Mariborski magistrat je 23. septembra 1676 prejel strog opomin zavoljo pritožbe barona Petra Curtija, ker je Marija Fiak nagovorila 30 meščanov Maribora, da so pod vodstvom mestnega lekarnarja Johanna Antona Fantona oboroženi vdrli v njegov vinograd v Melju, pregnali čuvaje in izropali vso premično lastnino.
Se kot prvi izdelovalec ženskih rokavic v mestu omenja Neumann, kot prvi izdelovalec dišav in začimb pa Domeschini.
Se je upravitelj mariborskega gradu Martin Pfarrer vnovič pritožil, ker so mu na ukaz mestnega sodnika Hansa Draschitscha odvzeli pet štrtinov vina, ki ga je hotel prepeljati iz svojega vinograda na Vurberku v svojo hišo v Selnici.
So Mariborčani in grof Johann Jakob Khisl sklenili poravnavo glede spornih pohorskih gozdov, ležečih ob potokih Košan, Krumpa, Murko in Patočič; potem je grof Khisl meščanu Rainierju vrnil verige in sekire, ki mu jih je leta 1642 odvzel na Pohorju. Grof Khisl si je pridobil pravico, da sme z Mariborčani v teh gozdovih sekati drva za svoje potrebe, vendar ne sme kuhati oglja in žgati apna. Vsi grofovi podložniki v Pekrah pa niso imeli teh pravic.

1677

Se je v Mariboru odvijala zanimiva čarovniška zgodba, ko so Magdaleno Zerlinc obdolžili čarovništva na podlagi prijave Martina Lorberja, ki je nekoč zbolel in iskal nasvet pri vedeževalcih. Tem je kristal razodel, da mu je Magdalena pričarala mrzlico. Da bi ozdravel, se je napotil k Zerlinčevi, očitno zeliščarki, in jo prosil, da mu pomaga ozdraveti. Pripravljena mu je bila pomagati; v polič vina mu je zmešala led (po prepričanju Lorberja naj bi bil začaran), on pa se je moral postaviti pod kap, gledati kvišku in držati roko nad očmi, medtem ko ga je Magdalena polila z vinom. Ostanek vina je moral popiti v treh požirkih. Takoj nato je ozdravel. Na enak način je uročila tudi grajskega sodarja Jakoba Kollarja. Vrhunec pa je zgodba dosegla, ko je mestni sodnik po zeliščarko poslal stražnike, da jo zaslišijo; naredila se je nevidno in izginila.

1680

Se omenja zdravnik Jernej Tacco.
Je kužni lazaret stal zunaj mestnega obbzidja (najverjetneje) v današnji Ulici Vita Kraigherja 20. V bližini lazareta so uporabljali tudi kontumacijsko hišo, za kugo umrle pa pokopavali nedaleč proč. Med mnogimi žrtvami je bil tudi mariborski lekarnar Mihael Školar. Se omenja zdravnik Krištof Pretermann, ki se je še posebej izkazal v času najhujše epidemije kuge leta

1680

Je kuga pomorila četrtino mestnega prebivalstva.

1681

Ker je bilo mnogo hiš v mestu zaradi kuge popolnoma praznih, so se v njih nastanile slovenske družine s Studencev, iz Limbuša in Peker.
Je bila pozidana cerkev sv. Barbare na Kalvariji v zahvalo za prenehanje kuge v mestu. Cerkev ima baročni značaj, do nje vodi križev pot, ki ga je delno poslikal Jožef Schiffer. Posebej zanimiva je zadnja kapela, v kateri je skupina pod križem, delo baročnega kiparja Jožefa Strauba.

1682

Tega leta je bil 24. januarja po ukazu cesarja Leopolda I. v Pragi ustanovljen pešpolk (pregledan 6. julija 1682 v Kölnu), ki je pozneje dobil številko 47. in naborni okraj na slovenskem Štajerskem s sedežem v Mariboru. Lastnik in hkrati polkovnik novoustanovljenega polka je bil baron Jurij Wallis iz Karighmaina. Polk je bil sestavljen iz desetih kompanij in se je vse do preselitve v Maribor popoljnjeval predvsem z rekruti iz Češke. Ob ustanovitvi je štel 2040 vojakov, ki so bili razdeljeni na dva bataljona s po 1020 vojaki. Vsak bataljon je imel pet kompanij s po 204 možmi. Štab regimenta so sestavljali: polkovnik, ki je bil tudi tudi lastnik polka, podpolkovnik, višji stražmojster, polkovni nastanjevalec (Regiment quartirmaister), vojaški sodnik (avditor), kaplan, tajnik, intendant, polkovni ranocelnik in polkovni ječar. Kompanija je bila sestavljena iz poveljnika - stotnika, poročnika, praporščaka, vodnika, 24 podoficirjev, šestih korporalov in 18 poddesetnikov, 88 mušketirjev, 48 suličarjev, osmih grenadirjev, vozarja, spremljevalca vozarja, vzorčnega pisarja, ranocelnika, bobnarja in trobentača. Štab je imel dvanajst konj, vsaka kompanija pa po osem, skupaj je imel polk 32 tovornih konj. V 19. stoletju se je število vojakov v regimentu povečalo na okoli pet tisoč. 47. pešpolk, ki je bil od leta 1817 pretežno dopolnjen s slovenskimi fanti, se je do leta 1918, torej več kot sto let, bojeval na vseh bojiščih avstrijske monarhije, od Italije, Češke, Srbije do Prusije. V tem času si je pridobil sloves enega najboljših polkov monarhije, na kar so bili tako vojaki kot tudi Mariborčani ponosni. V njihovo slavo, spomin in opomin nesmiselnim morijam je vsaj do leta 1945 na poti na Kalvarijo stal spomenik z vpisanimi imeni padlih pripadnikov 47. pešpolka, ki so bili povečini slovenskega rodu in so do leta 1918 služili svojemu tudi slovenskemu cesarju in domovini, edini, ki so jo imeli.

1683

V Maribor so nastanili polk Pfalz-Neuburg pod poveljstvom polkovnika Durvillierja (poznejši galicijski polk Hohenegg z rakasto rdečimi zavihki). Leta 1689 je bil poveljnik polka konjeniški major Rudolf pI. Ritham, leta 1694 pa podpolkovnik Zweier. Leta 1728 je polk dobil ime Diesbach. So v zahvalo za prenehanje kuge (1680–1681) v Mariboru do vrha Kalvarije uredili božjo pot s kapelicami, na vrhu griča pa zgradili cerkvico sv. Barbare in Rozalije.

1684

Bivališče grofov Khislov v mariborskem gradu je bilo podobno majhnemu cesarskemu dvoru. Tako so imeli od leta 1684 do 1690, ko je bil upravitelj Carl Leuzendorf, na gradu kapeInika Andreasa Woschitscha, pevca Krištofa Hoferja, dvornega slikarja Rieserja, arhitekta itd. So Mariborčani kot pomoč pri obnovi pogorelega Ptuja sklenili, da smejo Ptujčani prevažati vino, ne da bi plačali cestnino in mostnino. Malteški red je imel na področju Melja, Košakov in Počehove 108 parcel vinogradov, od katerih je prejemal blizu 40.000 litrov vina. Komtur Janez Jožef grof Herberstein je pričel tega leta razmišljati o odprodaji meljskih vinogradov, saj so bili po njegovem ustanovi le v breme. Menil je, da sicer vinogradi dajejo najboljše vino, da pa ga je težko unovčiti oziroma ga mora prodati po najnižji ceni. V skladu z mestnim privilegijem je morala namreč komenda vino najprej dati v prodajo meščanom, ki pa so zanj ponudili ceno, ki ni ustrezala kakovosti vinskega pridelka. Komtur je v pismu redovnemu vodstvu tudi navedel, da ima težave pri obdelovanju vinogradov, češ da ima le dvanajst podložnikov, ki hodijo na tlako, in da dninarjev ni moč dobiti.