Začelo se je kot benigna navijaška anekdota. Dnevnikov urednik in novinar Darijan Košir je po premočni zmagi slovenske košarkarske reprezentance nad argentinsko na twitterju pripomnil, da je bil Dončić sicer "spektakularen" - ampak da bi brez njega "s temi rupniki in blažiči težko premagali tudi Madžare".

Hijene

To bi zelo verjetno šlo mimo mene neopaženo, če Košir zato ne bi postal najbolj osovražena oseba v Sloveniji - in na vesoljnem družbenem omrežju tudi obveljal za največjega še živečega kretena. Pa še za nesramneža za povrh. Kako si vendar drzne žaliti in omalovaževati naše fante. Dan je skoraj bolj minil in preminil v znamenju sramotenja Darijana Koširja kot pa zmage same.

Glede na to, da je med nami toliko hijen, ki prežijo na nič hudega sluteče športne komentatorje na kavču, si skorajda ne upam napisati, da se meni samemu ta Darijanova transgresija sploh ne zdi nič takega. Za Rupnika in Blažiča sem prvič slišal ali pa si ju kdaj prej nisem zapomnil. Košarke ne spremljam zelo pozorno, kaj šele podrobno. Končnice evropskih in svetovnih prvenstev in olimpijske igre že mogoče. Če ne bi igrali naši, ne bi niti tega. Vem pa, da je Dončić daleč najboljši in da slovenska reprezentanca brez njega ne bi tako gladko zmagovala. Tako sem razumel Koširja. Posmehljive omembe "rupnikov in blažičev" ne bi niti opazil, če ne bi vsa Slovenija začela nanjo opozarjati.

Pionir posmehljivega izražanja

Problem pa je seveda v tem, da je posmehljivo izražanje o uspešnih nacionalnih športnikih v Sloveniji očitno strogo, najstrožje prepovedano. Tega si ne zaslužijo. Zato je treba tiste, ki si to drznejo - četudi nenamerno, neprovokativno, ker se spozabijo ali ker so se pač navajeni posmehljivo izražati o komerkoli v javnem fokusu pozornosti -, nadreti kot pse in jim povedati, da nimajo pojma, kako je, če si slučajno uspešen nacionalni športnik.

S Koširjem se iz principa solidariziram. Ker vem, kako je to, če se ves slovenski twitter spravi nate. Tudi jaz sem se nekoč posmehljivo izražal o eni ali dveh uspešnih nacionalnih športnicah. Jaz sem pravzaprav pionir tega posmehljivega izražanja. Ko je judoistka Urška Žolnir na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 osvojila zlato kolajno, sem na twitterju objavil, da sem mislil, da je ona "tista bajsa, ki dela reklamo za salame" - namreč Lucija Polavder. (Sorry: če danes še nisem slišal za Rupnika in Blažiča, kako bi takrat ločil njiju dve?)

Ne bom zdaj jamral za nazaj, niti se ne bom opravičeval za svojo politično in športno nekorektnost. Lepo to sicer ni bilo od mene, vendar še po devetih letih vztrajam, da moja posmehljiva omemba reklamiranja klobas ne bi smela prizadeti nikogar drugega kot Lucije Polavder same - nikakor pa ne falange na lepem solznih kvazi domoljubov, ki jih pogled na slovensko kolajno in zastavo ali celo predvajanje Zdravljice spravi v ekstazo, ki je ne sme zmotiti nobena disonanca osebnega cinizma, ironije in humorja.

Fašisti in udbaši

Saj ne, da bi se čudil, da šport in športni uspehi transcendirajo politične opredelitve in delitve. Tako je najbrž tudi prav. Je pa vendarle neverjetno, kako enakomerno, da ne rečem dobro uigrano, orkestrirano se na kršitelje à la Košir spravijo z leve in desne. (Leta 2012 je bilo drugače. Takrat twitter še ni bil desničarski pajzl. Bil je samo levičarski pajzl.) Ko se nekdo posmehljivo izrazi o uspešnih nacionalnih športnikih, so kritike nenadoma enake. Uganite, če morete (brez guglanja), v katerem mediju - desnem ali levem - so objavili zgrožen tekst pod naslednjim naslovom: Dnevnikov urednik Darijan Košir poskrbel za nesramen komentar ob veličastni zmagi slovenske košarkarske reprezentance!?

Mene to neizmerno zabava. Twitter tako ali tako ni nič drugega kot pajzl posmehljivega izražanja o teh in onih soljudeh v fokusu javne pozornosti. Na twitterju smo tako ali tako samo zato, da se lahko posmehljivo izražamo o komerkoli ali morda celo komurkoli delamo krivico.

Kljub temu pa se potem med sabo na smrt sprti pravičniški moralisti - enoglasno in masovno - posmehljivo izražajo o nekom, ki se je posmehljivo izražal o nekom drugem, ki je slučajno uspešen nacionalni športnik. In kot tak nedotakljiv.

P. S. Pozabil sem povedati, da so ti zagovarjalci športnikov sicer ljudje, ki se - vsaj na twitterju - med sabo zmerjajo s fašisti in udbaši. No, saj. Že vejo, zakaj.