(INTERVJU) Nataša Markovič ljubi izzive: Marsikdo bi rekel, da sem nora, ker sem vstopila v prekarstvo

Dobili sva se v redakciji prvih radijsko-televizijskih novic, ki so prebudile gledalce oziroma poslušalce ob šesti uri zjutraj. Kaj pomeni biti prvi in za kakšno kombinacijo radijsko-televizijskih novic pravzaprav gre?

Res, tudi če ne gledamo vsebine, je to produkcijsko ogromen zalogaj. Že to, da imamo signal, ki gre na radie in televizije hkrati, je velika stvar. Čestitam našim fantom in radioviziji, ki so to mojstrsko narediti. Sicer pa v medijskem žargonu temu rečemo "flash" novice, torej zelo kratke novice - vsako uro tri minute aktualnih novic, ki jih skušamo podati v naslednjem javljanju. Morda bi nam, ker so res kratke, kdo očital površno novinarstvo, a to je specifična vrsta novinarstva.

Prve novice so tako ob 6. uri zjutraj, nato vsako polno uro do ...?

... petih popoldan.

Ob tem pa lahko opazimo, da te iste zgodbe dobijo tudi širši pogled v drugih medijih.

Da, prizadevamo si, da naše zgodbe dobijo tudi ozadja, na spletu ali v časopisu. Mnoge pa se odvijejo v obratnem postopku, torej so najprej raziskane v časopisih ali v spletnem mediju, mi jih pa objavimo na televiziji v novicah.

Dvajset let novinarstva

Nataša, poznamo vas predvsem iz vod preiskovalnega novinarstva. Kakšna novinarska pot je za vami?

V bistvu je za menoj slabih 20 let novinarstva. Vendar ne ves čas preiskovalnega. S tem sem se začela ukvarjati v oddaji Tarča, pred tem pa sem se pa spoznavala z vsemi drugimi vrstami novinarstva. Najprej s klasičnim "newsom" na Kanalu A v oddaji Svet. Potem sem šla na RTV, kjer sem se že učila preiskovalnega novinarstva v Pogledih Slovenije, tam sem tudi spoznala, kako pripraviti dvanajst-, trinajstminutni televizijski prispevek, kar je že obsežna forma, ki potrebuje scenarij in režijo, da bo prispevek zanimiv tudi po štirih minutah in gledalca obdržal do konca. Potem sem šla nazaj v klasična poročila, tudi v vodenje oddaj, za kar mi je dala priložnost Ksenija Horvat. In da, 2016. se je začela Tarča in z Eriko Žnidaršič sva začeli na polno s preiskovalnim novinarstvom.

Katera od teh prehojenih novinarskih poti vam je bila najbolj pisana na kožo?

Ne bi mogla na to odgovoriti. Vsaki od teh faz sem se predala, šla "na glavo", kot pravimo, nobene pa ne bi izpostavila. To so obdobja življenja, obdobja rasti v novinarstvu, za katere pravzaprav mislim, da bi jih moral izkusiti vsak novinar. Sama imam rada izzive, ambicije, vedno nove cilje in zdaj sem tukaj ...

Na Svet24 TV ste ena od dveh odgovornih urednic, nekako na "drugi strani" novinarstva, a še vedno vpeta v iskanje, spremljanje in izbor novic.

Da, zdaj sva z Barbaro Pance odgovorni urednici, sami sva sestavili tukajšnjo ekipo novinarjev, ki ji dajeva navodila, skrbiva za informiranost, doslednost. Ne gre namreč za klasično uredniško funkcijo, saj sva obe še vedno novinarsko vpeti v dogajanje in na delu tako rekoč 14 ur na dan. Sicer pa sem tukaj bolj kot ne na začasni funkciji, saj si želim, da bi nadaljevala s preiskovalnim novinarstvom.

Oprostite, tole pa je presenečenje - na začasni funkciji?

Da. Moj oziroma najin cilj se imenuje Preiskovalno.si. To je projekt, ki smo ga z našimi lastniki že začeli in je nova platforma za preiskovalno novinarstvo, ki prihaja čez nekaj mesecev. Tudi zato nam bo kdo težko očital, da se ukvarjamo zgolj s površnimi kratkimi novicami. Tukajšnje kratke novice bodo obsežnejše zgodbe dobile na Preiskovalnem. Upam, da se do septembra priprave nanj končajo. Blagovna znamka je v fazi zaščite, spletno stran smo vpisali v razvid medijev. Takrat bova poročila, upam, predali sodelavcem oziroma bomo sodelovali.

Težko zapišem kratko novico

S to svežo novico ste me prehiteli, priznam. Moje naslednje vprašanje je namreč, ali vam je uspelo utišati svojo raziskovalno žilico. Običajno je tako, da ko izkusiš razburljivost raziskovanja, to ne usahne zlepa. Je res?

Res je. Sem človek, ki težko napiše kratko novico. Vedno bi rada še kaj vprašala, še kaj raziskala, pobrskala po ozadju. Resnično gre za dve skrajnosti - flash novice in preiskovalno novinarstvo sta dva svetova, a hkrati idealna kombinacija za medijsko hišo. Je pa zato Barbara tu vsebinsko močnejša.

Pravite dva svetova, a gre tudi za dve različni ciljni publiki. Nekatere ljudi zanimajo zgolj informacije, medtem ko drugi želijo nekaj več.

Treba je najti srednjo pot in zadovoljiti različno občinstvo. Za zdaj je s flash novicami naša želja takšna, da v dvanajstih poročilih dnevno povemo že toliko, da ljudem ne bo več treba ob 19. uri poslušati novic dneva. Ujamemo jih na radiu, ko gredo zjutraj v službo, na spletu, popoldan, ko se vračajo domov in seveda še kdaj vmes.

Zakaj ste se po dolgoletni razgibani novinarski karieri, tudi na javni RTV, odločili za vstop v nov medij, novo zvrst? Iz uveljavljenega projekta, kot je Tarča, k nečemu popolnoma novemu.

Mogoče zato, ker sem videla gozd in ne le drevesa v tem podjetju. Videla sem velike možnosti nove televizije, saj jo postavljamo od začetka, s trdnimi temelji. Zame je velik izziv postaviti nekaj iz nič, s tem, da vem, kam vse to pelje. Čaka nas še postavitev večernih poročil, raznovrstnih oddaj ... Pravzaprav je razlogov veliko. Svoje je naredil tudi splet naključij, da sem odšla iz RTV. V prejšnjem letu sem osebno doživela velike spremembe, izgubila sem mamo, dovolila sem si razmislek, ali želim res nadaljnjih 20 let delati na istem delovnem mestu. Priznala sem si, da želim nove izzive, tudi v preiskovalnem novinarstvu. Ko sem to predstavila tukajšnjim lastnikom, so me podprli. Vmes pa je vzniknila še ideja, če bi za nekaj časa prevzela novice in - tukaj sem.

Iz redne službe ste vstopili v prekarstvo. Nenavadna odločitev, bi kdo rekel.

Marsikdo bi rekel, da sem nora. Veste, mene je zelo prizadela objava kvazinovinarja na enem od portalov, ki je objavil mojo sliko in sliko kolegice Jelene Aščič in zraven zapisal: "No, pa jih poglejte, tako delajo v javnem sektorju." Češ, redno zaposlenim v javnem sektorju ni treba delati. Ko sem prišla do novih delodajalcev, sem želela vstopiti v prekarstvo in se dokazati. Z mirnim srcem lahko rečem, da če ne bom delala dobro, me lahko odslovijo. A ne bojim se za svojo službo. Vsak novinar, ki dela dobro, se ne bi smel bati za svoje delo, tudi če je prekarec, ker je velik man​ko dobrih novinarjev.

Z Eriko sva bili čista simbioza

Menda ste s težkim srcem zapustili Tarčo in kolegico Eriko Žnidaršič. Kakšna je vajina skupna zgodba?

Iz Tarče sem odšla zelo težko. Z Eriko sva še vedno prijateljici, se slišiva, vidiva. Tarča in Erika bosta vedno v mojem srcu. Najina zgodba sega nazaj ... do skupnega novinarskega gnezda, kot rada rečem. Prišli sva iz enake ekipe novinarskih učiteljev. Ona je bila na Trenjih na Pop TV z Bojanom Travnom in Urošem Slakom. Jaz sem bila na Kanalu, a prav tako s Travnom in Slakom, ko je nastajala oddaja Svet. To je bila neponovljiva izvrstna šola televizijskega novinarstva, ki jo lahko dobiš le na komercialni televiziji. Ko sva se pred šestimi leti obe znašli v Tarči, je bila to čista simbioza. Enako sva mislili, prepoznali enake zgodbe, videli, kako kaj raziskati. Tako kot se v življenju najdeta dva človeka s podobnimi izkušnjami in "pašeta" skupaj, tako sva se našli midve.

Zdaj pa si tukaj pisarno delite z Barbaro Pance. Sta si jo delili že kdaj prej?

(Smeh.) Da, sva. Tudi z Barbaro imava zgodbo! Ta se je začela celo še pred Eriko. Spoznali sva se na avdiciji za Svet na Kanalu A. Bilo nas je sto na avdiciji, kjer sva se srečevali in na koncu sva bili obe med peterico izbranih. Potem sva uspešno krmarili v Svetu, skupaj zanosili in po porodniški sta se najini poti ločili. Jaz sem šla na TVS, ona pa k Delu.

In zdaj sta skupaj pred velikim izzivom nove televizije.

Da. Ko sem sprva sama stala pred tem izzivom, sem takoj pomislila nanjo. Ni veliko razmišljala, dala je odpoved v takratni službi in se mi pridružila tukaj.

Kako pomembno je imeti v službi človeka, ki ti je blizu? Kot prijatelj, zaveznik.

Lahko bi rekla, da sem vedno sklepala dobra prijateljstva na delovnem mestu. Zdi se mi, da če se odnosi v službi in zasebno prepletajo, se to obrestuje. Rada delam z ljudmi, ki so mi blizu. Ne nazadnje novinarstvo ni služba, ki se po osmih urah striktno loči od zasebnosti, zato prepletaš eno in drugo. Ko spoznaš družino, otroke sodelavcev, to ni več zgolj službeni odnos. Celo veliko raje prideš v službo ...

Omenili ste, da ste zdaj v uredništvu tudi po 14 ur. Kako usklajujete delo z družino?

Imam dva sinova, oba sta osnovnošolca. Vse to ne bi šlo tako gladko, če ne bi bil njun očka tako razumevajoč in prilagodljiv. Strinjava se, da je bolje kvalitetno skupaj preživeti manj časa kot pa več in tega nekvalitetno. Otroci občutijo, da je mama zadovoljna in tudi to botruje dobrim odnosom doma.

Vrniva se na Svet24 TV, kako sta z Barbaro oblikovali ekipo?

Ko sva delali ekipo, nisva imeli v mislih določenih imen. Zgolj to, da si želiva delati z ljudmi, ki bi verjeli v naju, nama zaupali. Poziv za delo sva dali preprosto na facebook z mislijo, da se bodo vsi, ki naju poznajo in poznajo najino dosedanje delo, oglasili. Res so se odzvali in zainteresirane sva povabili na pogovor, jim predstavili, za kaj gre. Razkazali sva tudi tukajšnje prostore, studio, na katerega smo res lahko ponosni. Delali sva že na vseh treh velikih slovenskih televizijah in tukajšnja oprema naju je res pozitivno presenetila. Gre namreč za najmodernejšo studijsko opremo, ki je trenutno v Sloveniji. To je bil tudi zame eden odločilnih razlogov - delati v sodobnem okolju z moderno opremo.

Širitve naših novic ni konec

Zdaj tukaj srečamo obraze, ki smo jih opazili že na drugih televizijah.

Da, najina edina želja je bila, da delava z ljudmi z različnih televizij, celo z različnimi svetovnonazorskimi pogledi. Tako, kot to počne tudi BBC-jevo uredništvo novic. Urednik Mitja Prek je bil moj sodelavec na RTV, Dejan Komaprič je iz ekipe Sveta na Kanalu A, montažer in snemalec sta s Planet TV. Imamo tudi novinarko, ki je delala na Nova24TV. Lahko rečem, da se pri nas srečata dva svetova - klasičen televizijski "news" RTV in trg komercialne televizije, ki je veliko bolj dinamična. Ta mešanica je super. Naša voditeljica Milena Novak je izvrstna poznavalka športnih zgodb, bila je na Kanalu A in Planet TV. Voditelja Simon Rosc in Petra Rupnik sta iz tukajšnje domače hiše z dolgo novinarsko kilometrino.

Naj vas za konec še izzovem. Če vzamemo v roke daljinski upravljalnik televizije, z "enke" ste šli na ... katero številko?

(Nasmeh.) Huh, dokler si na "enki" oziroma na nacionalki, res lahko misliš, da si na vrhu. A verjemite, da sem kot preiskovalna novinarka šla pripravljena v to novo zgodbo. Volivci niso nacionalka in niso Pop TV, volivci živijo tudi zunaj glavnih mest in poslušajo Radio Aktual, Radio 1 in Radio Veseljak. Že dva od teh skupaj imata večjo poslušanost kot javni Radio Prvi. Naše novice prejmejo tudi ti poslušalci, ki jih ujamemo na različnih radijskih valovih. Če jim ob tem ponudiš še sliko na televiziji, je to res velika zgodba in velike možnosti. Če se vrnem k vprašanju o daljincu - dosti žalostno je, da je samo T2 prepoznal naš potencial in nas umestil na nižji kanal, medtem ko nas ima državni Telekom na 650. A prepričana sem, da nas bodo gledalci našli. Mi pridemo v dom po radiu, spletu, televiziji in družbenih omrežjih. Prej ali slej bo tudi politika zaradi radijskega in televizijskega dometa dojela, da so naši gledalci njihovi volivci. Ker širitve naših novic ni konec.