(INTERVJU) Janja Garnbret: Veliko ljudi mi je povedalo, da sem jim polepšala dan ali pa da so jokali, ko sem zmagala

Dobri trije tedni so od osvojitve olimpijske kolajne. Tako bučnih sprejemov, kot je bil v Slovenj Gradcu, športniki ne doživijo pogosto. Zakaj se vam zdi, da ste navijačem, na Koroško so prišli iz vse Slovenije, tako prirasli k srcu?

"Ljudje so vedeli, pod kakšnim pritiskom sem bila. Glede na prejšnje rezultate so si vsi želeli, tudi pričakovali, da bom zmagala. Ko sem osvojila zlato kolajno, so sočustvovali z mano. Tudi če nihče ne bo vedel, kakšen je občutek, ko postaneš olimpijski prvak, in skozi kaj vse moraš iti, so to čutili."

Vi ste pritisk znali kontrolirati, je pa verjetno meja med tem, da mu podležeš ali pa te še bolj podžge, precej tanka.

"Gre za malenkosti, ki te lahko zmotijo, te dajo v drugačen 'mindset'. Moraš biti trden v glavi, da veš, po kaj si prišel, kaj delaš in kako se pripraviti. Meja je pa res tanka."

Ko ste tisto sredo prišli na Glavni trg v Slovenj Gradcu, je množica, več tisoč se jih je zbralo, eksplodirala. Bili ste glavna tema vseh pogovorov, v mestu še vedno visijo olimpijske zastave. Zdaj se verjetno že zavedate, kaj ste naredili ne le za športno plezanje, ampak tudi to, kako ste osrečili ljudi. Tudi takšne, ki se prej niso zanimali za vaš šport.

"Veliko ljudi mi je povedalo, da sem jim polepšala dan ali pa da so jokali, ko sem zmagala. Se kar hitro zaveš, kaj si naredil, ne le zase, za plezanje, ampak za celo Slovenijo. Sploh v teh časih. Šport lahko poveže ljudi, kar je čudovito. Nekateri so mi povedali, da so bili na morju na Hrvaškem in na plaži spremljali plezanje. Kolegica, ki se na to spozna, mi je povedala, koliko klikov je bilo in koliko ljudi je 'guglalo' pravila balvanskega plezanja. Zdaj bodo vsi vedeli, kako in kaj (smeh). Res fajn."

Radi in s ponosom poudarite, kako veliko vlogo pri uspehu ima trener Roman Krajnik. Zakaj sta se tako ujela?

"Takoj ko sva začela delati, sva se ujela. Oba sva perfekcionista, vsak na svoj način. Razumeva se, ker imava podoben karakter. Oba sva šaljivca, oba stremiva k istemu cilju, perfekciji. On ni kot večina trenerjev, noče v ospredje postavljati svojega ega in mišljenja. Na isti ravni sva, ob njem se ne počutiš, kot da je nekaj več. Vse si lahko poveva, tudi svojo zmoto znava priznati."

Koliko ste se lahko na olimpijskih igrah družili z drugimi športniki?

"V Tokiu sem bila dva tedna pred tekmo, takrat sem poznala samo hotel in trening. V olimpijski vasi nato srečaš druge atlete, večinoma smo se družili v sklopu slovenske reprezentance. Bi si pa želela spoznati tudi koga drugega."

Za to bo čas v Parizu čez tri leta, ko bo verjetno stanje okoli covida precej bolj stabilno.

"Tako je (smeh)."

Med vašim nastopom se je okoli vaših staršev, mame Darje in očeta Vilija, vseskozi mudil snemalec, ki snema film za Adidas. Kakšen film bo to in kdaj bo narejen?

"Gre za dokumentarec, ki bo govoril o štirih plezalkah. V filmu bomo Miho Nonaka, Shauni Coxsey, Brooke Raboutou in jaz. Film se snema že dve leti, govoril pa bo o naši poti do olimpijskih iger. Vsaka ima svojo zgodbo, Brooke je mlada, stara komaj 20 let, Miho je stalnica med elito, Shauna je po olimpijskih igrah končala kariero, jaz pa sem na igrah nastopila v vlogi favoritinje. Film bo trajal uro in pol in bo prvič predvajan do konca tega leta."

Se je po olimpijskih igrah težko sprehoditi po ulici? Postali ste še bolj prepoznavni.

"Res me prepozna še več ljudi kot prej. Ne morem več v trgovino, ne da bi se vsaj enkrat fotografirala (smeh)."

Kje pa hranite zlato medaljo?

"Nima še svojega mesta, saj jo moram še vedno vsepovsod nositi zraven."

Vaša mama rada pove, kako radi imate njene orehove palačinke. Imate nasploh radi sladko?

"Jem vse. Če mi zadiši tortica, jo bom pojedla. Nimam kakšnih diet ali kakšnega specifičnega jedilnika. Po občutku. Ko pa pridem domov, se res zelo razveselim palačink."

Kakšen vpliva sta imela starša na razvoj vaše kariere?

"Starša sta bila moja voditelja, prva sponzorja. Brez staršev ne bi bilo teh uspehov. Kdo ve, kje se bi znašla, če me takrat ne bi vpisala v velenjski klub. Vedno sta me podpirala, mi kupovala plezalke, magnezij, pasove. Me vozila na tekme, me hodila iskat ob treh ponoči. Res se jima moram zahvaliti, da sta me tako podpirala in da me še vedno."

Ob pogledu na starša se je zdelo, da je bila ob spremljanju finala v Tokiu bolj nervozna mama. Je tudi sicer tako?

"Tudi ati gotovo ni bil tako miren, kot je bilo videti. Samo pokazati ni želel. Oba sta vedela, kako zelo si želim zlate kolajne, privoščila in želela sta si, da mi uspe. Res pa je, da mama čustva bolj pokaže (smeh)."

Veliko vam v življenju pomenijo prijatelji, sploh s Tjašo Slemenšek sta nerazdružljivi.

"To mi je zelo pomembno. Da imaš nekoga, na kogar se lahko nasloniš in mu vse poveš. Prijateljici sva že od leta 2008. Takrat sem začela trenirati v Velenju, ona pa me je vsak dan prišla čakat na avtobusno postajo. Nerazdružljivi sva. Vedno sva bili. Vedno sva si trdno stali ob strani, pa če je šlo za šolo, trening, karkoli."

Koliko odmora ste si privoščili po igrah v Tokiu?

"Dva tedna sploh nisem trenirala. Je bilo veliko obveznosti, po pravici povedano, se mi niti ni dalo v steno. Sem bolj počivala. Vmes sem sicer šla v Innsbruck, kjer sem malo plezala, ampak le za to, da nisem izgubila občutka in da sem se malo pretegnila."

Prihodnji konec tedna bo v Kranju tekma svetovnega pokala v težavnosti, zaradi zlate medalje bo še posebno odmevna. Kaj pričakujete?

"Nastop pred občinstvom v Kranju je, vsaj zame, dvorezen meč. Da ti dodatno vzpodbudo, da se dokažeš, po drugi strani pa je dodaten pritisk, ker veš, da se moraš dokazati. Seveda bi rada zmagala tudi doma, še bolj pa bi rada uživala in pozabila na vse ter samo plezala. Po olimpijskih igrah je težje zbrati motivacijo za naslednjo tekmo. Uživala bom, dala od sebe vse, na tekmo pa se podajam brez pričakovanj."

Na Koroškem so precej slabi pogoji za plezanje. Je pa že jasno, da bo predvidoma do konca prihodnjega leta na Prevaljah zgrajen tri milijone evrov vreden Koroški plezalni center za vse tri discipline. Kako komentirate to?

"Zakon! To je nujno potrebno. V Ljubljani in okolici neka infrastruktura je, na Koroškem pa je nikoli ni bilo in zdi se mi pomembno, da se športno plezanje tudi pri nas razvija in da bo še več otrok plezalo."

Vam je pa verjetno toplo pri srcu, ker takšni projekti nastajajo tudi zaradi vas.

"Stvar, zaradi katere delaš, je tudi ta, da se razvija šport v Sloveniji, da mladi začnejo. Smo ena od redkih reprezentanc, ki nima hitrostne ekipe. Nikoli ne veš, mogoče pa komu balvani in težavnost ne ustrezajo in bo začel trenirati hitrost, saj bo imel možnost. Želim si, da bi imeli mladi boljše pogoje, kot sem jih imela sama. Lepo se mi zdi, da sem v tem smislu že naredila nekaj premika."

Luka Dončić, ki je pred kratkim podpisal novo pogodbo, ima v njej zapisano, da ne sme smučati. Se tudi vi izogibate kakšnemu športu?

"Prav zaradi tega tudi sama ne smučam. Me je bilo vedno strah, da bi se mi kaj zgodilo, saj sem bolj štorasta (smeh). Ja, tudi sama se izogibam športom, pri katerih je večja možnost, da se poškodujem."

Kdaj ste nazadnje plezali v naravni steni?

"Proti koncu preteklega leta. Zadnji dve leti sem vse posvetila olimpijskim igram. Moj urnik je bil organiziran, discipliniran, skoraj na minuto natančno je bilo vse skupaj. Delala sem samo za ta cilj in mi niti ni bilo, da bi večkrat šla v naravno steno. Upam, da bo zdaj več časa."

Organiziranost, predvidevam, vam ni predstavljala velikih težav.

"Ko sem v četrtem razredu začela hoditi v Velenje na treninge, sem imela avtobus ob štirih, iz šole pa sem prišla ob dveh. V tistih dveh urah sem morala jesti, narediti nalogo, se učiti, delati vaje za trening. Že kot otrok sem bila organizirana. Plezanje je res bilo na prvem mestu, a sem se zavedala, da če šola ne bo zrihtana, tudi plezati ne bom mogla. Zdaj tako ni bilo potrebne kakšne dodatne discipline."

Veliko pozornosti je dvignil tudi preplezan dimnik v Trbovljah. Je bila to najbolj adrenalinska stvar, ki ste jo storili v življenju?

"Ja. To je bil nor projekt. Sploh si nisem predstavljala, kako težko bo. Kaj pomeni, ko plezaš enajst ur. Plezalce večraztežajnih smeri še bolj spoštujem. Če bi morala iti še enkrat skozi to, ne vem, če bi lahko. Res je bilo naporno. Nora izkušnja."

Si še lahko obetamo kaj podobnega? Ne nazadnje je vaš sponzor Red Bull pravi pojem za takšne spektakle.

"Upam še na kak tak adrenalinski projekt. Če se tudi sama česa spomnim, jih lahko pokličem in bodo to izpeljali."

Na katerih tekmah poleg Kranja boste letos še nastopili?

"Po tekmi v Kranju me čaka le še hitrostna preizkušnja v Džakarti."

Potem pa končno čas za odklop?

"Zagotovo potrebujem nekaj oddiha v toplih krajih. Navadno ob koncu sezone grem nekam na toplo. Deset ali pa štirinajst dni imam pavze in takrat nadoknadim poletje."