Po zelo žalostnih in skrb zbujajočih sporočilih slovenskih pedopsihiatrov o poslabšanju duševnega zdravja mladih se nam bliža četrti val epidemije. In nove težave na skrhano podlago starih. Za duševne stiske otrok nikoli ni bilo prav dobro poskrbljeno, za najbolj akutne primere pa je spomladi zmanjkalo vseh kapacitet za obravnavo. Kaj sledi?
Kolaps sistema
"Pritisk na bolnišnico se je nekoliko zmanjšal, vseeno pa v zadnjih dveh letih tudi v poletnem času opažamo večjo zasedenost postelj kot prejšnja leta. Med epidemijo in ob vračanju otrok in mladostnikov v šole smo imeli posteljne kapacitete ves čas zasedene več kot 120-odstotno," opisujejo razmere pedopsihiatri iz mariborskega UKC.
Marca 2021 so se hospitalne zmožnosti v Sloveniji sesule. Število napotitev v bolnišnice se je povečalo za 40 odstotkov. Bolniki so ležali na zasilkah, hodnikih, na pediatričnih in odraslih psihiatričnih oddelkih. V UKC Maribor so imeli leta 2020 za 72 odstotkov več vseh ambulantnih obiskov kot leta 2019. Samo v marcu 2021 je bilo za 83,5 odstotka več vseh ambulantnih obiskov in za 238 odstotkov več urgentnih ambulantnih obiskov v primerjavi z marcem 2020.
"Marca 2021 smo imeli toliko vseh ambulantnih obiskov kot urgentnih pregledov v vsem letu 2016. Porast smo začeli opažati takoj po prvi karanteni, maja 2020. Opažamo naraščanje števila novih primerov okrepljene tesnobnosti, kriznih anksioznih in depresivnih stanj ter poslabšanje anoreksije nervoze, pa tudi kriznih stanj, povezanih z napetimi družinskimi odnosi. Pandemija je na duševno zdravje otrok in mladostnikov vplivala preko čustvenega stanja in finančnih stisk staršev, preko osamljenosti in preko pomanjkanja aktivnosti ter stikov s šolo," pove dr. Hojka Gregorič Kumperščak, vodja mariborskih pedo- psihiatrov.
Od navdušenja do stisk
Kateri otroci so bolj prizadeti in kateri manj? Otroci, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in brez duševne motnje, iz funkcionalnih družin s povprečnim socioekonomskim statusom, so se na situacijo v veliki meri odzvali v sozvočju s svojimi starši. Če so starši ohranili mirnost, otrokom primerno njihovi starosti pojasnili situacijo, otroci večjih težav niso imeli. Družine so lahko preživele več časa skupaj, nekateri otroci so prvič med tednom imeli s starši tudi zajtrk in kosilo. Starši so se z otroki ukvarjali več, nad čemer so bili predvsem najmlajši otroci navdušeni. Takšno neizrazito travmatsko preživetje epidemije je bilo možno le, če so bili starši brez eksistenčnih skrbi v še zadovoljivem ekonomsko-finančnem položaju in s službo, ki ni bila ogrožena in jih med epidemijo ni preveč časovno obremenila. Mladostnikom iz te skupine je bilo težje, saj mladostništvo s seboj prinaša kup izzivov in nalog, ki jih morajo doživeti in reševati zunaj kroga družine – v skupini vrstnikov. Njim je že samo dejstvo, da se ne smejo družiti z vrstniki in morajo ves čas preživeti v ožjem družinskem krogu, prineslo več stisk. Svojo razvojno pogojeno potrebo po avtonomiji so morali zelo zaostriti s pogostejšim zapiranjem v svojo sobo, z ostrejšimi sporočili staršem "to se te ne tiče", z izzivanjem in poskusi prestopanja mej v družinskem krogu, morda so bili bolj naporni, slabe volje in razdražljivi kot pred epidemijo. Svojo potrebo po druženju z vrstniki so lahko do neke mere izpolnjevali z druženjem preko družbenih omrežij, ki so jih uporabljali večinoma pogosteje kot pred epidemijo. Večinoma se ti otroci in mladostniki vračajo v normalen vsakdan brez večjih posledic, opisujejo strokovnjaki.
Težave na težave
Drugače je v družinah, ki niso bile odporne proti koreniti spremembi. Otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin ali družin, kjer je prav epidemija porušila družinsko ravnovesje, so bili seveda v težjem položaju. Tisti, ki so bili že pred epidemijo deležni pomoči centrov za socialno delo ali bili nameščeni v krizne centre, mladinske domove, vzgojne zavode in zavode za otroke s posebnimi potrebami, so to pomoč vsaj deloma izgubili oziroma se je izvajala drugače kot pred epidemijo. Otroci in mladostniki so se večinoma vrnili v družine, ki že pred epidemijo niso bile mladim v optimalno oporo in so jim v slabši meri nudile varen in primeren dom ali jim ga sploh niso. "Že v prvih tednih epidemije so se prav v teh družinah resno poslabšala duševna stanja, bilo je tudi več poskusov samomora mladostnikov. Pri otrocih in mladostnikih, ki so že bili vključeni v obravnave v službah otroške in mladostniške psihiatrije (OMP) pred epidemijo, torej tistih z že razvito duševno motnjo, smo opažali cel spekter reakcij, kar je spet odvisno od njihove osnovne bolezni, družine in širšega okolja. Pri nekaterih sta se bolezen in dekompenzacija tako poglobili, da so potrebovali dodatno podporo, intenziviranje terapije ali pa hospitalno obravnavo. Nekaterim bolnikom sta fizična distanca ter delo za šolo na daljavo sprva ustrezala in so poročali o izboljšanju svojega psihičnega stanja. Pri svojem delu smo opazili, da sta z vračanjem v šolo porasla samopoškodovalno vedenje in samomorilno razmišljanje. To se ni zgodilo le pri otrocih in mladostnikih, ki so si med šolanjem na daljavo pretirano 'oddahnili' in so za šolo delali manj ali pa sploh nič, temveč tudi pri povprečno prizadevnih, ki jim šola predstavlja preprosto prevelik stres," opisuje Kumperščakova.
Nasveti za lažje prestajanje karantene
Kako naprej? Najbolj pomembno je preusmeriti pozornost na vsakodnevne aktivnosti, ki bodo otroka razbremenile. Glavni cilj v teh časih je ostati miren. "Časi, v katerih smo se znašli, lahko izzovejo tesnobo v vseh nas. Otroci bodo vsrkali stres in skrbi glede vsega, kar bodo slišali od svojih staršev, vrstnikov, iz poročil ali od drugih odraslih. Potrebovali bodo svoje starše, da jim pomagajo pojasniti, razumeti in 'prefiltrirati' vse informacije ter jih potolažiti, da so na varnem in da je za njih poskrbljeno," menijo psihiatri.
Uvajanje dnevne rutine in organizacija smiselnih aktivnosti čez dan sta lahko ključna pri vzdrževanju občutka varnosti in obvladovanju stresa. Smiselna je določitev strukture dneva. Starši naj poskušajo ohraniti čim več zdravih navad - običajen ritem prehranjevanja, spanja, učenja, igre in počitka. Koristno je tudi preživljanje časa v naravi. Spodbujati je treba pozitiven in optimističen pogled na prihodnost. Starši morajo zagotovo biti pozorni, kadar se otroci pričnejo odmikati, veliko časa preživijo v sobi, kadar ni prave komunikacije s starši, če opazijo spremembe v njihovem razpoloženju, spremembe v prehranjevalnih navadah, ki se vse bolj stopnjujejo in postajajo ekstremne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
