Besedni zaklad je vse bolj siromašen, artikuliranost govora je izrazito slaba, strah pred neuspehom velik in uporablja se vse več mašil ... Osnovnošolska učiteljica zgodovine Anita Mirjanić opaža, da mnogim učencem nastop pred tablo oziroma ustno ocenjevanje pred razredom predstavlja vse večjo stisko. Tovrstna komunikacija je zanje velikokrat neprijetna, saj je popolnoma drugačna od jezika, ki ga uporabljajo med vrstniki.

"Danes marsikdo vidi nastop pred razredom kot izpostavljanje učenca, kar seveda ni res. Je priložnost, da se učenec uri v predstavitvi mnenja, teme ali svojih argumentov. Mnogi učenci prosijo, da so ustno ocenjeni v klopi ali celo zunaj razreda. Včasih tega ni bilo. Pogosto tožijo, kako so se učili, a tega, kar vedo, ne znajo povedati, ne najdejo besed. Ne vedo točno, kako bi se izrazili."

Ker Mirjanićeva poučuje zgodovino, kjer je treba pripovedovati, opisovati in primerjati, tako opaža, da je besedišče učencev vse bolj skopo, kar pripisuje predvsem slabšim bralnim navadam. Te se začnejo doma, in če se doma ne bere, se tudi ne uporablja bogatega jezika, kar se zagotovo odrazi tudi pri otroku. ​Knjige za mnoge postajajo vse manj pomembne. Jezik, ki ga najdemo v knjigah, je za marsikoga že arhaičen, pravi učiteljica. A na srečo ni pri vseh enako, saj še vedno vsak dan srečuje učence, ki radi berejo in so dobri sogovorniki. Še več, v razredu imajo kaj povedati, to celo dobro argumentirajo.

Besedne zveze iz igric

Mirjanićeva uči, mnogi pravijo, da celo navdušuje svoje učence na osnovni šoli Gradec v Litiji. Je tudi izvrstna govorka, kar bi lahko pripisali temu, da je v mladosti izbirala med karierama učiteljice in dramske igralke. Danes ob zgodovini in etiki poučuje oziroma vodi tudi tečaje retorike.

Mladi pred svojimi vrstniki uporabljajo mimiko, gibe, izraze in besedišče, ki so za svet odraslih marsikdaj skrite kode. "Vrstniki med sabo uporabljajo svoj jezik, tako sta jim sporazumevanje in nastopanje zanje nekoliko lažja. Res pa je, da so vrstniki, še posebno v času pubertete, na kritike in mnenje okolice zelo občutljivi, še bolj pa, če jih izrečejo prijatelji. Zanimivo je tudi, kako veliko gibov telesa, rok, pozdravljanja, plesa in besednih zvez prihaja iz raznih videoigric," zaskrbljeno ugotavlja, da odraščajoči iščejo vrstnike v imaginarnih likih in ne v odraslih. Da so doživljanje sveta zožili na svet ekrana, saj je videti, kot da ta določa, kako otrok čuti, kaj čuti in celo kako razmišlja.

Ko pride dan, ko je treba predstaviti svoje mnenje ali kaj povedati o določeni temi, stiska običajno naraste. Nastopi trema, a ni nujno, da predstavlja velik problem, saj je popolnoma normalna. Tudi pri učiteljih kdaj. "Trema je vedno prisotna. Tudi mene že triindvajseto leto pospremi v učilnico. Naša odločitev pa je, kaj bomo s tremo naredili. Učence pogosto kaznuje s slabim nastopom in s stisko. A lahko bi bila tudi zaveznik, saj nam naval adrenalina lahko prinese strast in energijo pri nastopu."

V čem se odlikuje dober govorec

V takšnih okoliščinah se nekateri litijski osnovnošolci začnejo zavedati, da bi jim bil v pomoč tečaj, ki ga na šoli vodi učiteljica Anita Mirjanić. Na OŠ Gradec jim namreč vsako leto ponudijo tečaj retorike, v sklopu programa za nadarjene oziroma za bolj radovedne učence, kjer se srečuje različna paleta osnovnošolcev. V okviru izbirnih predmetov pa letos retoriko namenjajo le devetošolcem. In kaj mladi pridobijo z obiskovanjem teh ur? "Mislim, da za začetek začnejo predvsem razmišljati, v čem se dober govorec razlikuje od slabega, opazujejo se pri nastopu, pripravi na nastop namenijo več časa, zavedajo se telesnega giba, pozorni so na svoj glas in seveda na (ne)uporabo mašil. Tečaj ponudi prve in osnovne informacije o tem, na kaj vse moramo biti pozorni, ko stojimo pred občinstvom in ga nagovarjamo. ​Za učenca je že vsako ustno ocenjevanje znanja pred razredom nastop, ki se začne že s prihodom pred tablo. In ravno ta prvi vtis veliko pove, enako tudi učenčeva neverbalna komunikacija, ki je pri mlajših še toliko bolj iskrena. Na tečaju retorike, kjer je največ poudarka na praktičnih primerih, pa se naučijo, kaj je dober govorni nastop, katere elemente vključuje, kako lahko premagajo tremo, kako nastopiti samozavestno, kako jasno predstaviti svoje znanje sošolcem in učiteljem, kakšno moč ima dobra predpriprava in tudi kaj sporočata telesna drža in obrazna mimika." Mirjanićeva, ki je avtorica učbenikov za družbo in zgodovino, tudi učbenika retorike, se je pred kratkim odločila za nov izziv. V izobraževalnem središču založb Rokus Klett in Modrijan, v sklopu Modre akademije, preko spleta vodi tečaje retorike za osnovnošolce od sedmega in devetega razreda, udeležujejo so se ga tečajniki iz cele Slovenije, od Velenja, Ljubljane, Celja do Poljčan in Zgornje Kungote. Veliko zanimanja je požel tudi med osnovnošolskimi učitelji.

Težko vzdržijo očesni stik

Kako pomembna sta dobra artikulacija in nastop otroka, kaj mu dajeta za danes in kaj za prihodnost? Vprašanja, o katerih smo se med drugim pogovarjali tudi s trenerko komuniciranja in javnega nastopanja Polono Požgan, ki je priznala, da so odgovori na to večplastni, sama pa je nanje pogledala z različnih zornih kotov: "Seveda je dobra artikuliranost pri komunikaciji bistvena. Glavni cilj in namen komunikacije je namreč, da nas drugi slišijo in razumejo. Vendar se je na tem mestu treba vprašati, zakaj otrok morda ne artikulira dovolj dobro. Lahko gre za težavo, pri odpravljanju katere bo potreboval logopedsko pomoč. To je seveda posebno področje in vanj se tisti, ki poučujemo komunikacijo, nimamo kaj vtikati. Lahko da starši momljajo, ne artikulirajo, niso dovolj jasni in razločni pri svojem govoru in potem tako govori tudi otrok. Vzrok lahko leži tudi v vzgoji: 'Lepša si, ko si tiho.', 'Daj, ne bodi najbolj pametna!', 'Pa kaj ti res moraš biti vedno najbolj glasen?', 'Pridne punce nimajo vedno svojega mnenja!' Starši svoje otroke preredko spodbujamo, naj bodo (dovolj) glasni, naj povedo svoje mnenje, naj razmišljajo po svoje."

Požganova dodaja, da je bila tudi njena generacija podobno vzgojena in komunikacija čustev je tista, pri kateri vsi - vključno z današnjimi generacijami - precej šepamo. Ugotavlja, da so današnji otroci bolj usmerjeni v pisanje, saj je povprečen najstnik že pred epidemijo poslal približno sto sporočil dnevno, kar se je verjetno v zadnjem letu še povečalo. "Pri mladih opažam tudi, da jim je težko vzdržati očesni stik. Gledali bi dol in ne v oči."

Med javnim nastopom nismo druga oseba

Nekdanja radijska in televizijska voditeljica že petnajst let predava o javnem nastopanju, lani pa je ustvarila tudi spletne tečaj za komunikacijo. Njeni tečajniki sicer niso otroci, a med generacijami ne opaža velikih razlik, saj se vsi ubadamo s podobnimi izzivi. Na prvem mestu je trema kot posledica slabe samopodobe in posledičnega pomanjkanja samozavesti, sledi pogosta uporaba mašil. Nastopijo težave, kam usmeriti pogled, kam z rokami. Velikokrat manjka že osnovna ideja oziroma znanje, kako pripraviti dober govor in kako ga potem solidno izvesti. "Ljudje imajo pogosto občutek, da se morajo med javnim nastopom spremeniti v nekoga drugega, da mora biti nastop formalen in uraden, medtem ko sama absolutno zagovarjam sproščeno in avtentično komunikacijo."

Požganova v prvi vrsti uči in spodbuja, njenih predavanj pa se v 98 odstotkih udeležijo ženske, stare med trideset in petdeset leti, ki se soočajo s stisko ali nezadovoljstvom na enem izmed področjih v življenju, s težavami v zasebni ali poslovni komunikaciji. Ko govorimo o komunikaciji, res največkrat pomislimo na poslovno komunikacijo, a v resnici, tako naša sogovornica, je najpomembnejša komunikacija, ki jo sami s sabo vodimo v svoji glavi: "Ta je podlaga za vse ostale komunikacije, ki jih vodimo s svetom. Ko spreminjamo svoje misli, spreminjamo sebe. Tu se vse začne. In to se odraža pri drži, samozavesti in še marsičem."

Spregledana veščina 21. stoletja

Ker komunikacija ni le delo in poslovne obveznosti, pač pa je naš odnos do sveta in vsakdanje poti, bi lahko rekli, da ko jo usvojimo, si s tem olajšamo življenje. Polona Požgan pravi, da je najbolj spregledana veščina 21. stoletja, a hkrati najbolj pomembna. "S komunikacijo ustvarjamo medosebne odnose, ki odločajo o kvaliteti našega življenja. Zasebno in poslovno. Prav nam torej pride v vsakodnevnem življenju, saj komuniciramo namreč od jutra do večera in še v sanjah sami s sabo. Hkrati se velika večina ljudi nikoli ne uči o komunikaciji. Po drugi strani pa mnogi ljudje v prošnje za delo napišejo, da so komunikativni," se pošali.

Stari rimski rek pravi, da se pesniki rodijo, govorci pa postanemo. Misel, na katero v svoji knjigi spomni tudi naša sogovornica Anita Mirjanić. Zanimivo, da sta obe s Požganovo po izobrazbi (tudi) zgodovinarki. Polona Požgan: "Za pesnike ne vem, najbrž bo držalo. Za govorce pa lahko pritrdim. Govorništvo ni poseben talent, s katerim bi se človek rodil ali pa ne. Ni dar, ki bi bil nekomu položen v zibelko, nekomu drugemu pa ne. Je veščina, ki se jo da naučiti. Žal se je večina ne. V mislih imam predvsem tiste, ki nas vsakodnevno nagovarjajo z raznih prižnic in v večernih poročilih vsak stavek začnejo s 'Poslušte' …"