Spomin nanjo je prepreden s tančicami skrivnosti. Ko govorijo o njej, jo najpogosteje imenujejo skrivnostna baronica, sicer pa jo domačini ohranjajo v spominu kot dobrodelno, saj je pomagala postaviti prve bolnišnice v kraju, in prav tako kot dobrosrčno nesebično zdravilko, ki ni odklonila pomoči tudi najrevnejšim. Uživala je velik ugled v svetu in uredniki revij, v katerih je pogosto objavljala, so jo obravnavali kot visoko inteligentno liberalno humanitarko. Adelma von Vay je še ena od tistih pomembnih in izstopajočih žensk, ki so živele in delovale na naših tleh, pa smo nanje kar malce pozabili. Toda njeno bogato udejstvovanje nam je še vedno dobrodošlo vodilo, čeprav mineva že sto let, odkar je ni med nami. Še več, svetel zgled je lahko Adelma v teh negotovih časih, ko je svetovno dogajanje precej razburkano.
Iz otroške simpatije trajna ljubezen
Adelma, rojena leta 1840 v Tarnopolu v Galiciji (danes Ternopil v Ukrajini) grofu Ernstu von Wurmbrand-Stuppachu in njegovi ženi, grofici Rosi Teleky de Szek, je otroštvo preživljala v dvorcu Schwarzau na družinskem posestvu na Spodnjem Avstrijskem. A v ta srečna leta je zarezala prerana smrt ljubljenega očeta. Ko se je njena mama drugič omožila, so se skupaj z novim očetom, tudi skrbnim in ljubečim, preselili v Prusijo.
Iz Adelminih zapiskov razberemo, da je še pri petnajstih letih bila obdana "s svojo družino punčk", čeprav je že vestno in zavzeto študirala ter muzicirala. A rada je tudi plezala po drevesih in v eni od krošenj je imela celo svoje gnezdece, v katerem je pogosto strastno brala angleške knjige. Najgloblje v spominu pa so ji ostale prve izkušnje s spiritizmom, in ta je tudi najbolj oznamoval njeno življenje.
Barona Ödöna von Vaya je spoznala v rani mladosti. Še kot deklica se je vanj zagledala. Tedaj jih je štel 16, ona le osem. Obljubila mu je, da bo, ko odraste, njegova žena. In, kot v pravljici, se je to pozneje tudi zgodilo! Z baronom sta se dvanajst let po prvem srečanju poročila, skupno življenje pa je tudi stopnjevalo njuno zanimanje za spiritizem, kar je spodbujala tudi Adelmina tašča Katharina, ki je bila dodobra seznanjena s tem področjem in vanj zelo vpeta; vsa svoja spoznanja in izkušnje je sproti zapisovala in pred svojo smrtjo dragoceno gradivo predala Adelmi. V vse to sta se zakonca von Vay še bolj poglabljala, posebno po selitvi v našo deželo.
Raj za svetovljanko, saj je bilo do Trsta in morja le dan poti
Leta 1876 sta si za svoj dom izbrala Konjice (danes Slovenske Konjice), kjer sta živela v tedaj čudovitem dvorcu Prevrat (domačini ga imenujejo kar Baronvaj), obdanim s prekrasnim parkom. Spominjam se ga tudi sama, ko sem se v ranem otroštvu v njem zelo rada igrala, kadar smo obiskali sorodnike v hiši poleg dvorca, ki pa je tedaj (v poznih šestdesetih prejšnjega stoletja) bil zapuščen. Spomladi so park prekrivale cvetlične preproge, predvsem je bilo veliko morskih čebulic. Na toliko teh nežno modrih znanilk pomladi, kot sem jih videla tam, nisem naletela nikjer nikoli več.
To domovanje je bilo za zakonca von Vay rajsko - in sploh so bile Konjice za ta svetovljana idealne, ker so blizu Pragerskega, železniškega križišča, od koder je bilo mogoče v enem dnevu pripotovati do Dunaja, Budimpešte ali Trsta, torej tudi do morja, ki je Adelmo uročilo že prvič, ko ga je uzrla. To je bilo leta 1851, ko so z mamo in guvernanto Rosalie odpotovale v Italijo. Pot je bila dolga, najprej z vlakom (vmes s kočijo) do Ljubljane, potem s kočijo do Trsta … "Na Opčinah me je globoko prevzel čudovit pogled na Trst, na brodišče in morje. Od ginjenosti so mi privrele solze. Brodišče me je izjemno prevzelo: ladja, ki je prispela s Kitajske, mi je razburkala domišljijo ... Iz Trsta smo v svetli mesečni noči s parnikom odpotovale v Benetke. Seveda so me očarale. Vožnja z gondolami je bila doživetje! Tržnica s sadjem je bila paša za oči - gore lubenic, grozdja in breskev! Rosalie me je peljala v muzej Gallerie dll'Accademia. Odstrla mi je ozadje najznamenitejših slik in pripovedovala o Tizianu, Rafaelu in Corregiu … V Benetkah me je prevzela neka posebna zasanjanost …" Tako slikovito je opisovala svoje doživljanje ob prvem srečanju z morjem komaj devetletna Adelma, odlomek pa je iz knjige Na valovih duha (Založba Buča), od koder je tudi večina drugih podatkov, nanizanih v tem zapisu.
Marsikaj "novodobnega" ni tako zelo novo
Avtorja omenjene knjige, v kateri je predstavljeno življenje in delovanje Adelme von Vay (in v zadnjem delu tudi Caroline Corner, Angležinje, ki je s svojo veliko vzornico preživela precej časa), sta Anton Rozman in Aleksandra Boldin. Prvi je raziskovalec ezoteričnih tokov, med drugim član Centra za teozofske študije v bližnjem Cervignanu v Italiji in urednik spletnih strani (Teozofija v Sloveniji, Zahodni ezotericizem), Aleksandra Boldin pa je profesorica zgodovine in sociologije na Gimnaziji Slovenske Konjice, zelo dejavna na kulturnem področju, med drugim že avtorica knjige Adelma von Vay: skrivnostna baronica iz Konjic (2012) in več drugih. V knjigi Na valovih duha (to je prvi del privlačne monografije, drugi še nastaja) spoznavamo njeno vsestransko udejstvovanje, vse od prvih poskusov magnetnega pisanja (to je pisanje, s katerim duh pokojnega skozi medij piše sporočila) do organiziranega spiritističnega gibanja v avstro-ogrski monarhiji, katerega začetnica je bila. Pisca te knjige sta deset let zbirala podatke o tej zanimivi ženski. Opravila sta pomembno delo, saj je bila Adelma v svojem času ena osrednjih osebnosti, povezanih s spiritizmom oziroma spiritualizmom in z nastankom ter razvojem "novodobnih duhovnih gibanj", ki jim danes marsikdo zelo rad pripisuje mlajši izvor.
Razstava za uvod v Adelmino leto 2025
V čast in spomin svoji sokrajanki so v Slovenskih Konjicah priredili intermedijsko razstavo Adelma (pripravil jo je Žan Juhart), ki je združevala preteklost in prihodnost v raziskovanju meja fizičnega in duhovnega, vidnega in nevidnega. S to razstavo smo vstopali v razmislek o neznanem, ki presega vsakdanje izkušnje. Z razstavo se je začel niz dogodkov ob Adelminem letu 2025. Adelmi so posvetili tudi kulturni program na nedavni že tradicionalni Akademiji ob slovenskem kulturnem prazniku, ki so ga na predvečer praznika pripravili dijaki konjiške gimnazije s svojo mentorico mag. Aleksandro Boldin.
V prihodnjih mesecih se obeta še več prireditev v spomin na Adelmo, to izjemno žensko. Žan Juhart jo opisuje kot "most med svetovoma, torej med fizičnim in nevidnim svetom, kot vizionarko, ki je verjela, da duhovne sile in subtilne energije vplivajo na vsakdanje življenje". Posebno privlačen bo majski vodeni pohod po tematski poti Adelme von Vay, junija pa bodo predstavili knjigo Onkraj doumljivega, ki bo nadaljevanje (drugi del) te, ki jo omenjamo tokrat ... Razlogov za izlet na drugi konec Slovenije torej ne manjka.
Za konec še Adelmin opis njej tako ljubega domačega kraja: "Opoldne sončni žarki obsijejo bližnje hribe s prijetnim zlatim leskom, ob sončnem zahodu se odenejo v škrlaten sijaj, na večer pa celoten prizor prekrije modro-siva senčnata tančica. Podnevi je silna vročina, večeri pa so hladni; noči so sveže in poživljajoče, osvetljujejo jih zvezde ali nežna mesečina."
