Slovenci lahko voditeljice naroda v svoji zgodovini preštejemo z eno roko. Pred kratkim nam je zavladala, resda posredno, zato pa s precejšnjim vplivom na naša življenja, Nemka Ursula von der Leyen, ki je postala predsednica Evropske komisije. A nobena ni na življenja Slovencev pustila takšnega pečata kot avstrijska cesarica Marija Terezija. Našim krajem - pod Avstrijo je v 18. stoletju spadala večina ozemlja današnje Slovenije - je vladala dolgih štirideset let in iz propadajočega cesarstva znova naredila svetovno velesilo.
Marija Terezija je izvirala iz družine Habsburžanov, ki so Avstrijo osvojili že leta 1273, oblast pa so zadržali rekordno dolgo, skoraj 700 let, do konca prve svetovne vojne. Habsburžani so postopoma in zelo sistematično krepili svojo moč in povečevali ozemlje. Svojo prepoznavno politiko so temeljili v dveh smereh: z močno vojsko - in še bolj in še uspešnejše z imenitno ženitveno politiko, ko so svoje otroke in naslednike poročali z otroki iz drugih vladarskih rodbin. Bila so obdobja, ko so nadzorovali dobro polovico Evrope - in vse do leta 1740, dobrih 500 let torej, so vladali zgolj moški potomci.

Težka prva leta vladanja

Marija Terezija je bila takrat že štiri leta poročena in četrtič noseča. Že čez nekaj mesecev je rodila prvega dečka, moškega potomca rodbine. In to kakšnega: bil je pravi Herkules med otroki, težak menda celih 7,5 kilograma. Dobil je ime Jožef II. Cesarica ga je vzgajala kot svojega naslednika, kar je pozneje tudi postal. Sprva kot nekakšen sovladar (1765) in pozneje, po materini smrti, tudi kot samostojni cesar.
Za Marijo Terezijo je bilo to peklensko obdobje. Za vladanje namreč ni bila pripravljena, še manj usposobljena. Oče je namreč predvideval, da bo vladanje prepustila možu Francu Štefanu Lotarinškemu. A kaj, ko je njega zanimalo prej kaj drugega kot vladanje. Za vodenje tako velikega cesarstva je bil povrhu vsega povsem nesposoben, podobno slabo se je izkazal tudi kot vrhovni poveljnik vojske. A Marija Terezija ga je občudovala kot svojega moža. Bil je postaven možak, salonski lev, odličen lovec, neutrudni plesalec, prijazen, kultiviran in menda odličen ljubimec. Sodeč po cesarskem zakonu vsekakor: rodilo se jima je 16 otrok. Vseskozi je upala, da se bo izkazal tudi zunaj spalnice, a zaman.

Reformatorka

Avstrijsko cesarstvo, ki ga je podedovala Marija Terezija, je bilo leta 1740 v klavrnem stanju. Vojska je bila leto prej premagana v bojih s Turki, državna blagajna je bila prazna, cesarstvo zadolženo. Tudi nacionalna raznolikost ogromnega cesarstva, ki se je raztezalo od Atlantika in na drugi strani daleč na vzhod, ni zagotavljala trdnega miru. Vso to pestro zbirko narodov in dežel so v enotno cesarstvo povezovali štirje elementi: cesar, državni centralni uradi, vojska in cerkev. Toda vpliv centralnih uradov je do nastopa Marije Terezije segel le do deželnih stanov, uprava podeželja pa je bila še zmeraj v rokah fevdalne gospode.
Cesarica je zavihala rokave in se lotila dela. Pokazala je neverjetne politične sposobnosti, bila pripravljena skleniti marsikateri kompromis, vse z jasnim ciljem po krepitvi cesarske države. Najprej vojska, kjer je podvojila število mož v armadi. Nato davki, s katerimi si je zagotovila redne prihodke za vladanje. Oblast je centralizirala. Stanovom, ki so prej vladali po deželi, je odvzela moč, posledično je oslabila tudi moč cerkve. Ustanovila je vrhovno sodišče (s sedežem na Dunaju), katerega edina naloga je bila vzdrževanje zakona v njenih deželah. Te reforme so okrepile gospodarstvo. Leta 1752 je ustanovila vojaško akademijo, leta 1754 akademijo inženirskih znanosti. Okrepila je medicinsko fakulteto. Že leta 1755 je bilo njeno cesarstvo znova vodilna sila v Evropi, pripravljeno na spopad z vsakim sovražnikom. Tudi po letu 1765, ko se ji je na prestolu pridružil Jožef II., je nadaljevala z reformami. Omenimo le terezijanski kataster, povezan s popisom prebivalstva in pozneje še hiš. Uvedla je naborni vojaški sistem in z njim poskrbela za trajni dotok novih vojakov.
Njen vpliv na Slovence je bil velikanski. Najbolj znana ukrepa sta dva, o njiju se še danes učimo v šolah. Leta 1774 je uzakonila splošno šolsko obveznost za vse otroke od 6. do 12. leta, ne glede na stan, vero ali spol, najboljši so se lahko šolali še naprej. Učilo se je v nemščini, čeprav so marsikje na vasi poučevali tudi v slovenščini.
Njen drugi sloviti ukrep je bilo spodbujanje kmetov, da zasadijo krompir, s čimer se je uspešno spopadla z lakoto.

Ženska, soproga, mati

Še bolj kot s svojim vladanjem in izrednimi reformami je Marija Terezija zaslovela z zasebnim življenjem. Najbolj zvesta žena na svetu, mati šestnajstih otrok (nekaj jih je resda umrlo že zgodaj, a kar deset jih je preživelo mater, kar je bila za tiste čase izredna številka). Po slogu vladanja je bila razsvetljena absolutistka, čeprav jo je njena "služba za stike z javnostjo" kazala v povsem drugačni luči, kot nežno žensko, polno usmiljenja do revežev. Zgodba je bila vendarle nekoliko drugačna - ni bilo redko, da je bila Marija Terezija naravnost neusmiljena do podložnikov. Svoji vojski resda ni ukazovala neposredno na bojišču, zato pa je streljala trde ukaze iz svoje cesarske palače. Imela je svoje specialne enote, pandurje, ki so se med bojevanjem, še bolj pa po njem, izkazali z nepredstavljivo krutostjo.
Marija Terezija je vladala "v imenu boga". Kot ženi rimsko-nemškega cesarja se ji je zdelo samo po sebi umevno, da je bil katoličan. Predstavnike vseh drugih ver, Jude, protestante, pravoslavce, je neusmiljeno preganjala. V imenu boga ji tudi ni bilo težko izdati najbolj krutih ukazov, poslati v smrt na tisoče svojih (in tujih) vojakov, če je ukaz le služil višjemu, posvečenemu cilju. Kmalu je vsem v cesarstvu in tudi daleč naokrog postalo jasno, da imajo opravka z zelo sposobno, neusmiljeno voditeljico. "Habsburžani so končno dobili moža, pa se pokaže, da je ženska," je spoštljivo pripomnil njen življenjski sovražnik in tekmec, pruski kralj Friderik II.
Znotraj svoje družine se je Marija Terezija transformirala v povsem drugo osebo. Živela je le za svojega moža, za svoje otroke. Resnici na ljubo - po šestnajstih porodih in vsakodnevnih cesarskih obveznostih ji je za skakanje čez plot verjetno zmanjkovalo tako časa kot energije. Pa vendar: svojega moža je ljubila do konca, čeprav je vedela, da je precej radožive narave. Njemu ena žena ni bila dovolj, zato si je omislil tudi kakšno ljubico.

Komisija za prešuštva

Neusmiljena še do svojih otrok

Ostali so ji otroci. Komaj so prerasli otroška oblačila, že je Marija Terezija začela žonglirati s poročnimi načrti. Najprej si je na ta način povrnila mnoga italijanska ozemlja, ki jih je nepremišljeno zapravil njen oče. Enega sina je oženila na Bavarsko, eno hčer na Saško. Veliki met ji je uspel z njeno najljubšo hčerjo, Marijo Antonijo, ki jo je poročila v Francijo, s poznejšim kraljem Ludvikom XVI.
Pri teh poročnih ekshibicijah Marija Terezija do svojih otrok ni poznala nikakršnega usmiljenja. Hči Johanno je, denimo, obljubila neapeljskemu prestolonasledniku Ferdinandu. Ko je Johanna nenadoma umrla, je Marija Terezija Ferdinandu takoj obljubila menjavo, še mlajšo in zelo ljubko Josefo. Ta se je poroke na vse kriplje branila, a ni nič pomagalo. Večer pred odhodom v Neapelj je Josefa celo noč prebedela v družinski grobnici in molila za "svojo rešitev". Ta je prišla v obliki pljučnice, ki jo je že čez nekaj dni spravila v grob. Marija Terezija je nekaj dni žalovala, nato pa Ferdinandu za ženo poslala svojo tretjo hči, princeso Karolino.