O Kosovu s Kosovcem in Srbom: Normalizacija ostaja pobožna želja

V Prištini smo tik pred dvanajstletnico samostojnosti Kosova, ki jo praznujejo jutri, govorili z Blerimom Shalo, sedanjim svetovalcem kosovskega predsednika Hashima Thacija, ki pa je bil pred desetletji tudi Večerov občasni dopisnik s Kosova.
Kosovo je v začetku februarja dobilo novega premiera, to je Albin Kurti iz stranke Samoopredelitev. Glede na to novo dejstvo, kakšni bi morali biti nadaljnji pogovori med uradno Prištino in Beogradom o prihodnjih odnosih med Kosovom in Srbijo, vprašamo Shalo.
"Pogovori med predstavnik Kosova in Srbije bi se morali nadaljevati tam, kjer so se ustavili jeseni leta 2018. Pogovarjamo in pogajamo se že 22 let. Imeli smo vojno leta 1999, pa mirovno konferenco v Rambouilletu, Dunajski proces reševanja statusa Kosova, nikakor pa še nimamo in še nismo prišli do normalizacije odnosov med obema državama. In mislim, da se ne moremo še deset let pogovarjati in pogajati o nečem, kar je jasno vsem nam, Evropi in svetu: Kosovo je neodvisna država! Tega dejstva ne more nič spremeniti. Zgodovina nas je brutalno ločila, skupna prihodnost v Evropski uniji pa bi nas lahko ponovno združila", pravi Shala.

Ne v Albanijo

Ali to pomeni, da se Kosovo v prihodnosti ne bo združilo z Albanijo? Blerim Shala takšno možnost odločno zanika: "Ne, Kosovo bo za zmeraj ostalo neodvisna država. Združitve z Albanijo ne bo. Seveda pa mislimo, da morajo tako Kosovo kot Albanija in Srbija pristati v Evropski uniji. Ta je tudi vsem skupen cilj." Toda za novega premierja Albina Kurtija se pogosto zdi, kakor da ne posluša signalov iz Washingtona, četudi so ljudje na Kosovu še danes vsekakor hvaležni ZDA, ki leta 1999 niso dopustile, da bi se nad njimi zgodil genocid. Kakšna je in bo torej vloga ZDA? "Prijateljstvo Kosova in ZDA je politična vrednota, ki jo uživajo vsi na Kosovu, ne glede na svojo politično pripadnost. ZDA bodo prav gotovo imele odločilno vlogo pri doseganju sporazuma med Kosovom in Srbijo o polni normalizaciji odnosov med njima. Ta normalizacija bo tudi vsebovala medsebojno priznanje obeh držav."
Ko so predstavniki Kosova odhajali na pogajanja v Rambouillet, koliko od tedanjih želja se je uresničilo? "Pred začetkom moje poti s kolegi v Rambouillet 6. februarja 1999 sem za kosovske medije dejal, da nam bo Rambouillet omogočil začetek procesa za stvarjenje države Kosovo. Da pa tamkajšnja konferenca sama po sebi te države še ne bo ustvarila. Tedaj je bilo za nas najvažnejše, da ustavimo vojno na Kosovu, da pridejo enote Nata in da si ustvarimo demokratske institucije. To je bila hkrati tudi formula za pripravo neodvisnosti Kosova, do katere smo nato prišli februarja 2008."
Blerima Shalo tudi povprašam o tem, kako močne so islamistične težnje na Kosovu. V Prištini in drugih večjih kosovskih mestih v nasprotju z Bosno in Hercegovino skoraj ni videti z ruto ali šalom pokritih ali zakritih žensk, sploh ne mladih. Tudi starejši moški ne nosijo več tradicionalnih belih kap, se pravi plisov ali keč. Shala pove, da je nekaj vahabizma bilo čutiti na Kosovu takoj po vojni, vendar je to hitro prešlo.

Če nisi v pravi stranki

Radovan Krstović pa je lokalni novinar iz Goraždevca, srbske vasi blizu Peći. Pri štiridesetih letih sta on in njegov pet let mlajši brat še zmeraj nezaposlena: "Živiva praktično od materine in očetove pokojnine, občasno lahko pripravim kakšen prispevek za lokalne medije. Na Kosovu sem nezaposljiv. V Peći Srbi ne dobimo služb, ne na občini ne v pivovarni. A dela ne dobim niti pri Srbih, ker pač nisem član vladajoče Srbske napredne stranke srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Še huje, sploh nisem v nobeni stranki. Prepovedujejo mi celo s kom iti na kavo ali mi očitajo, s kom da se pogovarjam. Medtem se v Beogradu hvalijo, kako pomagajo Srbom na Kosovu. Da podpirajo srbsko šolstvo in izobraževanje, zdravstveni in socialni sistem. Toda te pomoči dobijo le člani strank. Srbski učitelji na Kosovu tako dobijo plačo iz Srbije pa še kosovski dodatek, včasih jih plačujejo tudi kosovske oblasti. Tako eni dobijo tri plače, drugi pa ne dobimo nič. Še naš ravnatelj šole se je nedavno upokojil, toda takoj je postal občinski funkcionar, ne da bi bil prepustil mesto komu mlajšemu. Zato mladi Srbi odhajamo s Kosova v prvi vrsti zavoljo samovolje naših, srbskih oblasti na Kosovu."
Ko ga vprašam, ali lahko s ceste ugotoviš, katera hiša je albanska, katera pa srbska, Krstović pripomni: "Zdaj ne več. Prej so se albanske družine obdale z zidom, da bi se z ulice ne videlo njihovih žensk. Sedaj zidove okoli hiš gradijo Srbi, da jim albanski sosedje ne bi kradli. V naši vasi so tako ljudje že ostali brez avtomobila in celo brez traktorja. Kfor je vse popisal, lopovov pa nikoli ni našel."