Kot trmast, a toleranten ateist se čutim dolžnega razmisliti o novi, prominentnejši vlogi Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji. Opažam namreč, da je vračanje družbenega pomena in prisotnosti Cerkve kot identitetne in duhovne institucije eden od postranskih, a ne nenačrtnih stranskih produktov delovanja te vlade. Če še ni, pa še bo.

Rekatolizacija to ravno ni

Rekatolizacija to ravno ni. Slovenija je bila zlepa ali zgrda pokristjanjena že davno — in niti pod različnimi pritiski ni bila nikoli popolnoma brezbožna in nesveta. Zagotovo pa gre za družbeno reafirmacijo krščanstva na Slovenskem. Tudi za resocializacijo in repolitizacijo krščanstva.

Poleg bolj praktičnih zadev, ki se jih vsevprek loteva vlada, bi bilo res nenavadno, če kot kolovodja moralistične in tradicionalistične desnice ne bi imela visoko na agendi tudi poprave domnevnih ali dejanskih krivic, ki so se pod preteklimi in polpreteklimi vladami in režimi dogajale Cerkvi. Krščanstvo sámo kot zgodovinska, civilizacijska, kulturna podstat Evrope in Slovenije pa da je bilo po mnenju vlade doslej zapostavljeno, premalo cenjeno, celo očrnjeno.

30-letnice pasjih procesij

Tako recimo beremo, da se je naš cesar v sredo udeležil maše "ob koncu oboroženih spopadov in zmagi v vojni za Slovenijo", pri čemer je podcesar za notranje zadeve prav tam položil venec padlim.

Ne morem si kaj, da ne bi mimogrede okrcal neznanega protokolarnega kmetavzarja, ki je v ljubljansko stolnico poslal pripadnike SV v maskirnih uniformah. Niti malo niso pasali med tisto pozlato in brušeni kamen. No, s prapori Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve so bili itak videti kot Hojsova privatna vojska.

Prejšnji vikend pa je taisti cesar v Ivančni Gorici "odkril obeležje v spomin na prvo mašo za slovenske vojake".

Da ne bo pomote: nič nimam proti duhovni oskrbi pripadnikov SV (ali nekoč TO). Smešno se mi samo zdi proslavljati 30-letnico vsake pasje procesije. Tako kot recimo sestrelitve helikopterja na Igu.

Priznati tudi moram, da se po drugi strani kar malo prileže, da ni več vsako leto januarja postpartizanskega cirkusa v Dražgošah, kjer se levičarji spominjajo tiste nesmiselne herojske bitke.

Ločenost Cerkve in države

Izrecno hočem poudariti, da spoštujem pobožne ljudi in da tudi nimam nič proti organiziranim oblikam religije. To sicer ni moja intimna opcija — nimam pa razloga, da bi me pobožni sodržavljani motili. (Če ravno ne težijo pred ginekološko kliniko ženskam, ki delajo splav.)

Dodajam, da pri Cerkvah in vernih celo delam razlike: RKC se mi zdi bolj legitimna in družbotvorna oblika institucionaliziranega verovanja kot pa recimo Čezvesoljska zombi cerkev blaženega zvonjenja.

Sem pa privržen načelu ločenosti Cerkve in države. To se mi zdi ena od temeljnih političnih vrednot sodobnega sveta. Da bi to vrednoto ohranili, Cerkve ni treba odrivati na družbeno margino in se bodisi filozofsko ali politološko prepirati s cerkvenimi dostojanstveniki, kadar imajo kaj družbeno pomembnega povedati. Niti ni potrebe, da bi se RKC počutila užaljeno in odrinjeno, če pač ne uživa statusa nekakšnega vikariata za duhovno oskrbo dotične vlade ali osamosvojiteljske organizacije veteranov vojne za Slovenijo.

Tako hudo še ni

Tako hudo v Sloveniji za zdaj še ni. Ne vem pa, ali bi se laicizmu države naklonjeni državljani morali začeti iz previdnosti že zdaj razburjati — da nas ne bi tako kot Madžare kdaj doletelo, da bi se nekdo spomnil in dodal v ustavo podoben člen, kot ga imajo naši vzhodni sosedje: "Madžarska varuje pravico otrok, da se identificirajo s svojim spolom ob rojstvu, in zagotavlja njihovo vzgojo v skladu z ustavno identiteto našega naroda in z vrednotami, utemeljenimi na naši krščanski kulturi." Ali da bi tudi pri nas izrecno definirali v ustavi družino kot zvezo matere in očeta in tavtološko moralistično dodali, da je mati ženska, oče pa moški. Po mojem vlada za kaj takega nima časa. Tako dolgo zagotovo ne bo na oblasti — vsaj ne časovno strnjeno —, da bi Slovenija postala novodobni Gilead.

Največ, kar lahko pričakujemo, je, bog pomagaj, to, da bodo SDS hardlinerji, kot sta Grims in Mahnič, alelujali nad krščanskimi vrednotami, omedlevali nad lepoto cerkvic na slovenskih gričih in milozvočnim pritrkavanjem zvonov — in strašili pred namišljeno islamizacijo Evrope.

Do tega pa nam seveda ni treba biti toleranten. Skratka, nič novega pod soncem in pod križem.