Če bi pokukali na katerokoli psihoterapevtsko obravnavo, bi najverjetneje videli, da so si zelo podobne. Poznamo okrog tisoč vrst terapij, na primer kognitivno-vedenjsko in družinsko terapijo, vendar si pri vseh pacient in zdravnik v sobi največkrat sedita nasproti in se pogovarjata. Tudi če bi potovali v preteklost, v šestdeseta ali štirideseta leta ali celo obiskali Sigmunda Freuda na prelomu v 20. stoletje, bi videli podobne prizore. Toda to se je začelo spreminjati.

Kaj je zunanja terapija? V času covida se je veliko terapevtov preselilo na splet, nekateri pa so šli celo ven, sedli na klopi v parku skupaj s svojimi pacienti ali se sprehajali. To je dodalo vrednost običajnim, že uveljavljenim terapijam na prostem, vključno s kampiranjem, vožnjo s kanujem, plezanjem po skalah, vrtnarjenjem in preprostimi terapevtskimi obravnavami. Pri zunanjih terapijah se uporabljajo izleti in bivanje na prostem za odpravljanje vedenjskih in duševnih težav - ne glede na to, ali pri posamezniku ali skupini zdravniki združujejo dejavnost na prostem z govornimi terapijami.

Vedno več je dokazov, da lahko terapija na prostem izboljša počutje, zmanjša simptome posttravmatskega stresa in poveča kakovost sodelovanja ljudi, ki so imeli v preteklosti več neuspešnih terapij. Prejemniki zunanje terapije so poročali, da uživajo v skupni pustolovščini, ko so zunaj s svojim terapevtom. Čas v naravi povečuje tudi obnovitveni potencial terapije.

Ne samo krizni odziv

Seveda uporaba načinov za zdravljenje zunaj ni nič novega - ljudje so te prednosti prepoznali in cenili že pred več deset tisoč leti. V zahodnem svetu ima zdravljenje na prostem tradicijo. Leta 1901 je državna bolnišnica Manhattan razvila tako imenovano šotorsko terapijo, ker so bolniki v zaprtih psihiatričnih ustanovah dobili tuberkulozo in so jih morali umakniti na varno.

Pet let kasneje je potres poškodoval San Francisco Agnew Azil in bolniki so morali živeti na prostem. Prilagajanje tem nepredvidenim okoliščinam je izboljšalo duševno in telesno zdravje ter zmanjšalo nasilno vedenje. Toda terapija na prostem ne bi smela biti le odziv na katerokoli krizo v družbi, ampak bi morala biti dostopna tako pogosto kot sedenje na kavču pri terapevtu.

V preteklosti so bile terapije na prostem namenjene le mladim v težavah (kar je spremljalo nekaj etičnih in varnostnih pomislekov). Vedno več pa je dokazov, da se lahko uporabljajo širše. Vojni veterani, avtohtoni prebivalci, invalidi, ljudje s težkimi boleznimi so med tistimi, pri katerih so se pokazale največje prednosti.

Nekaterim ljudem tradicionalna pogovorna terapija ne ustreza. Sedenje nasproti terapevta se lahko zdi preveč podobno soočenju ali pa lahko nanj vpliva prepričanje, da je običajna terapija neučinkovita. Tako na primer vemo, da pri mnogih mladih ljudeh terapija ni uspešna. Zdravljenje na prostem pa je pokazalo izboljšanje dobrega počutja in zmanjšanje simptomov.

Poznamo več prepričljivih razlogov, zakaj bi morali to možnost razširiti na vse, ki iščejo psihološko pomoč, čeprav so številne terapevtske obravnave v pisarnah psihoterapevtov nedvomno učinkovite (tudi spletna terapija je lahko uspešna). Nizko število uporabnikov takšne terapije v kombinaciji z visokimi kazalniki slabega duševnega zdravja v družbi kaže, da imamo težave z dostopnostjo.

Po podatkih avstralskega inštituta za zdravje in dobro počutje je približno 20 odstotkov Avstralcev vsako leto imelo z duševnim zdravjem težave, ki jih je mogoče diagnosticirati, a jih le enajst odstotkov v letih 2019-20 prejelo storitev, ki jo subvencionira Medicare. Dostop do storitev je očitno zelo velik problem. Včasih je kljub subvencijam tako zaradi visokih stroškov zdravljenja in dolgih čakalnih dob, ki so se v času covida še podaljšale. Vemo tudi, da bodo različni ljudje potrebovali različno zdravljenje. V Združenem kraljestvu je leta 2008 kljub velikim naložbam v oskrbo duševnega zdravja 56 odstotkov ljudi prenehalo uporabljati te storitve že po enem obisku. Tudi ko je bila terapija brezplačna in dostopna, je bila angažiranost ljudi zelo majhna.

Večja dostopnost

Ena od težav pri zdravljenju na prostem je zaupnost. Kaj se zgodi, če kdo vidi pacienta, ki se s terapevtom sprehaja po parku? A pri tem odpade obiskovanje lokalne klinike za psihoterapijo in sedenje v polni čakalnici. Če želimo, da bi več ljudi poiskalo pomoč, jo dobilo in se je držalo, potrebujemo več možnosti. In vse kaže, da se vse začne z odpiranjem vrat terapevtskih svetovalnic, sklene ​Will W. Dobud v članku za The Conversation.