Marko Crnkovič
Se opravičujem cenjenemu bralstvu, da po enem tednu spet težim - in to vsega skupaj že četrtič v dobrih treh mesecih! - s problemom Muzeja slovenske osamosvojitve oziroma z inkriminiranim kenslanjem te desničarske domoljubne pogruntavščine. Zadeva me očitno zelo fascinira, to že moram priznati. Muzej ali nemuzej me bolj zanima kot pa Slovenija ali Neslovenija sama, da tako rečem.
Bitka pri Lukovici
Za to témo me tokrat niso spodbudili "štirje jezdeci osamosvojitve", kot Delova kolumnistka Mojca Pišek pravi Ruplu, Janši, Peterletu in Kacinu. Ker se ultimat o preklicu ukinitve MSO še ni iztekel, na področju državljanske vojne ni še nič novega. Novo in gotovo je za zdaj samo to, da 7. ali 8. februarja - če nič drugega - ne bo bitke pri Lukovici. Veterani vojne za Slovenijo so ministrici za kulturo namreč dali vedeti: "Poberi se!" To je dobeseden citat, ki pa se je že materializiral. Krajani vukojebine so v tem duhu pritisnili na lokalno oblast, naj prekliče povabilo ministrici, da pri njih spregovori na proslavi ob kulturnem prazniku. Ker izdajalcev ne marajo. In res, županja je njihovo željo - po lastnih izjavah sicer z obžalovanjem - upoštevala.
Emancipacija desnice
Neposredna desničarska demokracija svakog dana u svakom pogledu sve više napreduje. Zdaj ni več treba niti podpisov zbirati in referenduma razpisovati. Nekaj ljudi se zmeni in pokliče na občino ali nadere mater županjo kar pod vaško lipo, da pa oni v svoji vasi nočejo te izdajalke, ki ji slovenska samostojnost ni intimna opcija. Pa je zrihtano!
Zdi se marginalna malenkost, etnološka posebnost. Ampak moj bog, ali res nihče ne vidi, kako vztrajno in vedno bolj nesramno in pogumno postaja desničarsko vstajništvo? Gre za navidez spontane, iskrene reakcije podeželske domoljubne baze, ki pa se brez Rupla, Janše, Peterleta in Kacina ne bi oglašala. Opogumljanje doslej molčečih, da se izjasnjujejo, se jim seveda splača. Temu bi mogoče lahko rekli emancipacija in ozaveščanje, v resnici pa je to hujskanje z zgledom. Za presajanje mentalitete večnega nezadovoljstva tja, kjer doslej še ni uspevala. To bo resnična zapuščina zapoznelega patriotističnega kokodakanja osamosvojiteljskih korifej. Za to pri vsej tej stvari v bistvu gre.
Genialni preblisk
Kar nas spet pripelje k Mojci Pišek.
Kolumnistka je zapisala v kolumni naslednji genialni preblisk: "Janševa vlada je muzej osamosvojitve ustanovila samo zato, ker je vedela, da ga bo naslednja (vlada) ukinila, sama pa bo lahko pred javnost stopila z akcijskim načrtom in moralizatorskim diskurzom o narodni identiteti in zdravi samopodobi, ki da naj bi temeljila prav na tem, da vsakdo ve, da je Jelko Kacin deset dni za pasom nosil pištolo kot kakšen Escobarjev sicario."
Iz tega bi morali znati potegniti dva pomembna sklepa. Prvega o superiornosti političnega taktiziranja osamosvojiteljev, ki znajo predvidevati poteze in napake svojih šele učečih se začetniških nasprotnikov in jih obračati sebi v prid. In drugega o tem, da aktualni vladi in državljanom opozicija perfidno vceplja občutek krivde, da bi jim morali popuščati, ker da bi bila deeskalacija družbenih napetosti več vredna kot pa trmasto vztrajanje pri tem, da je neki samostojen muzej osamosvojitve pač brez zveze.
Muzej DDR
Podpiram pa tudi kolumnistkino idejo, da bi bilo bolje, če bi ministrstvo za kulturo namesto alternativnega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ustanovilo "atraktiven" muzej Jugoslavije. S tem je domoljube še posebej razjezila in jih pripravila do tega, da so ji/nam začeli metati naprej, da je v socializmu včasih zmanjkovalo kave, kruha, praška in bencina (in sadnih jogurtov, kot bi dodala za antropologijo nekdanjosti zadolžena intelektualka SDS Mojca Škrinjar).
Res bi bilo super, če bi v Ljubljani obstajalo nekaj takega, kot je v Berlinu DDR-Museum. Atrakcija ob Spree nasproti katedrale je trenutno zaprta zaradi nedavnega sesutja Aquadoma v sosednjem Radissonu na Karl-Liebknecht-Straße. Tam si lahko ogledate vse živo, od trabantov in drugih memorabilij socialističnega dizajna, tehnologij in lifestyla pa do referenc na Berlinski zid in Stasijeva grozodejstva. Eksponati so obešenjaška mešanica zabavnih artefaktov in srhljivih opomnikov o udomačenem totalitarizmu. Z dolžnim spoštovanjem do žrtev, a ne z zateženostjo in pokroviteljstvom, ki bi devalvirala izkušnje in spomine bolj nostalgičnih.
Ampak za naše osamosvojitelje - in domoljube iz Lukovice - bi bilo to najbrž že preveč.
