Sneg, mraz, skale, smreke ob strani. In alpinistična oprema. Čelada, cepini, dereze, nekaj lednih vijakov, sistemov, varovalnih pripomočkov, topla oblačila, nahrbtnik, rokavice - in smo plezali. Okoli dvajset se nas je zapodilo po dolini Pitztal, kjer je na vsakih nekaj (kilo)metrov kak ledeni korenjak, podaljšan vikend pa je bil ravno prava priložnost za odklop od vsakodnevnih delovnih nalog, rutine in stresa. Tudi za turne smuči je bil čas, okoliški dva- in tritisočaki so bili enostavno preveč vabljivi. Poleg turnih smučk s kožami so bili zraven še lavinski trojček, lavinska žolna, sonda in lopata. Bodisi v slapu bodisi na smučeh pa je bil zvesti spremljevalec tudi mobilni telefon.
Ta sicer že kar spada med obvezno alpinistično opremo, saj je, če se kaj zalomi, z njim najlažje poklicati pomoč. A resnici na ljubo se pogosto v nahrbtniku ali žepu ne znajde le - ali pa sploh ne - zaradi tega. Gorski reševalci znajo povedati, da planinci in drugi obiskovalci visokogorja do takrat, ko bi bilo treba poklicati pomoč, že "skurijo" baterijo s fotografiranjem in objavljanjem fotografij ali videov na družabnih omrežjih. Tuliti v živo "sliši se, kako grmijo plazovi", medtem ko je razglašena četrta ali peta stopnja nevarnosti plazov, je za nekatere očitno frajersko in klikabilno. A četudi nisi te vrste poročevalec iz kriznih razmer, se denimo nad dvema tisočakoma in pol težko zadržiš, da ne bi iz žepa potegnil telefona, šklocnil in zajel vseobsegajoče beline in spokojnosti ali pa dokumentiral vijug, potem ko zarežeš v še neokrnjeno "flanko" pršiča. Četudi fotoaparat realnost poskenira veliko bolj kvalitetno kot "pametnjakovič", je treba pogosto enako sceno fotografirati še s slednjim, fotke s telefona se nekako zdijo bolj uporabne oziroma so vedno "pri roki". Zato ker so tam tudi naši telefoni. Imamo jih namesto fotoaparatov, rokovnikov, navigacijskih naprav, ročnih ur in budilk. Kaj vse je v tej škatli!
Ravno te dni je doslej naša najboljša smučarka Tina Maze v intervjuju razlagala, kako zelo kvarno ekrani vplivajo na športnike, kako jim ukvarjanje z digitalnimi napravami zmanjša pozornost in koncentracijo, tudi za petino slabši rezultati so po njenem mnenju lahko posledica uporabe pametnih pripomočkov. Zato je bila v času aktivne kariere zelo pazljiva, koliko časa jim je posvečala. Pa vi, kdaj ste bili več kot 24 ur brez telefona v roki? Sama se ne spomnim, kdaj bi to lahko bilo. V razmislek o tem, kako zelo so se te črne skrinjice zasidrale v naša življenja, me je primoralo raziskovanje za članek pred prihajajočimi počitnicami. Kako jih preživeti brez mobilnih in drugih digitalnih naprav? Težko, se najbrž glasi odgovor.
Bi bilo kaj lažje, če bi za to, da bi se zares odklopili, morali plačati? V tujini že poznajo specializirana podjetja, ki vam pomagajo, "da se odklopite, da se lahko spet povežete", vzpostavite resnični stik s seboj in drugimi. Specializirani turistični ponudniki počitnic so pripravili ne le pakete razstrupljanja telesa kot nekdaj, temveč tudi različne pakete digitalne detoksikacije, kotičke brez wifija, telefona in televizije, tržijo tudi še zadnje kotičke paradiža, kjer ni niti telefonskega signala.
Nekoč hotel ni veljal za kaj prida počitniško namestitev, če ni imel povezave s svetom, danes je to luksuz, ki se plača. Naši odklopi niso več pravi in ker se ne znamo in ne zmoremo odklopiti sami, nekdo iz tega kuje dobiček. Potrošništvo, ki poganja potrošništvo. Najbrž nam je jasno, da se nam ni treba ravno navezati na vrv, pa smo vseeno na (virtualnem) štriku.