
Alarmantne vesti so se vrstile ta teden v zvezi z neučakanimi bolniki in njihovim opešanim zdravjem. Izpostavljam samo dva najbolj povedna Večerova naslova:
• Zdravstveni dom Maribor odprl ambulanto za neopredeljene: Prvi dan pomoč potrebovalo le sedem bolnikov.
• V Celju od 2945 neopredeljenih pacientov v novo ambulanto Zdravstvenega doma prišel en sam.
Kaj nam hoče povedati vsa ta množica pacientov, ki sesuva celoten zdravstveni sistem? Najprej to, da se vsi ti ljudje, predvsem pa tisti, ki se niso zglasili pri takem zdravniku, ne počutijo neopredeljene - vsi so opredeljeni (v rubriki "brez osebnega zdravnika") in po možnosti zdravi. Če pa že kdo zboli, se ne bo ponižal kot neopredeljen - raje bo zavil na urgenco, ker tam te morajo - če izgubiš roko ali nogo ali glavo - sprejeti tudi sredi noči, le dlje je treba počakati. Ampak štajerski bolniki so pripravljeni (po)trpeti. Večje probleme z neopredeljenimi bolniki in opredeljenim županom Jankovićem imajo očitno v Ljubljani ("V Ljubljani so odprli drugo ambulanto za neopredeljene, župan jih napoveduje še pet."), ker, kot pravi direktor mariborskega zdravstvenega doma Jernej Završnik, "pri nas lahko namreč vsak, ki nima izbranega zdravnika, pokliče najbližjo ambulanto, kjer ga bodo obravnavali". Še manj jasno torej je, zakaj se je ta vlada spustila v ta neopredeljen projekt brez opredeljivega cilja. Glas ljudstva (in zraven Dušan Keber) zaman opozarja, da ognja v našem zdravstvu na tak bizaren način ne bomo pogasili.
V bistvu so Štajerci z nenavalom na ambulante za neopredeljene izkazali visoko moralno podporo zdravniškemu osebju, ki se v prostem času žrtvuje za narodov blagor. Ni je cene, ki bi odtehtala te nadčloveške napore. Bolniki to razumejo in jih, zdravnikov, dodatno ne obremenjujejo. Na kakšen način prideš v krog izbrancev za tovrstni dopolnilni šiht, ni znano, zveze in poznanstva gor ali dol. Prav pridejo tudi spretne upokojene doktorjeve roke, smo lahko zasledili v poetičnem televizijskem prispevku, ker ob tako skromni penziji gotovo vsak "trinkgelt" prav pride, roko na srce pa teh slabih sto evrov na uro niti ni tako slabo, čeprav je vedno lahko več (kot denimo astronomske povišice med kakšno pandemijo) in so (samo) zdravniške plače vsaj enkrat na leto prenizke (na kar nas nadležno opozarjajo vljudni sindikalisti).
Nikomur nočem delati krivice, zdravniki so najmanj krivi za obupno stanje zdravstvenega sistema (sploh pa za to, da jih je premalo). Hočem le opozoriti, da gnilo jabolko na dolgi rok zasmradi ves zaboj. Ta neopredeljen projekt pa smrdi že od samega začetka.