Čehi so nas prehiteli! Ta stavek bom zagotovo spet slišal po koncu pandemije, ko bom kot turistični vodnik popeljal Slovence k daljnim slovanskim bratom. Čeprav ugotovitev le delno drži in po evropskih statistikah zaostajajo za našimi plačami, so njihovi uspehi opazni na vsakem koraku. Ti pa temeljijo na popolnoma drugačni politični poti po padcu železne zavese v primerjavi z našo smerjo po osamosvojitvi. Čehi svojega gospodarstva niso razprodali, le delno so izpeljali denacionalizacijo, predvsem pa so obdržali večino lastnine prisilno izgnane, nekoč močne in vplivne nemške manjšine. Še več, tudi po vstopu v EU vztrajno zagovarjajo "komunistične" Beneševe dekrete. Na tak način so rešili tudi tako imenovano češko vprašanje, enega od neštetih evropskih etničnih konfliktov.

Med Čehi in Slovenci je ogromno vzporednic. Ko rojake vodim po Pragi, se pogosto ustavim pred gledališčem Stavovske divadlo. V njem ni le Mozart uprizoril svojega slavnega Don Giovannija, v njem je bila leta 1834 prvič recitirana tudi češka himna. Pesem (himna) dramatika Jožefa Kajetana Tyla z naslovom Kje je moj dom? je dovolj zgovorna. Stoletja so dom (domovino) Čehi, tako kot mi, iskali, ko so se z Germani borili, kdo bo zagospodaril na "svoji zemlji".

Po razpadu Avstro-Ogrske je Češkoslovaška podedovala državne meje, ki se niso skladale z etničnimi. Slaba četrtina prebivalstva so bili sudetski Nemci. Čeprav so poimenovani po Sudetih, 310 kilometrov dolgem sredogorju med Karpati in Rudno goro, so tvorili narodno skoraj povsem čisti obmejni obroč okoli osrčja Češke in Moravske. Že po prvi svetovni vojni so se želeli priključiti Avstriji in Nemčiji. Hitler jim je začasno - ob asistenci klavrnih evropskih politikov - po Münchenskem sporazumu 30. septembra 1938 željo izpolnil.

Beneševi dekreti

Tedanji predsednik Češkoslovaške Edvard Beneš se je počutil izdanega od zaveznikov. Ko so nacisti okupirali preostanek Češke in Moravske ter od njiju ločili Slovaško, je poiskal politično zatočišče v Londonu, kjer je ustanovil začasno vlado v izgnanstvu. Ta je v času od 21. julija 1940 do 27. oktobra 1945 sprejela 143 dekretov, katerih boter je postal Edvard Beneš. Čeprav so se ukvarjali z različnimi aspekti obnove Češkoslovaške republike, so do današnjih dni ostali sinonim za izgon Nemcev (in Madžarov) z ozemlja Češkoslovaške.

Spornih je osem dekretov, ki se nanašajo na vse, ki so se po popisu prebivalstva leta 1930 na Češkoslovaškem izrekli za pripadnike nemške ali madžarske manjšine in so po Münchenskem sporazumu sprejeli rasistično (Reichsburgershaft) državljanstvo tretjega rajha ali pa so se iz nacistične Nemčije preselili v Češko. Vsi ti so bili avtomatično izbrisani iz češkoslovaškega državljanstva, odvzete so jim bile vse nepremičnine, in če niso bili izdajalci, so vsaj lahko v 48 urah odnesli, kar so pač imeli pri roki.

Brnski pohod smrti

Preden se je začela "organizirana izselitev", so se Čehi v izdihljajih druge svetovne vojne in po njej krvavo maščevali "nemškim rojakom", ne glede na to, ali so, ali niso, sodelovali z nacisti. Dolgo časa je bila to tabu tema, ki so jo javno obdelali šele pred leti. Tako je prišel na dan tudi brnski pohod smrti, ko so 30. in 31. maja 1945 iz Brna izgnali približno polovico prebivalstva (27.000 meščanov). Vsi so bili nemškega porekla, v glavnem ženske in otroci. Koliko jih je umrlo - 4000, 5000 ali celo 8000 - na 55 kilometrov dolgem pešačenju do avstrijske meje in kasneje v taborišču Pohorelice, ker jih sprva niso spustili v Avstrijo? Brnski marš smrti je samo vrh ledene gore tako imenovanega divjega pregona Lanškroun, Tocov, Chomutov, Doupov, Krnov ... Seznam krajev in zločinov je dolg tako kot lista pobitih, po (nemških) ocenah gre za 250.000 žrtev.

Edvard Beneš sploh ni skrival cilja dekretov, dokončno se je hotel znebiti nemške manjšine. Pri tem so ga podpirali vsi zavezniki, tako zahodni kot Stalin. Zahodnjaki so po eni strani obupali nad večnacionalnimi državami, po drugi strani pa so želeli Nemce po vojni čim bolj dodatno oslabiti, kar je načrtoval tudi Stalin, ki je obenem širil svoj imperij. Desničar Beneš se je slednjemu upiral, toda pred njim kapituliral tako kot pred Hitlerjem. Zato je ostal kontroverzna osebnost, kajti njegovi dekreti so uresničili stoletno češko hrepenenje po narodno čisti domovini. Med hladno vojno so jih podtaknili komunistom, ki so jih zgolj spretno izkoristili. Na posestva in v nepremičnine okoli treh milijonov izgnanih Nemcev so naselili Čehe. Po današnjih ocenah se je nemška manjšina skrčila na 0,2 odstotka prebivalstva Češke republike.

Izgon Nemcev iz Češke ni genocid

Izgnanci in njihovi potomci, povezani v številnih društvih in združenjih, v glavnem živeči v Nemčiji in Avstriji, še vedno neuspešno poskušajo priti vsaj do odškodnin, če že posestva niso dosegljiva. Pri tem jim Nemčija, razen s političnimi apeli k razveljavitvi Beneševih dekretov, ne more veliko pomagati, ker se ne sme vtikati v češko pravosodje. Leta 2003 je Lihtenštajn - ob podpori Norveške in Islandije - zaradi uredb Beneša in premoženjskih sporov s Češko, in v manjši meri s Slovaško, blokiral sporazum o razširitvi evropskega gospodarskega prostora. Vendar tovrstne zahteve, med drugim Viktorja Orbana zaradi madžarske manjšine na Slovaškem, niso preprečile članstva Češke in Slovaške v Evropski uniji. V njej je skupaj z Veliko Britanijo in Poljsko (iz istih razlogov) celo diplomatsko iztržila izjeme (člen opt-out) iz Listine EU o temeljnih pravicah, da bi se tako zavarovala pred odškodninskimi tožbami sudetskih Nemcev. Zato ti iščejo druge pravne poti in se sklicujejo na dejstvo, da niso bili izbrisani in razlastninjeni na podlagi osebne krivde, ampak samo zavoljo kolektivne pripadnosti določenemu narodu.

Avstrijski konservativni ustavni pravnik in strokovnjak za človekove pravice Felix Ermacora je v pravni študiji leta 1991 celo zagovarjal tezo, da je bil izgon Nemcev iz Češke genocid. Med kopico pravnih postopkov je bila najodmevnejša sodba Evropskega sodišča za človekove pravice. Nanj se je obrnilo 90 sudetskih Nemcev s tožbo proti Češki republiki. Sodišče v Strasbourgu jih je 13. decembra 2005 zavrnilo z zelo zanimivo obrazložitvijo. Med drugim so zapisali, da ne morejo soditi o zadevah, ki so nastale pred nastankom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Havlova naivnost

Čehi so pragmatiki, kar ne nazadnje v denarnicah boleče občutijo tudi turisti. Predvsem pa so ideološko neobremenjeni. Ne krščanstvo in ne komunizem se pri njih nista prijela. V vsakdanjem življenju so v ospredju njihovi osebni, na skupinski ravni pa nacionalni interesi - njim se morajo očitno podrediti tudi človekove pravice. Vsaj pri največjih čeških "nasprotnikih" Nemcih.

Tega se je očitno premalo zavedel tudi njihov največji borec za človekove pravice, Vaclav Havel, ki se je spotaknil ob Beneševih dekretih in krepko omajal svoj ogled med domoljubnimi Čehi. Slavni pisatelj in oporečnik je - kot vsi navadni smrtniki - tudi delal napake, in ko je postal češki predsednik, je sprožil vsaj dve kočljivi polemiki. Največja je zagotovo bila obsežna amnestija, ki je bila posledica antikomunistične histerije. Ker je bil Havel štirikrat zaprt in presedel v zaporih več kot pet let, je dvomil o pravičnosti komunističnih sodišč. Zaradi tega je po prihodu na oblast izpustil večino zapornikov. Toda med njim so bili tudi kriminalci, posiljevalci, morilci, ki so na prostosti nadaljevali z zločini. Pedofil Jaroslav Oplištil se je celo zaposlil na otroškem oddelku praške bolnišnice Na Bulovce, od koder je odpeljal sedemmesečno punčko, jo nato posili in zadavil.

Drugi "sporni korak" je bil leta 1990 obsodba izgona iz leta 1945 in opravičilo sudetskim Nemcem. Že leta 1977 je v peticiji za človekove pravice Charta 77 povezal Beneševe dekrete s komunističnim totalitarizmom, kot predsedniški kandidat pa predlagal, da bi nekdanji prebivalci Sudetov lahko zaprosili za češko državljanstvo, da bi si povrnili izgubljeno lastnino. 21. januarja 1997 je s takratnim nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom podpisal nemško-češko izjavo, v kateri sta obe stani obžalovali zločine, storjene med drugo svetovno vojno in po njej, ter se opravičili za njih; odrekli sta se odškodninam in se obenem izognili zahtevam sudetskih Nemcev. Zato je (bil) Havel bolj popularen v tujini kot v domovini.

Kamen spotike

Vsi Havlovi nasledniki v praških Hradčanih so se pragmatično oddaljili od njegovih spravnih prizadevanj. Vrnitev premoženja sudetskim Nemcem se zdi kot misija nemogoče, saj bi sprožila val tožb in odškodninskih zahtev, pod katerimi bi Češka republika bankrotirala. So pa vendarle naredili izjeme za tiste, ki so se nacistom uprli. Kdorkoli pa je z njimi sodeloval, je za Čehe lahko samo izdajalec, ki na Češkem nima domovinske pravice,

Ker Beneševi dekreti ostajajo kamen spotike med Nemci in Avstrijci na eni in Čehi na drugi strani (podobno velja za odnose med Slovaki in Madžari), so pogosto tema volilnih kampanj. Tako je sedanji češki predsednik Miloš Zeman leta 2013 diskreditiral svojega glavnega konkurenta Karla Schwarzenberga z opazko, da ga podpirajo sudetski Nemci. Nekdanji zunanji minister Karel Schwarzenberg pa je dejal: "To, kar smo storili leta 1945, bi danes veljalo za hudo kršitev človekovih pravic, češkoslovaška vlada pa bi se skupaj s predsednikom Benešem znašla v Haagu." Zato ni čudno, da je izgubil volitve.

Karel Schwarzenberg je še vedno vodja prastare frankovsko-češke plemiške dinastije, kateri sta pripadala Karel Filip (avstrijski feldmaršal, ki je leta 1813 v bitki narodov pri Leipzigu z zavezniki usodno porazil Napoleona) in "vampirska princesa" Eleonora Schwarzenberška, ki so jo zabetonirali v grobnici v Češkem Krumlovu, pa je klub temu ušla v svetovno literaturo. Ker njegova družina ni sodelovala s Hitlerjem in je ostala lojalna Čehom, so mu vrnili nekaj gozdov, posestev in gradov. Odpovedal pa se je večini premoženja, med njimi slavnima gradovoma v Češkem Krumlovu in Hluboki, ki sta zdaj v državnih rokah zlata jama češkega turizma.

Čehi vsekakor v glavnem niso pristaši zgodovinskega revizionizma. Veliko resnice je v besedah nekdanjega češkega zunanjega ministra Jana Kavana, ki je za magazin Time dejal: "Zakaj bi morali preklicati Beneševe uredbe? Spadajo v preteklost in bi morali ostati v preteklosti. Številne sedanje članice EU so imele podobne zakone."