Kdo je bila baronica Adelma von Vay (1840-1925), poimenovana tudi Vay de Vaya, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje večinoma živela v Slovenskih Konjicah (takrat Gonobitz v okviru Avstro-Ogrske), kaj je pomenila in koliko je bila poznana v Evropi in širše, postopoma odkrivajo šele nekaj zadnjih let. O njej preberemo, da je bila pionirka spiritizma in teozofije v Sloveniji in na Madžarskem, zdravilka, ki je zdravila homeopatsko in s pomočjo magnetizma, predvsem pa velika dobrotnica.
Živela je v času, ko sta bila spiritizem in teozofija v razcvetu, negovana predvsem med pripadniki srednjega in višjega sloja. Leta 1897 naj bi bil spiritizem imel v Evropi in Ameriki več kot osem milijonov privržencev - med njimi je bila tudi skrivnostna baronica, znana po mističnih sposobnostih, zmožnostih pogovarjanja z duhovi, medialnem pisanju in risanju ter jasnovidnosti. Nadvse cenjena je bila v okultnih krogih, dosledno je negovala znanstva z vodilnimi osebnostmi tega področja, ki jih je pogosto gostila v svojem konjiškem dvorcu.
Cerkev jo je izobčila
Adelma se je rodila leta 1840 na ozemlju današnje Ukrajine kot članica ene najpomembnejših avstrijskih plemiških družin Wurmbrand-Stuppach, ki so posedovali posestva tudi v naših krajih (grad Borl, ormoški in radgonski grad), njeno sorodstvo pa je živelo tudi v Ljubljani. Kljub njeni takratni mednarodni prepoznavnosti na spletni strani omenjene plemiške družine ni izpostavljena kot njihova pomembna rodbinska članica. Ta čast je na primer pripadla njeni svakinji, slavni pianistki, ki se je 1869 poročila z Adelminim bratom, grofom Ernstom, prav v Slovenskih Konjicah. Spiritizem, ki ga je Adelma negovala, za krščanstvo ni sprejemljiv. Lahko le domnevamo, zakaj slavna konjiška baronica v rodbini še nima ustreznega mesta.
S prstom po zemljevidu v Slovenske Konjice
Po sedmih letih zakonskega življenja ob današnji ukrajinski meji sta Vayeva od leta 1867 bivala v dvorcu Prevrat v Slovenskih Konjicah, ki je med ljudmi še danes znan pod imenom Baronvaj. Pisatelj Zdenko Kodrič, nekdanji Večerov novinar, v svoji knjigi Nebesa cadillac, katere zgodba je spletena okoli skrivnostne baronice, hudomušno navaja, da sta zakonca kar tako na slepo "s prstom po zemljevidu" izbrala Konjice za kraj, kamor se bosta preselila.
Z železniške postaje, ki je bila takrat naproti njunega dvorca v Konjicah, sta z vlakom, nato pa z ladjo pogosto potovala v Čikat na otoku Lošinju, v kraj, ki slovi bo borovcih in svežem zraku. Od graškega poslovneža Riedla sta kupila vilo in jo poimenovala Adelma. Hrvati vile niso pozabili omeniti v brošuri, ki promovira zdravilno klimo otoka.
Mag. Aleksandra Boldin, dobra poznavalka baroničinega življenja, navaja, "da Adelma v svojih zapisih ni pojasnila, zakaj je izbrala za kraj bivanja prav Slovenske Konjice. Je pa v zvezi s Konjicami večkrat omenjala idiličnost lepega okolja in ugodne klimatske razmere, saj poletja niso tako zelo vroča. Večkrat je omenjala tudi duha viteza Tattenbacha, kajti njen delovni kabinet je imel dvojno okno, skozenj pa je bil razgled na Tattenbachov grad. Ta konjiški grad je danes v razvalinah.
Dvorec Prevrat ali Baronvaj je še vedno naseljen, a močno načet od zoba časa. Profesorica Bojana Pukl Praček je svojčas prav dobro poznala notranjost omenjenega dvorca, za katerega pravi, da je čarobno povezan z njeno mladostjo. "V petdesetih letih sem živela najprej v eni od dveh hišk, ki ju danes ni več, in sta bili zgrajeni za služinčad. Kasneje smo se preselili v dvorec. Spominjam se izjemno lepega stopnišča, ki je vodil v zgornje nadstropje, kjer smo živeli. Sobe so bile prvotno zasnovane tako, da se je prehajalo iz ene v drugo, s povojno naselitvijo družin pa so prostore razdelili v posamična stanovanja.
Razvozlavanje baroničinih skrivnosti
Iz različnih virov, predvsem pa iz njenih pisem in knjig, se zbirajo drobci življenjske zgodbe konjiške baronice, ki jo imajo za Avstrijko ali Madžarko. Njen pogovorni jezik je bila nemščina, a je slovenščino obvladala dovolj za osnovni pogovor z lokalnim prebivalstvom. Pred petimi leti sta mag. Aleksandra Boldin in dr. Jan Ciglenečki spisala knjigo v treh jezikih z naslovom Adelma von Vay: Skrivnostna baronica iz Konjic, ki se prebere na dušek. Knjiga je razprodana in soavtorica navaja, da Adelma zanjo ostaja izziv, zato je v pripravi že povsem nova izdaja knjige o baronici, ki bo postregla s posodobitvami.
Izdajo knjige je takrat zaokrožil še dvodnevni mednarodni simpozij o njej, sprva v Ljubljani, nato še v Žički kartuziji. "V Mestni galeriji Riemer smo leta 2012 organizirali razstavo risb Adelminih geometrijskih likov iz knjige Duh, sila, snov portugalskega ustvarjalca Joma Sipe in v konjiški cerkvi sv. Jurija priredili slavnostni dobrodelni koncert Adelme von Vay z naslovom Svetloba zvoka. Omeniti velja še predstavitev izdaje splošnega romana Nebesa cadillac avtorja Zdenka Kodriča v konjiški knjižnici v marcu 2015," navaja Kanglerjeva.
Njene nadnaravne sposobnosti je leta 1865 prepoznal zdravnik in magnetist dr. Gardos, h kateremu je Adelma prišla po pomoč zaradi bolečih krčev, ki so ji grenili življenje. Zdravnik ji je za ozdravitev priporočal avtomatično oziroma medialno pisanje, kar je bilo zanjo kot katoličanko sprva nesprejemljivo. Prepoznal jo je kot medij in ugotovil prisotnost močnega magnetizma v njenem telesu. Adelma je zapisala, da je med medialnim pisanjem "njeno roko po papirju premikala močna električna sila". Pisanje je bilo nezavedno, brez vpliva lastne volje, tudi v jezikih, ki jih ni znala, na primer v ruščini. Po tej izkušnji sta z možem vstopila v svet spiritizma, okultnosti in magnetizma, o katerem poprej nista imela pojma.
Duh, sila, snov
Nena Židov, ki se je lotila raziskovanja Adelme kot zdravilke, navaja, da so na Madžarskem preverjali njene nadnaravne sposobnosti in o tem pisali v revijah z okultnega področja. Nadnaravne sposobnosti naj bi bila podedovala po mami, moža Ödöna pa je pojmovala kot svojo dualno dušo. Živela je v času, ko je bila teozofija (božanska modrost), ezoterični nauk večne modrosti, ki se ukvarja z iskanjem resnice, zelo popularna med nekaterimi duhovno razgledanimi posamezniki. Idejno zasnovo je podala Rusinja Helena Petrovna Blavatsky, ki je Adelmo kot pomembno spiritistko izpostavila v knjigi Razkrita Izida, kar je baronici povečalo mednarodno prepoznavnost.
Zagotovljen ugled v teozofskih krogih si je pridobila že po izdaji svoje knjižne uspešnice Duh, sila, snov, ki jo je pri slabih tridesetih letih v zgolj 36 dneh spisala z avtomatičnim medialnim pisanjem. Občestvu je bilo nepojmljivo, da je lahko tako zahtevno vsebino spisala ženska, ki v življenju ni prebrala niti enega filozofskega dela in ni imela veliko pojma o geometriji. Knjiga je bila po izidu spomladi leta 1870 razgrabljena. Doživela je že devet izdaj v nemščini, dve v angleščini, v prevodu dr. Jana Ciglenečkega jo imamo od leta 2011 tudi v slovenščini. Vsebina knjige je zaradi svoje zapletene vsebine še danes predmet razvozlavanja.
Kar čudodelno zdravljenje
Adelma je spisala več kot 20 knjig, a je sama priznala, da nivoja prve knjige ni več dosegla. V knjigi Videnja v kozarcu vode je kot jasnovidka opisala svoja videnja pri zrenju v vodno gladino. Avtomobil naj bi videla še pred njegovim izumom, prav tako iznajdbo orožja za popolno uničenje ljudi (atomsko bombo). Medialno je spisala tudi pravljice, navdihnjene prek duha danskega pravljičarja Andersena, prejeti dobiček pa je podarila v dobrodelne namene.
V drugi polovici 19. stoletja se je začelo ustanavljanje teozofskih društev, v kar 44 državah se jih je nabralo, da bi pomagala pri razreševanju družbenih in verskih konfliktov, ki so se porajali.
"Spomnim se, da nobeden od starejših ljudi v Konjicah, ki so poznali Adelmo, o njej ni rekel žal besede. Prav nasprotno, izjemno so poudarjali njeno dobroto in prijaznost, predvsem pa pomoč ljudem v stiski in sposobnosti, že kar čudodelnega zdravljenja," pripoveduje Bojana Pukl Praček.
