Marjan Bezjak ponosen, da je bil soigralec Vlada Skerbinjeka in Adija Urnauta

Zmago Gomzi Zmago Gomzi
23.06.2024 06:30

Mariborčan je kljub aritmiji na srcu prikazoval odlične igre, igral je za mladinsko jugoslovansko reprezentanco, morda bi tudi za člansko, če se v nepravem času ne bi poškodoval.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ko se je bilo treba pognati za žogo, Vlado Skerbinjek nikoli ni okleval.
Osebni Arhiv B.s.

Marjan Bezjak, eden od legendarnih mariborskih odbojkarjev, se je rodil leta 1940 v Obrežu pri Središču ob Dravi, kjer je obiskoval nižjo osnovno šolo in za sprostitev igral odbojko, ki je bila v Središču popularna, nato je nadaljeval šolanje v Ljutomeru v nižji gimnaziji in tam treniral s člansko ekipo OK Ljutomer, ki je igrala v eni od nižjih lig.

"Ko sem bil star 14 let, sem v Mariboru začel obiskovati višjo gimnazijo in igral odbojko na igrišču Partizana na drugi strani stadiona v Ljudskem vrtu. Spomladi leta 1955 se je mimo s kolesom pripeljal Danilo Draksler - kako se piše, sem zvedel pozneje -, ki je videl, kako vešč sem v odbojki, in me povabil na trening mladinske ekipe OK Branik. Takrat smo trenirali in igrali bosi, podplate smo imeli utrjene, šele pozneje, ko smo trenirali in igrali v dvorani, smo nosili copate. Tekme so bile običajno ob nedeljah na košarkarskem igrišču v Ljudskem vrtu s podlago iz leša, kjer je sedaj balinišče, pred tekmo je bilo treba zarisati črte igrišča in namestiti mrežo. Mladinci smo takrat trenirali skupaj s člansko ekipo, ki je leta 1955 osvojila naslov jugoslovanskega prvaka," se začetkov odbojkarske poti spominja Marjan Bezjak.

Težave z aritmijo srca

Leta 1957 je Bezjak začel igrati za člansko moštvo Branika, ki je nastopala zvečine v jugoslovanski zvezni ligi. "Kaže, da sem bil nadarjen, saj sem bil leta 1959 povabljen v mladinsko jugoslovansko reprezentanco, prvo v tedanji Jugoslaviji. Med povabljenimi so bili tudi odbojkarji ravenskega Fužinarja Adi Urnaut, Vlado Peruš in Damjan Pogorevčnik, iz OK Ljubljana pa Matjaž Jedretič. Tistega leta so mi ugotovili aritmijo na srcu. Na eni od tekem sem zaigral brez treninga, doživel sem napad, ki je trajal približno pol minute, nato sem čutil olajšanje, vendar občutek ni bil najboljši. Spoznal sem, da če redno in postopoma treniram, lahko vzdržim tekmo brez težav, zato sem še naprej igral odbojko," razloži zdravstveno težavo Bezjak, ki je bil leta 1962 kandidat za člansko jugoslovansko reprezentanco. "Žal sem si poškodoval nogo in priložnost, da se dokažem tudi v članski reprezentanci, je splavala po vodi. Ko sem okreval, sem spet začel trenirati pri OK Branik, a novega povabila v reprezentanco nisem več dobil."

Nepozabna tekma z Jedinstvom

Na odbojkarski poti mojega sogovornika je bilo veliko dogodkov, eden mu je ostal v trajnem spominu. "Branik je kot slovenski prvak v novozgrajeni dvorani C na Mariborskem sejmišču igral kvalifikacije za uvrstitev v zvezno jugoslovansko ligo proti Jedinstvu Brčko. Gostje so vodili v nizih 2:1, začelo se je nešportno navijanje in sodnik je tekmo prekinil. Tekmovalna komisija je odločila, da se igra nova na nevtralnem igrišču v Zagrebu. Zmagali smo 3:0 in se vrnili med jugoslovanske prvoligaše. Leta 1960 nas je okrepil odlični igralec Fužinarja Adi Urnaut in obdržali smo se med elito, leta 1962 pa je ekipa zdesetkana ekipa izpadla iz lige. Čeprav nas je zapustil Urnaut, smo leta 1963 spet osvojili naslov slovenskega prvaka in se spet uvrstili v jugoslovansko zvezno ligo, toda zgodil se je osip igralcev in rešitev je bila združitev z OK Hoče. V sezonah 1963/1964 in 1964/1965 je združena ekipa Branik Hoče uspešno igrala v prvi jugoslovanski ligi, v sezoni 1965/1966 pa je po spletu okoliščin izpadla in zaigrala v drugi jugoslovanski ligi, zahod. Spomladi leta 1966 sem moral k vojakom, kjer so zdravniki spet potrdili, da imam moteno aritmijo srca, po vrnitvi iz JLA sem pol leta še igral, leta 1967 končal igralsko pot in se posvetil poklicnemu delu kot diplomirani elektroinženir, pozneje pa sem še magistriral."

Ponosni predsednik odbojkaric

Marjan Bezjak se je športu, ki mu je daroval mladostna leta, pozneje spet vrnil. "Leta 1982 so me nagovorili, da prevzamem predsedniško mesto v OK Paloma Branik. Želel sem pomagati mariborski odbojki, sprejel to odgovorno mesto in bil v tej vlogi do leta 1987. Na to obdobje sem zelo ponosen, saj so se odbojkarice, med katerimi je bila tudi moja hčera Aleksandra, zavihtele med najboljše jugoslovanske klube. Pod vodstvom trenerja Edija Dolinška so vrhunec dosegle z dvema zaporednima naslovoma jugoslovanskih prvakinj, prvega v sezoni 1984/1985 in drugega v sezoni 1985/1986. Ob obeh naslovih in tudi sicer je bil 'zraven' neuničljivi Tone Ule, ki se je veliko razdajal za odbojko v Hočah in Mariboru."

Soigralec Vlada Skerbinjeka in Adija Urnauta

Marjan Bezjak si šteje v čast, da je bil v OK Branik soigralec dveh izjemnih odbojkarjev - že pokojnega Vlada Skerbinjeka in Adija Urnauta. Skerbinjek (59) in njegova soproga Majda (54) sta tragično umrla 3. maja leta 1988 okrog poltretje ure zjutraj v prometni nesreči zunaj naselja Spodnja Nova vas, ko je Skerbinjek zapeljal v desno in trčil v zaščitni betonski zid, Urnaut pa uživa v pokoju in največkrat ga je videti med gledalci na tekmah slovenske reprezentance, v kateri je kapetan njegov sin Tine. V spomin na Vlada Skerbinjeka, ki je za reprezentanco Jugoslavije odigral več kot sto tekem in bil tudi njen kapetan, OK Maribor prireja memorialne turnirje - leta 1989 je bil prvi, leta 2023 že 35.

Marjan Bezjak, desno, in Adi Urnaut še vedno ohranjata prijateljske odnose.
Osebni Arhiv M. B.

"Moji spomini na tragično preminulega Vlada, ki je bil moj soigralec v OK Branik približno deset let, so nepozabni. Vlado je bil izjemen igralec, levičar, ob mreži zelo neugoden, tehnično odlično podkovan, z igro, ki jo je kazal v tistih letih, bi bil še sedaj vrhunski igralec. Adi je bil moj soigralec v mladinski jugoslovanski reprezentanci, nato še dve leti v članski ekipi Branika. Veliko je prispeval k temu, da smo dve leti uspešno igrali v prvi jugoslovanski ligi."

Vlado Skerbinjek, velikan mariborske, slovenske in jugoslovanske odbojke
Osebni Arhiv

Podvig iz leta 1955 nepozaben

Saša Šnuderl, rojen leta 1929, je še edini živeči odbojkar ekipe Branika, ki je leta 1955 osvojila naslov državnega prvaka. S Šnuderlom, dolgoletnim novinarjem Radia Maribor, sva ob srečanjih običajno kramljala o odbojki. Kadar sva se dotaknila leta 1955, se mu je v očeh zaiskrilo. "Podvig iz leta 1955 je nepozaben. Liga z osmimi klubi se je začela spomladi in končala jeseni. Doživeli smo dva poraza, oba proti Mladosti Zagreb, doma in v gosteh. Dva kroga pred koncem prvenstva sta kluba na vrhu lestvice imela po 20 točk, v predzadnjem krogu je Mladost izgubila v Beogradu proti Železničarju, mi smo v Subotici premagali Spartak. O naslovu je odločala zadnja tekma sredi oktobra, v kateri smo v Ljudskem vrtu pred množico gledalcev s 3:1 premagali Partizan Novo mesto in s 24 točkami prvenstvo končali na prvem mestu, Mladost na drugem jih je osvojila 22." Šnuderl je svoje spomine podkrepil še z imeni soigralcev, ki so ob njem pisali zgodovino mariborske moške odbojke. "Za ekipo so igrali Štefan Filipančič, Vojko Meršnik, Marjan Mikluš, Dušan Požar, Vlado Skerbinjek, Franček Škof, Emil Tomažič, Vili Verglez in Ivo Šumak."

 Ob 65. letnici Radia Maribor so se družili Leo Kremžar, Nevenka Dobljekar, Nataša Kuhar, Saša Šnuderl, Manja Pašek, Vili Mesič, Breda Čepe in Vlado Krejač.
Janko Rath

Šedivy v zvezdo, Jošt emigriral

V letih po drugi svetovni vojni sta bila jugoslovanska reprezentanta še dva odbojkarja OK Polet in pozneje OK Branik, Mariborčan Vlado Šedivy in Julko Jošt iz Ljubečne. Šedivy je leta 1952 zaigral za jugoslovansko reprezentanco, zanjo zbral približno 150 nastopov, leta 1954 je prestopil v beograjsko Crveno zvezdo in z njo istega leta osvojil naslov jugoslovanskega prvaka, čez nekaj let pa se je vrnil v Maribor. Jošt za mariborski klub zaigral leta 1950, leta 1951 je prestopil v ljubljanski Krim, leto dni pozneje pa prvič zaigral za jugoslovansko reprezentanco. Marca leta 1954 je reprezentanca igrala na turnirju v Lizboni, v odpravi, ki je odpotovala domov, pa ni bilo Jošta in Srba Gavra Budišina, ki sta se odločila, da ostaneta na Portugalskem. Oba sta zaigrala za Sporting iz Lizbone, nato pa sta emigrirala v ZDA, kjer se je Jošt ustalil v Minneapolisu in tam leta 2007, star 77 let, umrl.  

11. julij 2006 - Vladimir Šedivy
Igor Napast

Imel je najmočnejši udarec na svetu

O Julku Joštu sem več zvedel leta 2000, ko sva s soprogo obiskala njenega v Kanadi živečega brata. Ta naju je peljal na obisk k več Slovencem v Calgaryju, med njimi tudi k Mirku Joštu. Na eni od slik, ki so visele na steni, je bil močan možakar. "To je moj brat Julko, bil je jugoslovanski odbojkarski reprezentant," se je pohvalil Mirko, nato pa se razgovoril o bratu. Po vrnitvi v Slovenijo sem Julka poklical po telefonu, v pogovoru mi je razkril del svojega življenja, leta 2002 pa mi je poslal nekaj fotografij svojega doma v Minneapolisu, in fotografij, kjer je v družbi z Martinom Strelom. Julko je namreč poskrbel za Martinovo promocijo, preden je ta 4. julija začel plavalni maraton na 3797 dolgi reki Missisipi v Minnesoti in ga 10. septembra po 68 dnevih tudi uspešno končal.

Julko Jošt in Martin Strel pred začetkom podviga našega plavalca.
Osebni Arhiv

O Joštu je v svoji knjigi Ambasador z odbojkarskega Olimpa velik poznavalec slovenske in svetovne odbojke Viki Krevsel med drugim zapisal. "Julka Jošta so poimenovali "super penal", ker je v tistih letih imel najmočnejši udarec na svetu. V dvorani na Taboru v Ljubljani je žogo zabil tako močno, da se je ta odbila v 12 metrov visoki strop, od tam pa na balkon. Leta 1958 je postal uradno najboljši napadalec na svetu."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta