Z Danijelom Šircem se dobiva v njegovi pisarni, vrata v klubske prostore nam odpre na severni ploščadi Ljudskega vrta. V dobi pretresov in vsemogočih kriz je 1. marca brez medijskega pompa postal strokovni vodja nogometne šole NK Maribor - čeprav je to zelo pomembna in odgovorna funkcija. Da Širec, letnik 1975, nekoč tudi sam nadarjen nogometaš vijoličastih, misli resno, dokazujejo kupi papirjev na njegovi prostrani mizi, na katero z omar ponosno gledajo številni pokali, osvojeni v bitkah na nogometnih zelenicah. Med pogovorom vsake toliko prelista kakšen snopič, da pobrska za podatkom in nam čim bolj plastično predstavi projekt, v katerega je vključenih okoli 200 vijoličastih nadobudnežev. "Veste, Bayernu niti ni treba vzgajati nogometašev, ker lahko kupi vso kvaliteto. Mi si tega ne moremo privoščiti," za začetek strne Širec. "Pri nas ne letamo visoko, predvsem moramo pošteno zavihati rokave, da v klubu vzgojimo enega ali dva vrhunska nogometaša v generaciji."

Pravila za uspešne rezultate nogometne šole ni, ker če bi to obstajalo, bi zvezdnike proizvajali kar vsi kot po tekočem traku, izpostavi Danijel Širec. "Smo bili trenerji na izobraževanju pri Manchester Cityju, ki ima prekrasen vadbeni kompleks s 16 igrišči in pol. Uf, ni, da ni ... Pa se k besedi ponižno priglasi trener iz Sportinga in razloži, v čem je draž nogometne igre: 'Pri nas v Lizboni imamo zdaj sedem klubskih nogometnih igrišč, a zaman čakamo na novo veliko zvezdo. Ko smo imeli eno samcato igrišče, pa smo pri Sportingu vzgojili Luisa Figa, Cristiana Ronalda, Ricarda Quaresmo ... Ni jim bilo hudega, čeravno so morali trenirati na lešu.'" Še vedno je stroka pomembna, vsakodnevno izobraževanje, odrekanje, verjame Širec.

Kako ste krenili kot vodja nogometne šole NK Maribor?

Z veliko ambicije. Počaščen sem, da so mi v klubu zaupali tako pomembno funkcijo. Ne bi je sprejel, če ne bi verjel in zaupal v naš preverjeno sposoben kader, ki ga NK Maribor mora imeti in ga ima. Moramo storiti še korak naprej, se izboljšati in napredovati v vseh segmentih. Prvi cilj je zatorej strokovnost, strokovnost in še enkrat strokovnost. Poleg tega od trenerjev pričakujem, da so popolnoma predani delu z otroki, za polovičarstvo v naših skupnih smelih načrtih pač ni prostora.

Okoli 200 nadarjenih dečkov vodite, ni malo.

Pa to ni vse. V sodelovanju z mariborskimi osnovnimi šolami organiziramo otroško nogometno šolo. Vanjo so vključeni otroci iz prve triade.

Pred petimi leti ste prav vi prišli v klub z namenom, da obudite in utrdite Mariborovo otroško nogometno šolo.

Dvajset osnovnih šol je danes vključenih v to otroško šolo, sem kar malo ponosen na ta dosežek. Javno bi se zahvalil ravnateljicam in ravnateljem za posluh in sodelovanje. Povsod so nas sprejeli z odprtimi rokami. Popihal pa bi na dušo Mestni občini Maribor, ki je lastnica objektov za vadbo in telovadnic, da otrokom omogoči čim večje število nogometnih uric. Ponosni smo tudi na Vijol'čni nogometni vrtec. Otroška šola in vrtec nam pomenita pristno vez z mariborskimi otroki, poleg tega tako vzgajamo bodočo široko navijaško bazo NK Maribor. Vez s klubom nastane v otroštvu, tega se dobro zavedamo. Otrokom skušamo vzbuditi navdušenje za žogo.

Šola in žoga sta v tesni korelaciji

So pač časi, ko malčki ne stojijo v vrsti za vpis na trening. Jih je treba tu in tam pocukati za rokav.

Točno. Največjo konkurenco smo dobili v računalnikih in igricah, v mobilnih telefonih ... Za vsakega fanta se moramo zelo potruditi, da ga najprej pridobimo in zatem obdržimo v klubu. NK Maribor je vrh piramide v štajerski regiji, k nam pridejo in pri nas ostanejo samo najboljši. Ker pa je število mest v moštvu omejeno, vsi ne morajo igrati za Maribor. Želimo jim pa pomagati, da se razvijejo v odlične nogometaše in se morda kdaj kasneje vrnejo v NK Maribor. Zato utrjujemo sodelovanje z mariborskimi in okoliškimi klubi.

Kako animirati otroke in predvsem njihove starše, ne da bi jim pred očmi mahali z obljubami o sanjskih pogodbah in prestopih v velike klube?

Ozaveščanje staršev in otrok je zelo pomembno, ko gre za nogometno šolo. Spoštujem starše, vlagajo čas in denar za nogomet. Starši so ambiciozni, pogosto bolj od otrok. Saj je prav, da je nekdo ambiciozen, ker take v klubu iščemo. Je pa treba biti tudi realen. Enak delež mariborskih in Bayernovih dečkov bo na koncu uspel v nogometu. Toda zelo majhen delež bo takih ... Za vse druge otroke nam je primarni cilj, da jih skupaj s starši vzgojimo v pozitivne osebe, na katere bomo ponosni. Fant naj postane odrasla oseba, ki se znajde v stresnih situacijah, ki zna spoštovati sočloveka, pozna prednosti odrekanja, discipline in ferpleja. Otroci morajo postati samozavestni, da bodo pripravljeni za poklicne izzive. Zato je pomembna njihova izobrazba, njihov šolski uspeh, ki ga pri mlajših redno preverjamo.

Najprej petka v šoli, nato na igrišču. Ne more biti vsak Ronaldo, milijonar brez srednje šole.

Ronaldo je samo en, to vemo. Vemo tudi, koliko nogometašev naredi uspešno kariero. Malo. Zato je naš cilj tudi ta, da iz kakšnega našega nogometaša dobimo uspešnega zdravnika, ki bo morda nekoč delal v našem klubu. Nekdo bo postal super podjetnik, pa bo naš vnet navijač in morda sponzor. Nekdo bo fizioterapevt. Hočemo, da fantje skozi treninge dobijo pozitivno izkušnjo, da si pridobijo delovne navade, da postanejo boljši ljudje. Obstaja velik povezava med šolo in nogometom. Kdor se je sposoben organizirati pri šolskih obveznostih in si zna razporediti čas za učenje, bo enako odgovoren tudi na igrišču - in potem v življenju. Na tej poti bomo vztrajali, a ni treba biti odličnjak. Za fante v starejših selekcijah imamo športnega pedagoga; Mirko Petermanec, bivši profesor na II. gimnaziji, je vez med otroki, šolo, starši in klubom.

Torej v nogometni šoli ne lovite rezultata za vsako ceno?

Nikakor ne. Poglejte ta veliki napis, vam ga pokažem (s prstom pokaže na list, op. p.): Rezultat našega dela je igralec. Torej, enega ali dva na leto bomo skušali pripeljati v člansko ekipo, enega ali dva na tuje ... Več ji ne bo.

Za vsakega individualni program

Potrpežljivost je mati nogometne modrosti.

Nogomet je danes velik stres, mi trenerji ga moramo skupaj s starši zmanjšati. Razvoj otroka ni sprint, ampak je maraton. Dolga pot je to, vsak kamenček, ki ga sestavimo v mozaik, se bo v končni sliki nekje poznal. Ne moremo in ne smemo pričakovati rezultatov z danes na jutri. Zato pa imamo plane, stroko - na dolgi rok. Za vsakega otroka izdelamo individualni program. Povem vam, naši zaposleni trenerji so dobesedno garači, delajo več kot osem ur na dan, za vikende, praznike ... Za vsakega fanta izdelajo razvojne cilje, analizo, korekcije. Vsak trener ima podrobno zastavljen cilj znotraj modela igre, modela igralca in programa dela v NK Maribor, nato preverimo, kakšna je realizacija.

Skoraj profesionalci so postali tudi otroci nogometaši. Najmanj štirje treningi tedensko, pa tekma ali dve čez vikend. Naporno je, mnogi se vozijo od daleč. A nam uspeva na tak način v nogometu dohajati razvito Evropo?

Po ambiciji gotovo, po znanju se trudimo. Pri vzpostavitvi nogometnega okolja imamo še veliko rezerve. Vemo pa, v kakšnih pogojih delamo. A razmere za trening ne smejo biti izgovor. Če bo fant prerasel lokalno okolje, bo v večjem klubu zagotovo imel boljše pogoje.

Primerov, da so najstniki prehitro odšli v tuje klube, tam stagnirali ali nazadovali, je nešteto. Vemo, da se odhodi oziroma prestopi najbolj nadarjenih dogajajo tudi na lokalni ravni, med domačimi klubi.

Tempo življenja in zahteve športa fantom ne dajo časa. Več kot 80 odstotkov igralcev v četrtfinalu lige prvakov je v članskih ekipah zaigralo s 17 leti. Meje se vztrajno nižajo. Ampak vsi ti dečki potrebujejo neko kontinuiteto dela, da lahko hitreje napredujejo. Če vsako leto menjajo klub že v nižjih selekcijah, tega ni. Moram potrkati na les, v Mariboru za zdaj z "ubežniki" večjih težav nimamo. Poznamo pa probleme v Ljubljani. Eno leto je fant v Bravu, drugo v Domžalah, tretje pri Olimpiji ... Na tak način se ne da vzpostaviti rdeče niti v razvoju. Zato se nam zdi pomembno, da fantje ostanejo pri nas, da vodimo njihov osebni karton in jim omogočimo strokovno delo. Saj razvoj ni le krivulja navzgor, včasih je treba stopiti stopnico nižje, da boš nato preskočil dve hkrati. Tudi se vsi ne razvijajo enako hitro. Sestavil sem si seznam fantov, ki so kot mladoletni v zadnjem desetletju odšli v tujino in uspeli - takih je pet med stotimi nogometaši. Največ pet odstotkov.

Ni ga junaka, ki bi za 15-letnika dal roko v ogenj, da pa bo ta in ta zagotovo postal državni reprezentant?

Seveda ne, ker je to nemogoče napovedati. So parametri, ki dajo slutiti, kaj bo čez leto ali dve, ampak težave v karieri so lahko večplastne - nekaterim se zalomi v kadetski vrsti, večini pri prehodu v člansko ekipo. Nekateri otroci se razvijejo, zrastejo prej, drugi kasneje. Tudi nenogometni dejavniki so pomembni. Različne so smeri do uspeha. V tujini je nogomet velik biznis, mi v NK Maribor moramo negovati drugo, razvojno nogometno pot. Veliki bodo kupili 50 talentov in bosta dva uspela. Njim je to dovolj, ampak jih nič ne briga, kaj bo počelo preostalih 48 otrok, ki pri njih ne bodo uspeli. Mi v NK Maribor moramo poskrbeti za vseh 50 otrok, ker so to najboljši, kar jih imamo.

Pri osmih letih je nekdo za glavo manjši od soigralca, pri petnajstih je za razred boljši od njega?

V tujini že izvajajo občasne treninge po biološki starosti in ne po kronološki. Na tak način izničiš šume, ki zameglijo realno sliko. Če je nekdo pri 13 letih telesno izjemno razvit, bo izstopal. V svoji enako biološko razviti skupini pa bo razvijal tudi druge sposobnosti. Sam bo v skupini podobnih lažje napredoval, imel bo realnejšo sliko. V absolutni, članski konkurenci so razlike v parametrih manjše.

Dokler se igrajo, je v redu

Res pa je, da ko pokličejo giganti, starši težko ostanejo neprizadeti, razsodni.

Skušamo vplivati, naj otrok ne pošiljajo prehitro v krut svet profesionalizma, a včasih je želja otrok in staršev prevelika. In jih tudi razumem. Če pridejo po tebe Roma, Fiorentina, Milan, Inter ..., in vsi ti so prišli po naše fante, je težko ostati ravnodušen.

NK Maribor ne slavi ravno po tem, da bi iz mladinske šole igralci brez prask prehajali v člansko ekipo.

V Mariboru in Olimpiji se je mladim težje uveljaviti, ker so pričakovanja najvišja, vsako tekmo je treba zmagati, treba je biti prvak. Pritisk je ogromen, res pa je tudi, da najboljši dobro igrajo tudi pod pritiskom. Najtežje premostljiva stopnica v nogometaševem razvoju je preskok iz mladinske v člansko ligo. Za večino je po navadi bolje, da kot člani začnejo v drugi ligi ali manjšem prvoligašu, si nabirajo kilometrino in se prilagodijo na zahtevnejši nogomet. Mi bomo to počeli že z izhodnimi mladinci. Maribor je bil v ligi prvakov, vsa čast vsem zaslužnim, v klubu z evropskimi ambicijami je preskok mladinca med člane še toliko težji. Trenutne razmere v nogometu narekujejo, da obrnemo nov list in bolj zaupamo našim mladim silam.

Na kak način boste bolj zaupali mladim?

V najbolj izpostavljenih selekcijah U-19 in U-17 igramo z mlajšimi igralci. Predvsem zaradi večjega igralčevega izziva in zmanjšanja preskoka v absolutno konkurenco. Za najboljše iz naše nogometne šole se bo našel prostor v članski ekipi NK Maribor. Prej smo res bili bolj podobni Nemčiji ali Italiji, kjer sta mladinska in članska vrsta kot dva različna kluba. Tudi v Dinamu, po katerem se radi zgledujemo, le najboljši iz mladinske vrste smuknejo v člansko selekcijo.

Naša najboljša tenisačica Mima Jaušovec mi je takole opisala turnirske začetke: "Dokler sem razmišljala o nagradah, skoraj nobene nisem premagala." No, potem je 1977. osvojila Roland Garros.

Odlično je to povedala. Dokler bodo fantje na igrišču uživali v tem, kar delajo, bodo uspešni. Brž ko bo trening zanje le posel ali služba, bo to breme, ki ga bodo težko prenašali. A je Neymarju kaj pretežko? Ne, on je maksimalno motiviran, je nasmejan, uživa, ne razmišlja o milijonih na osebnem računu - zato pa je tako dober. Pa bi lahko danes mirno nehal in bi od nakopičenega bogastva živeli še njegovi vnuki. Toda ne, Neymar, Ronaldo, Messi hočejo stalno zmagovati, biti najboljši!