(INTERVJU) Saša Gajser: "Seveda sem želel voditi Maribor. Mogoče ga še kdaj bom"

Pred dobrim mesecem je zadnjič sedel na klopi nogometašev Maribora, a na drugačen način življenja se še ni navadil. Razumljivo, več kot desetletje dolgega obdobja, ko se je kot član strokovnega štaba zbujal s klubom, se pač ne da takoj odmisliti. "Zdi se mi, da je enako kot prej, ko sem še deloval v klubu. Vsaj uro pred vsako tekmo Maribora sem pred televizijo, čakam, nervozen sem. Manjka mi," je pogovor za Večer, prvi po odhodu iz Ljudskega vrta, začel Saša Gajser.

Je nenavadno, ko se zjutraj zbudite, pa se vam ni treba pripraviti za trening?

"Seveda! Več kot 30 let je bil to moj način življenja. Manjka, a verjamem, da bom hitro našel novo zaposlitev. Je pa res, da so občutki enaki, ko se približuje tekma. Imam več časa. Gledam tekme, delam analize za nazaj, ko bo situacija boljša, bom zagotovo šel pogledat še kako ekipo na priprave ali kaj podobnega."

Trenerji Maribora so se menjali, vi pa ste bili stalnica. Enajst let smo vas poznali kot pomočnika. Kako vas je zaznamovalo to obdobje?

"Če izvzamem sebe, je bila ključna stvar, ki jo je klub načrtoval, skupina ljudi, ki je verjela v zgodbo, vedela, kako mora delovati. Zlatko Zahovič je vse postavil na visoko raven, razdelal, razporedil naloge, da se je točno vedelo, kdo kaj dela. Zaradi tega je Maribor tako dolgo nizal velike uspehe. V zadnjem obdobju pa se je v kratkem času menjalo kar nekaj trenerjev. Nisem za hitre menjave. Ne zaradi sebe, ampak iz strokovnih razlogov, ker v enem letu trener težko kaj naredi. Dobil sem ogromno izkušenj, doživel ogromno uspehov. Bili so tudi neuspehi, kar je normalno. Da boš deset let v nenehnem vzponu, je nenormalno. Zgodi se padec. Takrat pa moraš ostati pozitiven."

"V klubu so ostali ljudje, ki so začeli zgodbo. Predsednik Drago Cotar, direktor Bojan Ban, sekretar Uroš Jurišič, piarovec Željko Latin … Ključno je, da ljudje, ki so ustvarili veliko zgodbo, ostanejo dlje časa. Kar se pa trenerjev tiče: Darko Milanič je na igrišču v nulo izvedel, kar si je Zlatko zamislil, mi, trener vratarjev Mitja Pirih, kondicijski trener Marko Borko in jaz v sodelovanju s fizioterapevti, pa smo temu sledili, da je zgodba postala zaključena celota. Vsaka ideja je bila v klubu sprejeta z 99,9-odstotnim strinjanjem. To je čarovnija, ki jo je Maribor imel in bi jo lahko imel še naprej."

Najdlje ste sodelovali z Darkom Milaničem. Kakšna je bila njegova vloga pri gradnji evropskega Maribora?

"Z Zlatkom je začel novo zgodbo. Saj je že Zlatko večkrat dejal, da je bilo delovanje kluba ob njegovem prihodu precej drugačno kot po vseh uspehih in finančnih nagradah. Začetki so najtežji, a tudi najpomembnejši. Takrat se je ustvarjala kemija, gradila se je zmagovalna miselnost, ki jo je Zlatko vsakemu vcepil v glavo, kasneje pa smo le sledili tej smeri. Kar se dogaja v zadnjih dveh letih, je v nogometu čisto normalen pojav. Žal mi je le, ker je bil Mariborov padec narobe razumljen tako v medijih kot med nekaterimi navijači."

Zakaj narobe?

"Nisem pozabil, da je bil ta, recimo mu neuspeh, čeprav je to bil v športu čisto običajen padec, načrtovan. Načrtovali smo, da bo prišlo do padca, hkrati pa vedeli, da je treba ostati miren, delati naprej, stvari analizirati, nadgraditi, popraviti. Mi pa smo padli v mašino kolektivnega negativizma. Nerazumljivo mi je, da trener, ki je poskrbel za toliko uspehov, skoraj dobi baklo v glavo. Ko ljudje v tebi več ne vidijo pozitive, se to začne prenašati na tribune. Še vedno verjamem, da Maribor je in bo velik klub, smo pa zamudili priložnost, da bi z določenimi prijemi zadevo pripeljali v želeno smer."

O kakšni priložnosti govorite?

"Zgodil se je kak poraz več, kar ni sporno. Sporno je, če ne vidiš cele slike. Vedeli smo, da bo potrebna menjava generacije, ki se je postopno že začela. Po odhodu take generacije, zlate generacije, bi imeli težave še veliko večji klubi. Prehodno obdobje ni lahko, bi ga pa bilo treba le pretrpeti. Imeli smo načrt, a ga nismo uresničili, ko sta Dare in Zlatko odšla."

V vaših besedah se je vedno čutila velika povezanost s klubom, lojalnost. Znamenit je denimo vaš nastop po odhodu Anteja Šimundže, ko ste ostro nastopili proti novinarjem.

"Saj smo vsi ljudje, delamo napake, včasih mogoče tudi narobe odreagiramo. Mediji so zelo pomembni v slovenskem nogometu. Opravljate odlično delo. Imamo prenose, oddaje, mediji delajo vse, da se naš nogomet propagira. Normalno je, da pride do različnih mnenj. S tem nikoli nisem imel problemov, zmoti pa me nerazumevanje situacije. Vem, da bom v ponedeljek po tekmi odprl športne strani Večera, prebral športni časnik Ekipa, pogledal Siol, prebral vse mogoče medije, ki spremljajo nogomet v Sloveniji, ne bom pa odprl Marce, Gazzette dello Sport ali BBC-ja. Zakaj je to pomembno? Postavimo se v kontekst naše lige. Če poznamo kontekst in mentaliteto, lahko delujemo z roko v roki. To ne pomeni, da mediji ne boste opravljali svoje naloge, bili kritični, a bi vseeno rad, da začutimo, da moramo eden drugemu pomagati. Saj je Zlatko dostikrat govoril, da sta tako Maribor kot slovenska reprezentanca odvisna od pozitivne energije. Ta se ustvari, ko se izpostavi več pozitivnih stvari kot negativnih. Da se je Anteju, ki je poskrbel za neverjetne uspehe, po enem slabšem trenutku, porazu proti Olimpiji, zgodila takšna reakcija navijačev, lahko razumem ali pa tudi ne. Z igrišča ga ne bi smeli pospremiti žvižgi, ampak velik aplavz. Če pa govoriva o moji ljubezni do kluba, sem bil vsepovsod navezan na ljudi, na klub. V kolektivnem športu drugače ne gre."

Vas je Darko Milanič poleti 2013, ko je odhajal v Sturm, res povabil zraven?

"Ali je ponudba bila, je zdaj nepomembno, ker sem ostal v Mariboru. Zagotovo pa je Dare v mojih očeh občudovanja vreden."

Ostali ste v Mariboru, ki se je znal kosati z velikimi evropskimi klubi tudi na podlagi vaših analiz, izvidnic, ogledov.

"Po eni strani je bila to zelo težka naloga, po drugi pa lahka. Težka, ker dobiš vtis, da nas čaka prevelika ovira, ko prideš na Celticov stadion, lahka pa, ker pri velikih ekipah ne potrebuješ veliko časa, da jo preučiš, že po 20 minutah vidiš njene principe v igri. Analiza je lahko hitra, a ko v živo vidiš brzino in kvaliteto, ki jo ima nasprotnik, te boli glava. Neverjetno je, kako sta Zlatko in Dare iz mojih osnovnih analiz uspela toliko izluščiti, znala obrniti ogromno premoč nasprotnika v naš prid."

"To sicer je višja stopnička, ker si na prvi liniji fronte, a že kot pomočnik sem zmage in poraze čutil enako kot trener. Če je bil trener Ante, Dare, Mauro ali kdo drug, smo vedno pihali v isto smer, zato se za moje občutke kaj bistvenega ni spremenilo. V takih trenutkih je treba vzpostaviti sodelovanje na malo drugačen način. Igralci so bili profesionalni, delali so, poslušali, sodelovali, je pa negativno krivuljo z eno ali dvema tekmama nemogoče obrniti. Časa za priprave nikoli nisem imel, mi je pa v ponos, da sem vodil kar nekaj tekem Maribora. Čast je, ko ti klub zaupa delo trenerja."

Se odnos do igralcev kaj spremeni? Pomočniki naj bi z nogometaši vendarle gojili nekoliko bolj prijateljske stike.

"Kje drugje verjetno ja, v Mariboru pa ne. To je stereotip, s katerim se ne strinjam. V Mariboru je bila meja postavljena že na začetku. Fantje so oddelali, kar so morali. Ne povezujte slabe tekme ali slabe forme s tem, da nekdo noče. Slaba forma je ena stvar, nezavzetost pa nekaj čisto drugega. Ekstremov nisem zaznal. Seveda so igralci živa bitja in se kdaj komu zgodi, da je na treningu manj aktiven, a to ni neprofesionalnost ali znak, da noče."

Simon Rožman, novi trener Maribora, je dejal, da ste mu predali izčrpno poročilo o stanju v ekipi. Kaj ste mu povedali?

"Vedno sem pozitiven, verjamem v ljudi, v trenerja in v slovenski nogomet. Verjetno sem pa tudi malo naiven, saj zdaj nisem prepričan, da so vsi želeli dobro, ko je Maribor imel slab trenutek. To se ne veže na Simona. Če analiziramo površno, bomo vedno imeli negativo. Dajmo se raje prijeti strokovne analize, ki ima smisel. Maribor je nizal izredne uspehe, imel model, ki je deloval na vseh področjih. Ne vem, zakaj bi to naenkrat bilo sporno. Verjamem v Simona, verjamem, da bo stvari uspel obrniti navzgor. Potreboval bo nekaj časa, želim mu, da bo zdržal pritisk rezultata."

Bili ste povabljeni v Rožmanov štab, a vabila niste sprejeli. Zakaj?

"Po odhodu Maura in vseh težavah s covidom je prišel trenutek, ko je klub moral narediti menjavo. Odločil se je, kot se je. Edino pravilno je bilo, da se umaknem, pustim svoj način razmišljanja ob strani, da lahko Maribor začne drugačno pot, ki si jo je začrtal. Definitivno pa ni bilo nobene slabe volje ali negativizma, dejansko mislim, da je prav, da gre klub v začrtano smer. S Simonom sva se pogovorila, vse je okej."

V Ljudskem vrtu v zadnjem obdobju veliko govorijo o novi zgodbi, novih začetkih. Ste dobili občutek, da se klub odmika od zapuščine Zlatka Zahoviča?

"To je popolnoma jasno. In s tem ni nič narobe, saj Zlatka ni več v klubu. Marko Šuler sicer razmišlja v kontekstu tega, kar se je dogajalo v zadnjih desetih letih, bo pa moral zavihati rokave in kakšno stvar peljati tudi drugače. Ker se dogaja menjava generacije, projekt pa je še vedno zelo zahteven, je čisto normalno, da je kakšna stvar drugačna kot prej. Ne bo se pa spremenilo dejstvo, da Maribor mora zmagovati. Razen če klub oceni, da je bolj od zmag pomemben razvoj ekipe. Upam si trditi, da je v Mariboru to neizvedljivo, saj bodo pričakovanja o prvem mestu vedno ostala. Letvica je visoko. To je privilegij, ki pa bo vsakemu trenerju včasih malo otežil delo."

Ko ste sedli na klop, ste vseskozi poudarjali, da ne razmišljate o mestu prvega trenerja. Ste pričakovali, da vam bo ponujeno?

"Bil sem čisto iskren. Osredotočil sem se le na tekme. Sploh ni vprašanje, ali bi želel voditi Maribor. Seveda sem želel postati trener Maribora. Mogoče še kdaj bom, nikoli ne veš. Imeli smo težave, poznale so se posledice covida med pripravami, a fokus je bil popolnoma na tekmah, da bi v kratkem času iztržili čim več. Na klubu je bilo, da odloči o trenerju. Vedno, ko se menja trener, ljudje pomislijo: 'Zdaj pa je to tvoja šansa.' A jaz se nikoli nisem izpostavljal na tak način. Če klub v meni vidi pozitivo ali pa če se odloči, da je bolje, da pride nekdo drug, bom do njega vedno čutil isto. Pripadnost, ljubezen in zadovoljstvo. Kar se pa moje licence tiče, so to le še tehnikalije. Dobil jo bom oktobra."

Je pa športni direktor Marko Šuler prav licenco izpostavil kot težavo.

"Manjka mi še en izpit, ki ga bom naredil oktobra. Ne želim, da se me analizira v smislu, da ne bi bil sposoben voditi Maribora, ker nimam licence. Definitivno bi ga bil sposoben voditi. Verjamem tudi, da bi bil uspešen. Če je nekomu problem počakati do oktobra, da se naredi zaključni izpit, je to čisto druga stvar. Da ne bo pomote - govorim o NZS, ne o klubu."

Bi licenco že imeli, če se zaradi covida ne bi ustavila večina postopkov?

"Po neki logiki še zdaj ne bi smel imeti pogojev za licenco Uefa pro, so se pa pravila spremenila, nekdanjim igralcem je omogočeno, da v krajšem roku pristopajo k izpitom, česar sem zelo vesel. Predavanja so zelo kvalitetna, gospod Branko Elsner je, tako kot vsi predavatelji, odličen. Nogometašem, ki želijo postati trenerji, bi se lahko vseeno omogočilo še malce hitrejše pristopanje k izpitom. Niti slučajno pa ne zagovarjam tega, da bi nekdo kar brez izpolnjenih pogojev dobil licenco."

Se je vaša perspektiva, kako gledate na ekipo in njene predstave na igrišču, zdaj, ko niste več neposredno vpleteni, spremenila?

"Že prej sva govorila o slovenskem nogometu. Do kakšnega zaključka bomo prišli, če pogledamo reprezentanco, analiziramo njene rezultate in igro? Prvi zaključek bi bil, da to ni dobro. Jaz se s tem ne strinjam. Problem je, da se nekatere izjave strokovne javnosti dajejo s figo v žepu. Ko si vpleten, je nekaj dobro, ko nisi vpleten, pa to isto ni dobro. Matjaž Kek pozna svoje delo, ve, za kaj gre v nogometu, treba je le narediti analizo, ali je to, kar v tem trenutku kaže reprezentanca, realno stanje. Enako je v Mariboru. Ko se zgodi slab rezultat, je treba pametno in trezno razmisliti, zakaj se je zgodil in kako pristopiti k problemu. Prepričan sem, da bo Matjaž, ki ima mojo večno podporo, znal analizirati in stvari obrniti na dobro. Če pa dopustimo razmišljanje, da nič ni dobro, se lahko reprezentanci zgodi enako kot Mariboru, kjer za uspešnega trenerja, ki je klubu prinesel številne lovorike, na koncu izpade, kot da ne ve nič o nogometu. To je največji problem slovenskega nogometa. Prehitro se odločamo za etikete, ki jih trenerjem prilepimo na hrbet. Če je v Mariboru edino merilo uspeha, da se vsako leto uvrsti v ligo prvakov, se nam težko piše."

Tako vi kot vsi prejšnji trenerji in aktualni trener vseskozi poudarjate, da ima Maribora kvaliteto, dobre igralce. Rezultati tega (še) ne potrjujejo.

"Imate prav. S kritikami ni nič narobe, kdaj smo si jih tudi zaslužili. Vsi trenerji so ekipo ocenili kot perspektivno, dobro selekcionirano. Sicer so se zavedali, da jo bo postopoma treba prevetriti, a prav vsi - in verjamem, da tega niso počeli s figo v žepu - so ekipo pospremili s pozitivno energijo. Zgodilo se je, kar se zgodi čisto vsaki ekipi na svetu. Nekateri lahko takoj kupijo pet igralcev za deset milijonov ali več, v Sloveniji pa je to težje. Če vnaprej veš, da bo moralo priti do menjave generacije, se s tem lahko ukvarjaš, iščeš rešitve, gradiš. Problem je, če okolica tega ne vidi in se pojavi negativizem. Na velika tekmovanja, kot sta svetovno prvenstvo in liga prvakov, se reprezentanca in slovenske ekipe ne morejo uvrščati vsako leto. Če komu to ni jasno, res ne ve, kaj je nogomet."

Kako bi bilo sprejeto, če bi Maribor oznanil, da uvaja novo generacijo, gradi temelje za prihodnost in da rezultati vsaj začasno niso prioriteta?

"Uf, po tolikih letih še vedno ne vem. Zgodilo se nam je, da smo se vrnili z gostovanja v ligi prvakov in na tekmi slovenske lige poslušali žvižge. Z žvižgi nimam nobenih težav, dokler ne gredo na osebno raven, kar se je dogajalo Daretu, Anteju, tudi meni kdaj. Menjava generacij je pomembna za preživetje kluba. Mariboru se je očitalo, da ne vzgaja mladih, kar ne drži. Saj dobro veste, da je Maribor dal veter v hrbet in prostor za napredovanje številnim mladim. Ne vidim nobenega problema, če se klub z danes na jutri odloči, da bodo rezultati nekoliko manj v ospredju. Razen če klub vodijo navijači, kar pa, verjamem, se ne dogaja. Prepričan sem, da bi navijači razumeli, če bi se za ceno rezultata dalo prostor mladim, drugo pa je, kaj bi to, da bi se tri sezone gradilo ekipo za četrto sezono, pomenilo za samo delovanje kluba. Ko imaš pred sabo cilj, pritisk, te to dela boljšega, bolj motiviranega, nepopustljivega, bolj strokovnega. Potrebujemo pravo mero, model je že dokazan, saj se je tudi v preteklosti dalo priložnost mladeničem, kot so bili Stojanović, Zahović in Hotić, pa rezultati niso izostali."

Kako se bo nadaljevala vaša nogometna kariera? Že imate na mizi kakšno ponudbo?

"Ne Mount Everest, zame je Triglav največja gora. Zaljubljen sem v slovenski nogomet. Komaj čakam na novo delovno mesto. Za zdaj ga še nimam, a ko bo prišlo, bom zagrabil z obema rokama."