiju na koprski univerzi, kjer končuje biopsihologijo. Prav tako jo je bilo mogoče srečati v koprskem plezalnem centru, kjer pomaga partnerju Luki Fondi, sicer uspešnemu trenerju slovenske plezalne reprezentance.

​Plezanje ostaja njena ljubezen

"V Kranju sem se res poslovila od aktivnih tekmovališč, a plezanju sem še zmeraj predana, sedaj nekoliko več plezam v naravi. Že lep čas živim na Primorskem, plezam pa na lokalnih plezališčih - na Mišji peči, na Krasu in Obali imamo kar nekaj primernih skal in izzivov. Zadnje dneve septembra sicer predvsem uživam v lepem vremenu na Obali, oktobra me že čaka nadaljevanje študija," opravila, ki se jim posveča kot sveža upokojenka, opiše Markovičeva.

Ali v naravnih skalah (ponaša se z nekaj nedavno preplezanimi smermi, ocenjenimi z 9a, kar je v zgodovini uspelo le 25 dekletom) naša nekdaj najuspešnejša plezalka najde skupne točke s stenami, ki so na voljo tekmovalcem v tem športu? "Še zmeraj gre za plezanje. A v zadnjih letih se je tekmovalno plezanje res nekoliko oddaljilo od skalnega. Ekstremno tekmovalno plezanje ima posebnosti - že oprimki s po novem dvojno teksturo so drugačni in zahtevajo posebno gibanje. Ne nazadnje imaš na tekmah v težavnosti na poti do vrha na voljo le šest minut časa in samo en poizkus. V naravi prihaja do izraza predvsem fizična priprava plezalcev. Skale so nam v naravi zmeraj na voljo in tako se je mogoče bolje pripraviti na vzpone," se v primerjavo spusti Markovičeva.

​Užitki so podobni

Tekmovanje bi lahko pomenilo največji izziv, medtem ko bi lahko bilo plezanje v naravi plezalcem predvsem v užitek. Markovičeva te teze popolnoma ne podpira, saj pravi: "Meni oboje prinaša veliko užitkov. Kot tekmovalec si motiviran za tekme, na katere se vneto pripravljaš, in potem je užitek na preizkušnjah res velik. Tisti, ki tega ne občutijo, zagotovo ne bodo v ta šport investirali toliko časa in energije."

Markovičeva zadnji dve leti ni tekmovala na vrhunskem nivoju in v Kranju se je od svetovnega pokala poslovila predvsem formalno. Kako se spominja preteklih let, kaj ji je ostalo? "Moja športna pot je bila zelo lepa, tudi dokaj dolga - aktivna sem bila petnajst let, skupaj z mladinskimi kategorijami kar dvajset let, in večino časa sem krojila svetovni vrh. Svojih dosežkov se z veseljem spominjam, vmes pa sem se razvijala tudi kot oseba. Zato to niso samo spomini, to je tudi del mene," ugotavlja Markovičeva.

Že dolgo je znano, da vrhunski šport ni ravno zdrav, da naporni treningi ne prinašajo le pozitivnih rezultatov, temveč se odražajo v poškodbah, kdaj tudi trajnih posledicah. Kako je s tem pri Mini? "Plezanje je bilo že v časih, ko sem začela, na vrhunskem nivoju in kot vsak vrhunski šport zahteva davek pri športniku. Na nas pa je, da se ob vseh naporih poskušamo primerno zaščititi. Vsaj 30 odstotkov pozornosti na treningih mora biti namenjene preventivi in ohranjanju zdravja. Meni se je po večini uspelo izogniti poškodbam, toda moje konkurentke so večinoma zaradi poškodb izpustile vsaj kak mesec tekmovanj v letu."

Ohranjanje zdravja se v najširšem smislu začne že pri tistem, kar imamo na krožniku. Markovičeva se je prehrani še posebno posvečala ob zaključku prvega dela študija, ko si je to temo izbrala za diplomsko nalogo. "V diplomskem delu me je zanimalo predvsem hormonsko neravnovesje, ki je posledica nepravilnega prehranjevanja. Gre za krožni proces, ki vpliva tako na psiho kot na fizično pripravo. Posledice neravnovesja so na vseh ravneh in tako se hitro zapletemo v krog. Letos, ko bom obiskovala zadnji letnik rednega študija magistrskega programa, bom sicer pozornost namenila drugi temi, a preučevanja prehrane ne nameravam kar opustiti."

​Nekoč so trenirali po garažah

​Slovenija je v športnem plezanju svetovna velesila. V prvi vrsti po rezultatih tekmovalcev, ki so prav v vrhu že od časov Mine Markovič in tekmovalk pred njo, in po sedanji generaciji, ki jo vodi Janja Garnbret. A pogoji za delo in treninge v Sloveniji še zmeraj niso takšni, da bi bili taki rezultati samoumevni. "Ko sem začela plezati, smo trenirali po tako imenovanih garažah, kjer smo imeli manjše plezalne stene s polno oprimki.        ," napoveduje Markovičeva.

Nekaj plezalnih sten je postavljenih tudi v telovadnicah osnovnih šol. Lahko ti objekti napovedujejo še večji zagon plezalnega športa v naši državi? "Stene po osnovnih šolah so seveda dobrodošle, vendar so z vidika plezanja predvsem izobraževalnega in demonstracijskega pomena. Otroci se lahko tako prvič seznanijo s plezalnimi oprimki in morda začutijo osnove gibanja. Bolje bi bilo morda denar vložiti v manjše lokalne plezalne centre, ki imajo primeren kader in omogočajo plezalni razvoj. To bi podmladku omogočilo razvoj, razširili bi infrastrukturo in tako pomagali razvijati športno plezanje."

​Tako ali drugače

Ali Markovičeva vidi v tem naravno nadaljevanje kariere, ko bi znanje začela deliti z mladino? "Tudi to mi je v interesu, da pomagam mladini. V plezanju bom ostala na nek drugačen način, hkrati si želim tudi kariero na akademski ravni. Bomo videli, kam me bo zaneslo. V koprskem centru, ki ga vodi Luka Fonda (tudi trener slovenske članske reprezentance v športnem plezanju) z veseljem pomagam," pojasni Markovičeva.

Koronačas je prinesel veliko omejitev tudi med športnike. "Če govorim z vidika plezalnega centra, je v zadnjih dveh letih nastala velika škoda. Korona v ekonomskem pogledu dela škodo. Športniki smo sicer zelo disciplinirani, in dokler niso začeli zapirati športnih objektov, se za nas ni veliko spremenilo. V času omejitev sem več pozornosti namenila študiju, veliko sem plezala v naravi, v skalah. Z virusom se doslej nisem neposredno srečala, spoštujem pa vsa priporočila. To se mi ne zdi velika drama. Življenje si je treba urediti tako, da nam je čim lažje, smo hkrati spoštljivi in ne ogrožamo drugih. Korona mi je predvsem pomagala. Moje plezanje se je vmes preusmerilo v skale, tako sem se tudi lažje odločila, da se poslovim od tekmovanj na svetovnih pokalih in prvenstvih. Prišel je čas in odločitev je bila ob pravem času."

To, kar je osvojila Mina Markovič, bo ostalo. Nekatere športnike na te dogodke spominjajo pokali, medalje. Skrbno jih hranijo, namenijo jim vitrine. Kak odnos ima do njih Markovičeva? "Tu sem zelo slaba. Nekaj medalj imam pri sebi, nekaj jih je na drugem ali tretjem koncu. Mogoče mi jih kdaj uspe zbrati, to bi bilo lepo. Tudi pri svoji statistiki sem bolj slaba. Uspehi imajo svoje mesto predvsem v mojih spominih in so tako zmeraj z menoj. Vitrine ali posebne sobe zanje pa nimam. Pozabila tako ne bom svetovnih prvenstev, na katerih sem osvajala medalje, naslova evropske prvakinje ... niti naslova prvakinje na svetovnih igrah, kjer sem bila trikrat. Svetovne igre so bile takrat na štiri leta in zlato na tem nivoju je bilo največ, kar je bilo mogoče doseči. Kot danes olimpijske igre," spomine zaokroži Mina Markovič.