Marko Brecelj ne bo nikoli umrl

V sredo sem bil kako uro ali dve med iskreno nesrečnimi žalujočimi ostalimi, ki jih je pretresel fake news o smrti Marka Breclja - enega največjih in prav zato podcenjenih in nerazumljenih genijev polpretekle in polprihodnje zgodovine slovenske popularne glasbe.

Je to bila naivnost? Lahkovernost? Ne. Pravi fan verjame vse, kar sliši ne nemogočega o predmetu svojega občudovanja.

In ko bo Marko Brecelj res umrl, tega ne bo nihče verjel.

Post festum in post humus

Da bi bilo vse skupaj še bolj v stilu - torej morbidno in zabavno hkrati -, do trenutka, ko pišem ta post festum (in skorajda post humus) zapis, še ni zatrdno znano, ali se je ta lažna novica razširila slučajno, po pomoti, kot posledica nesporazuma ali miskomunikacije, brez vednosti in sodelovanja domnevnega ali namišljenega pokojnika - ali pa je šlo za ultimativno potegavščino ex-Buldožerja samega, ki je za razliko od nas drugih smrtnikov res malo bliže smrti.

Situacijo pa še dodatno komplicira dejstvo, da se bo le redkokdo, ki je vsaj približno na tekočem z Brecljevim opusom - če mu že od nekdaj ne sledi -, mogel in hotel izogniti domnevi, da je Brecelj pač še vedno toliko ireverenten in obešenjaški ter kreativen in odštekan, da bi bil pripravljen lansirati novico, da je umrl, kot potegavščino.

Ne čudite se, če hodeč, zdrav človek, ki je 45 let nazaj nastopal v invalidskem vozičku, nekega dne objavi tako rekoč svojo osmrtnice. In saj je nekoč v nekem intervjuju - oziroma "javnem zaslišanju" za medij - govoril o "nekroblagohotnosti slovenskega kulturnega prostora do (njegove) osebe".

Privatna komemoracija

Kakorkoli, jaz sem imel svojo malo privatno komemoracijo za Marka Breclja.

Z mamo sva šla v mestni park na sprehod. Obujal sem ji spomine na poletje 1976, ko so nekega dne pri meni že kake tri ure pred koncertom VIS ("vokalnoinstrumentalnog sastava") Buldožer pozvonili moji sošolci in mamo prepričali, da moramo takoj v Halo A ali B - tja pač, kjer je danes Maribox -, ker da je že zdaj taka gneča, da bomo komaj videli do odra.

Razložil sem ji, kako je v neki učilnici na Prvi gimnaziji Maribor, ko sem bil v tretjem ali četrtem letniku, nastopal Duo Zlatni zubi v sestavi Marko Brecelj in Ivan Volarič Feo. Odrecitiral sem ji Feotovo Vrbo - "majne libe klajne štad domestiše", kolikor se je pač spomnim - in njegov znameniti haiku, da "slovenski jezik/ni dober za haiku/pa da ga jebeš".

Mami so se zdele moje zgodbice zelo zabavne. Tudi meni. Bilo je kot na sedmini, kjer se dobro razpoloženi spominjamo pokojnika, ker smo kao premagali smrt. Potem pa sva sedela na klopci in gledala oziroma poslušala na youtubu Brecljev Ta stol, Stonesi spoznajo moje stare starše in moj posnetek Alojza Kodreta z njegovega verjetno zadnjega koncerta v Cankarjevem domu 12. aprila 2019 - ko je javno povedal, da ima raka. Ko mu nisem verjel. Ko sem mislil, da provocira. Ker se mi zdi nesmrten kot kak Elvis.

Schrödinger

Na tisti klopci v parku sem tudi končno le izvedel, da Marko Brecelj ni umrl. Diametralno nasprotna novica je bila ravno tako logična kot ona prva. Brecelj, umrl? Le kako bi lahko Brecelj umrl? Brecelj bo kvečjemu umrl, ko bo sam tako rekel - pa še v tem primeru to zelo verjetno ne bo res.

Demanti, ki so ga prve objavile Primorske novice, je bil seveda tudi v vrhunskem stilu črnega humorja in je postregel z verjetno najbolj huronsko absurdističnim stavkom, kdajkoli objavljenim v slovenskih medijih: "Novica, da je umrl, je presenetila tudi nesojenega pokojnika."

Nepričakovani popravek nama z mamo ni pokvaril razpoloženja. Mrtev ali živ, to je bil popoldan Schrödingerjevega Marka Breclja. Leta moje mladosti so prihajala nazaj in kot irelevantnost negirala pietetno vprašanje, ali je Brecelj živ ali ne.

Nekaj takega je najbrž hotel povedati tudi on sam, ko je malo pozneje za Val 202 postavil domnevo, da se je novica o njegovi smrti tako hitro širila zato, ker ga nekateri ljudje imajo pač radi, nekateri pa ga ne marajo. Še boljša je bila Brecljeva poznejša izjava za taisti radio, ko je prosto po Karlu Destovniku – Kajuhu rekel: "Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti."

Nekaj novega o fake news

Ta teden smo se na praktičnem primeru naučili nekaj novega o novicah. Konkretno o fake news. Razširila se je lažna novica, ki ne bi imela smisla, če ne bi bila lažna. Toda ko je bila demantirana, je bila še boljša.