Filmski festival v Cannesu v dvanajstih dneh venomer ponudi ogromno fascinantnih zgodb, tako tistih na velikem platnu kot tistih, ki se pletejo med obiskovalci festivalske palače. Včasih se v tej meki blišča in luksuza najde tudi kakšna manj vedra življenjska usoda. Eno takšnih je nehote spletel tudi mladi filmski novinar Dmitri Elagin. 24-letnik se je lani v Cannesu znašel med tistimi novinarji, ki so jim organizatorji festivala zavrnili vlogo za akreditacijo samo zato, ker je – Rus. Festival je namreč maja lani v javnost poslal izjavo, da bo zaradi agresije na Ukrajino prepovedal udeležbo vsem ruskim državljanom. A prav Elaginov primer kaže, da je bila ta odločitev paradoksalna in zaradi tega tudi napačna. Dmitri je bil namreč eden tistih ruskih državljanov, ki so že pred vojno odkrito nasprotovali Putinovemu režimu in so po začetku vojne tudi hitro zapustili državo. Pa ne samo to.
Elagin je tudi transspolna oseba in je imel že samo zaradi tega težave tako v Rusiji kot tudi v Nemčiji, kjer živi zdaj. Rus danes biva v Kölnu in se opisuje kot begunec, ki živi v Nemčiji, a še vedno dela za neodvisne ruske medije. Prav v minulih tednih je mladi filmski strokovnjak vendarle doživel veliko olajšanje, ko je canski festival sprostil sankcije, zato je lahko po letu premora znova dobil svojo akreditacijo, ki mu omogoča normalno delo. Ko sva se pred začetkom festivala najprej pogovarjala preko aplikacije Zoom, je bil zaradi tega presrečen. "Končno smo našli stanovanje v Cannesu," je delil svoje navdušenje. "V njem bomo skupaj bivali novinarji iz štirih držav, a imamo imamo vsi ruske in ukrajinske korenine. Lastnikom smo vseeno raje rekli, da prihajamo iz Francije, Nemčije in podobno. Dandanes je bolje zamolčati, kadar nekam pride pet Rusov naenkrat (smeh)."
Kako velik kamen se vam je odvalil s srca, ko ste izvedeli, da je festival umaknil blokado in da boste lahko ponovno neovirano poročali iz Cannesa?
"Pravzaprav do zadnjega nisem verjel, da se bo to zgodilo. Moja novinarska kolegica je vsak dan klicala v novinarski center glede akreditacij. Rekli so nam, da bodo pregledali naše vloge in da se bodo od primera do primera odločili, kdo jo bo dobil in kdo ne. Vendar pred tem dva meseca po oddaji vloge vseskozi molčali. Zdaj sem seveda zelo srečen. To bo moj drugi obisk festivala. Gre za velik privilegij. Ne prihajam iz bogate države. Veliko sredstev terja, da pridem na festival. Po drugi strani pa je Cannes res samo privilegij. Ni tako zelo povezan z mojim življenjem. Ni panike, če tega nimaš. Je nekako tako kot s poroko – krasno je, če imaš ta privilegij, ni pa nekaj življenjsko nujnega."
Lani ste se znašli med novinarji, ki jim je bil dostop do festivala onemogočen izključno na podlagi nacionalnosti. Kako se je takrat vse skupaj odvijalo?
"Lani sem vlogo za akreditacijo poslal, preden se je začela vojna. Ko se je ta začela, sem najprej pomislil, da je očitno, da ne bomo šli na festival. Ampak še vedno nas je zanimalo, kako bo reagiral Cannes kot prvi večji festival po izbruhu vojne. In prejeli nismo nobenega odgovora. Organizatorji so se v javnost obrnili z izjavo, da na festival ne bodo povabili nikogar, ki je povezan z vlado. Kot vem, na ta način denimo niso povabili državnega filmskega podjetja Roskino, ki deluje kot promotor ruskega filma po svetu in so v Cannesu vsako leto. Vendar pa je bil glede novinarjev problem v tem, da večina medijev, ki prihajajo v Cannes, ni povezanih z rusko vlado. Najhuje je bilo to, da dejanskega 'ne' v resnici sploh ni bilo. Preprosto so nas ignorirali, niso nam dali nobenega odgovora. Naših akreditacij niso odobrili. Ne moreš biti 100-odstotno prepričan, da je to 'ne'. Ko te ignorirajo, ne moreš zares govoriti o zavrnitvi. Ampak stališče novinarjev, ki smo po izbruhu vojne zapustili državo, je bilo vseskozi zelo jasno. Na primer, letos februarja so na Berlinalu prav tako odkrito povedali, da ne bodo dali akreditacije nikomur, ki dela za vladno podprte ruske medije, a smo ostali dobili akreditacije in smo lahko obiskali festival. Cannes pa ni dal nobenih odgovorov. Najbolj čudno pri vsem tem pa je bilo to, da so nekateri ruski državljani dejansko bili na lanski ediciji festivala. Recimo Viktorija Bonja (ruska manekenka, op. a.), ki, kolikor vem, načeloma ni proti vojni, pa je vseeno hodila po rdeči preprogi. Ko smo to videli, smo si rekli: 'Kaj za vraga?!' Poznam pet takšnih primerov Rusov, ki so bili lani v Cannesu. Morda jih je bilo še več, a ne vem zanje."
V Rusiji sem vedno poznal pravila igre, ki sem jo igral. V Nemčiji jih ne
Kako bi moral canski festival lani po vašem mnenju reagirati v takšni delikatni situaciji, ko se je pravkar začela vojna, pa so se morali opredeliti, kaj bodo naredili z ruskimi gosti?
"Tukaj bom zelo pristranski. Ne morem namreč govoriti zelo izkušenim ljudem, kako reagirati v takšni situaciji. Vsekakor pa imam svoje mnenje. Na primer, lani septembra smo v Nemčiji imeli razstavo Documenta, ki je najpomembnejša te vrste na svetu. Kot veste, je izbruhnil velik škandal, ker je bila ena od slik iz Indonezije antisemitska. Nekaj ljudi je bilo zaradi tega odpuščenih. V Nemčiji je vzpostavljen odmeven dialog glede tega, kako ustvarjati umetnost. Če si belec in ustvarjaš ali kuriraš umetnost iz globalnega juga, je lahko to hitro dojeto kot kolonializem. Gre za zelo spolzek teren. Podobno bi moralo biti pri Cannesu. Sprejemati je treba demokratične odločitve in poslušati različna mnenja o določeni situaciji. Tudi pri vojni v Ukrajini lahko vprašaš različne vpletene strani. Čim več, tem bolje. Šele na podlagi tega nato oblikuješ stališča in izdelaš javne izjave glede tega, zakaj je bila neka odločitev sprejeta. Na ta način se lahko bolje ubraniš kritik. Lahko bi nas zavrnili z obrazložitvijo, da gre pač za občutljiv trenutek, ker se je pred kratkim začela vojna, na festivalu pa bodo tudi ljudje iz Ukrajine in ne bi želeli napetosti. Mislim, da bi lahko bili bolj senzibilni in bi na ta način podali nek odgovor.
Naj dam še en primer. Ko sem na Berlinalu delal intervjuje s filmskimi ustvarjalci, je na eni od okroglih miz poleg mene sedel novinar iz Kijeva. Ko sem se mu predstavil, se mi je že vnaprej opravičil, da bo verjetno nekoliko agresiven do mene, ker vsak dan posluša sirene za zračni napad v Kijevu. Nato je šel iz sobe in je novinarskemu agentu očital, zakaj ga je dal v isto skupino z nekom iz Rusije in zakaj naju niso dali narazen. Meni se je to zdelo neprofesionalno. Jaz tam delam, zastopam sebe in ne Rusije. Po drugi strani pa se mi je prav tako zdelo, da bi agent lahko bil malo bolj pozoren na to vprašanje. Moral bi vedeti, da se ljudje nekaterih nacionalnosti v določenem trenutku niso pripravljeni družiti. Na ta način se da zgraditi nek dialog."
Ali lahko na kratko predstavite svojo življenjsko zgodbo in kako je bilo odraščati kot homoseksualna in transspolna oseba?
"Prihajam iz majhnega mesteca pri Moskvi, imenovanega Odincovo. Moji starši so bili zelo homofobni. Dolgo časa niti sam nisem verjel, da sem gej, ampak je vseeno bilo čudno, da sem hkrati gledal gejevske porniče in mislil, da sem lahko z žensko. (smeh) Ko sem imel 16 let, sem naredil svoj 'coming out'. Ko sem jih imel 20, so me vprašali, ali sem moški - in prvič nisem zares znal odgovoriti. Začel sem se spraševati, kdo sem, in ugotovil, da se ne počutim prijetno, če me imajo za moškega, za žensko ali karkoli vmes. Da pač sem to, kar sem. Da ne potrebujem terminologije, da bi me z njo označevali. Vseeno sem našel izraz, ki opisuje to, kar sem. Sem nespolna oseba (agender person, op. a.). V šoli sem imel veliko težav, ker sem bil gej. V Moskvi me sicer niso fizično napadali, bilo pa je veliko zmerjanja. To me je naredilo močnejšega, ker nisem želel izgubiti svoje identitete. Želel sem biti viden. Od 18. leta sem vsem odkrito govoril, da sem gej, od 20. leta naprej pa, da sem transspolna oseba. Za ljudi, ki prihajamo iz manjšin, je še posebej pomembno, da smo vidni. Sploh, ker v Rusiji nimamo veliko transspolnih oseb, ki bi odkrito govorile o tem. Prvič sem se tako v javnosti v ženskih oblačilih pojavil spomladi leta 2021. V ženski obleki sem bil tudi v Cannesu. Tudi moja mati se je zdaj povsem sprijaznila s tem, da imam soproga. Naredila je ogromen miselni preskok, da me je lahko sprejela takšnega, kot sem."
Kateri osebni zaimek ste se odločili, da boste uporabljali kot transspolna oseba? Ali želite, da vas naslavljajo kot ono (angl. they), kakor pogosto slišimo v zahodnem svetu?
"Za razliko od angleščine je ruščina zelo spolno zaznamovana. Čudno zveni, če v ruščini uporabljaš zaimek ono, kakor se glasi prevod angleške besede they. Zato v ruščini še vedno večinoma uporabljam on, včasih tudi ona. V angleščini dopuščam, da me opisujejo z vsemi zaimki. Ni mi zares mar, kako me naslavljajo v angleščini, ker gre za drug jezik. Tudi če mi rečejo on (angl. he), mi je povsem v redu."
Kako so izgledali ključni dnevi, ko je izbruhnila vojna in ste se odločili, da boste zapustili Rusijo?
"Tisti dan, ko se je začela vojna, torej 24. februarja, sem bil s svojim soprogom – takrat je sicer bil še moj fant – v najinem stanovanju v Moskvi. Ura je bila osem zjutraj. On je bil tisti, ki mi je prvi povedal to novico. S prijatelji iz Ukrajine smo se še nekaj dni prej pogovarjali, da se vojna ne more nikoli zgoditi. Ena teh prijateljic živi v mestu Sumi blizu ukrajinsko-ruske meje - in prebivalci tega mesta so bili eni prvih, ki so bili napadeni v vojni. Tisti dan smo vsi vedeli, da bodo v Moskvi demonstracije, zato sem tudi sam šel protestirat. Tam so me aretirali. Mojega soproga so udarili po hrbtu. Mene in prijatelja so odpeljali na policijo, kjer so nas zadržali do treh zjutraj, kar je bilo zelo stresno.
Dva dni kasneje se je odvil dan spomina na Borisa Nemcova, opozicijskega politika, ki so ga v Moskvi ubili leta 2015. Zaradi prejšnje aretacije sem se zavedal, da bi bilo preveč nevarno iti znova protestirat, zato sva s prijateljico sklenila, da bova zgolj kupila nekaj rož in jih pustila na mestu spomina. Nisva si mogla predstavljati, da bi naju lahko znova aretirali, a se je zgodilo točno to. Tokrat je bila izkušnja še toliko bolj grozna. Če smo pri prvi aretaciji imeli dostop do odvetnika in vode, tega tokrat ni bilo. Vzeli so nam tudi telefone. Posedli so nas v veliko čakalnico, kjer smo morati počakat na zagovor. V sobo je nato prišel nek moški v civilnih oblačilih. Bilo je več kot očitno, da ni s policije. V Rusiji imamo organizacijo, ki se imenuje Center E. Gre za posebno vladno organizacijo, namenjeno boju proti ekstremizmu. Ta moški nam je rekel, naj utihnemo, preden je začel govoriti zelo bizarne zgodbe, ki so vključevale suženjsko in trditev, da Mark Zuckerberg jé otroke. Skratka, nore zgodbe.
Vse skupaj je trajalo kakšnih 40 minut. To je bilo ob enih zjutraj. Ko je končal, nam je rekel, da se bo z vsakim od nas pogovoril še na štiri oči. Bilo je očitno, da hočejo iz nas izvleči določena priznanja. Moja prijateljica je šla k njemu prva. Njeno zaslišanje je trajalo kakšnih 40 minut. Torej, bila je sama s poklicnim zasliševalcem, ne da bi vedela, s kom se pogovarja, brez prisotnosti odvetnika in ne da bi bližnji vedeli, kje je. Bilo je zelo grozljivo. Potem sem na vrsto prišel jaz. Poskušali so me prepričati, da bi priznal, da je bil odhod na demonstracije moja ideja in da sem k temu nagovoril tudi njo. Rekli so mi, da je že ona krivdo zvalila name. Na koncu so vendarle priznali, da je bila njena zgodba drugačna. Skupaj sem bil notri kakšnih 40 minut. Iz mene so poskušali izvleči določene informacije, a jim ni zares uspelo. Imel sem srečo. To so bile že moje enajste demonstracije in zaradi tistih prejšnjih, ki so se odvile dva dni prej, sem že imel kriminalno kartoteko. Bil sem srečen, da se mi nič ni zgodilo. Na srečo vse skupaj ni preveč vplivalo na mojo psiho.
28. februarja sem svojemu soprogu rekel, da želim zapustiti Rusijo. Imel sem nekaj možnosti za odhod. Moj brat je dobil vizum za bivanje v ZDA, zato sem želel tudi sam iti tja. Druga možnost je bila Španija, kjer niso tako negativno nastrojeni do beguncev. Tretja možnost je bila Nemčija, a takrat še nisem zares razmišljal o tem, v prvi vrsti zaradi tega, ker ko pribežiš v Nemčijo, moraš iti najprej v center za begunce, kjer pa je veliko homofobije in transfobije. Ob vstopu v državo moraš v takšnem centru prestati najmanj dva meseca - in tam se dogaja marsikaj. Posilstva, uboji. Zato je bila Nemčija šele tretja možnost.
Da bi dobila vizum za ZDA, sva šla v Čad. Vem, da me boste vprašali, zakaj za vraga bi naenkrat šla tako globoko v Afriko, a v Čadu lahko zelo hitro, brez vsakršnega čakanja, prideš do sestanka na ameriškem veleposlaništvu. Moj brat je svoj vizum dobil na ta način. To je je bilo 31. marca. S soprogom sva tja pripotovala preko Turčije in Egipta. Mimogrede – v Čadu lahko greš zaradi homoseksualnega razmerja za štiri ali pet let v zapor, tako da je odhod tja terjal kar nekaj poguma. Ko so nama že odobrili vizo za ZDA, so izvedeli za mojega brata in so naju zavrnili. Odšla sva iz Čada in na poti nazaj mesec dni preživela v Turčiji. Prav v tistih dneh je Nemčija sprejela uvedbo humanitarnih vizumov za Ruse. To so neke vrste privilegirani vizumi za begunce. Če ti ga odobrijo, ti ni treba iti v center za begunce, a kolikor vem, Nemčija tovrstne vizume priznava samo beguncem iz treh držav: iz Rusije, Belorusije in Afganistana. Zanj se moraš prijaviti iz tretje države, ne iz Nemčije. Ko so maja začeli izdajati te vizume, sva šla na nemško veleposlaništvo v Carigradu, čeprav sva v rokah že imela letalski karti za Madrid. Tri dni pred letom so naju pozvali, naj dostaviva dokumente. Nihče na veleposlaništvu ni vedel, kako ti vizumi delujejo. Bili so čisto nova stvar. Gospa, ki naju je tam sprejela, je bila prav šokirana, ko sem predložil dokumente, ki so dokazovali, da sem bil v Rusiji aretiran zaradi protestov. Moj vizum so odobrili, vizuma mojega soproga pa ne. Razložila sva jim, da ne moreva živeti ločeno. Po dveh mesecih čakanja sem avgusta prejel vizum. S soprogom sva najprej šla v Kopenhagen, da bi se tam poročila, ker sva vedela, da naju v tem primeru ne morejo obravnavati ločeno. Odvetnika sva prosila, naj vloži vlogo še zanj, ker so ga zdaj morali odobriti. Od tam sva nato šla v Köln, kjer sva zdaj. Tako je izgledala najina dolga pot do življenja v Nemčiji."
Kje živite zdaj?
"Zdaj živiva v neke vrste hostlih za begunce. Gre za sobe, ki imajo po nadstropjih skupne kopalnice. Ljudje tukaj povedo res ogromno zanimivih zgodb, predvsem tisti, ki prihajajo iz svetovnega juga. Midva s soprogom sva lahko res srečna. Zavedava se, da sva bila privilegirana. Imela sva denar, čas, sorodnike in prijatelje, ki so pomagali, znava govoriti angleško. Ti ljudje niso imeli ničesar. Obstajajo različni nivoji beguncev. Medtem ko tistim iz Ukrajine ni treba izpolniti nobenih pogojev, je mnogim iz manj razvitih držav mnogo težje. Tovrstna razslojenost med begunci je vsekakor nekaj, kar obstaja. To so ljudje iz Afganistana, Libije, Sudana, ki so doživeli res neverjetne stvari. Zapore, teroriste, razpadajoče države. Zelo temačne stvari. Te države so izgubile te ljudi. Nekateri so res visoko izobraženi in bili pravo bogastvo za svojo državo. A zdaj so tu in mnogi bodo zaživeli nova življenja v drugi državi. Njihove zgodbe me navdihujejo, tudi zato delam intervjuje z njimi in jih objavljam. Tudi zato, ker lahko samo stopim skozi vrata in tu srečam ljudi, ki so doživeli mnogo hujše stvari kot jaz, poskušam ostati ponižen. Treba se je zavedati privilegijev, pa čeprav si tudi sam begunec."
Zdaj ste izkusili življenje v obeh državah - za katero bi rekli, da je nivo homofobije in transfobije večji?
"Težko bi rekel, da je ta nivo v kateri državi večji. To pa zato, ker ne vem, kako bi to primerjal. V Rusiji sem se po svojem 18. letu s transfobijo srečal trikrat. Ampak tam je to zelo drugače, ker veš, kje je meja. Veš, kdaj si varen in kdaj ne. Čeprav sem živel v centru Moskve, sem se venomer počutil varnega. Vedel sem, da mi nihče ne bo storil nič žalega. V Nemčiji pa se takrat, ko grem na ulico v visokih petah ali našminkan, venomer srečam bodisi s posmehovanjem ali zmerjanjem neposredno v obraz. V Berlinu sem šel v enega od klubov in nek moški me je denimo začel zmerjati, češ kakšen moški pa sem in da bi me moralo biti sram. V Nemčiji se ne počutim varnega. V Rusiji sem vedno poznal pravila igre, ki sem jo igral. Tukaj jih ne. Velikokrat sem zmeden glede tega. Vem, da imam pravico poklicati policijo, a tega ne boš zares storil zgolj zaradi zmerjanja in kazanja s prstom. Gre za drugačen nivo transfobije. V Rusiji transfobija ne prihaja toliko od ljudi, ampak bolj od vladne propagande in z družbenih omrežij. Gre za zelo drugačno vrsto izkušnje. Nikoli si nisem mislil, da se mi bo to zgodilo na ta način."
Če storiš karkoli v smeri upiranja, lahko greš v zapor, od tam pa te lahko pošljejo v vojsko
Verjetno imate v Moskvi še vedno veliko prijateljev, ki so se po začetku vojne odločili ostati v Rusiji. V zahodnih medijih veliko slišimo o tem, kakšno naj bi bilo življenje v Rusiji, a se hkrati zavedamo, da je pri tem precej propagande. Kako bi vi povzeli trenutno klimo življenja v Moskvi?
"V resnici je večina mojih prijateljev dejansko zapustila Rusijo. Pri tistih, ki so ostali, pa je nekako tako. Veš, da se nekaj dogaja. Vidiš določene znake. Oglase, ki vabijo v vojsko. Simbole s črko 'Z'. Objave o pogrešanih ljudeh, ki se niso vrnili s fronte. Pa novice s fronte. Življenje se ni zares spremenilo, a hkrati veš, da se je nekaj spremenilo. Tako enostavno je vse to ignorirati, a hkrati tvoje življenje ni boljše, če to storiš. Gre za obliko stresa. Lahko izbereš, do kakšne mere boš pod stresom zaradi teh novic. Gre tudi za veliko majhnih detajlov. Manj ljudi na ulici. Manj novinarjev na filmskih projekcijah. Drugačni izdelki v trgovinah. Pa zaprte trgovine v trgovskih centrih. Vse je stresno. To srka energijo iz ljudi. Čutiš, da bi se moralo zgoditi nekaj velikega, pa se ne. Kljub vsemu temu vse ostaja tako vsakdanje. Še vedno lahko delaš, ješ v restavracijah in podobno. Po drugi strani mi je pa mama med mojim bivanjem v Turčiji povedala, da bi rada kupila normalno kavo, ker je v Rusiji ni bilo. Življenje se ni spremenilo drastično, v takšnih detajlih pa zelo."
Ali zdaj, ko vojna traja že več kot leto dni in se je represija še poglobila, še vidite možnosti za proteste ljudi in njihov upor proti Putinovemu režimu?
"Mislim, da zelo težko. Glavni problem je v tem, da je cena takšnih dejanj trenutno zelo visoka. Če storiš karkoli smeri upiranja, lahko greš v zapor, od tam te pa lahko pošljejo v vojsko, tega si pa nihče ne želi. Poleg tega v Rusiji nimaš zares več ljudi, ki bi lahko organizirali večje skupine ljudi. Zelo pomembno je imeti ljudi, ki delujejo v opoziciji, kot smo to denimo imeli z Aleksejem Navalnim. A Rusija nima zgodovine demokracije na ta način, kot jo poznamo na zahodu. Gre za izrazito avtokratsko državo. Imeli smo samo ene volitve, katerih izid ni bil znan vnaprej, tiste v 90. letih. Ljudje niso zares vajeni hoditi na proteste. Če se bo karkoli zgodilo, se bo zgodilo kot strela z jasnega. Ko se je odvijala arabska pomlad ali demonstracije v Iranu, se to ni zgodilo zaradi nekega velikega dogodka, ampak iz nečesa majhnega, kar je prebudilo celotno družbo. Vzpodbudno je, da ko se je začela vojna, je nastalo kar nekaj novih organizacij, na primer Feministični protivojni odpor, Vesna in nekaj drugih, ki so se pojavile od nikoder. Tu je tudi skupina Kovček, ki pomaga ljudem pri emigraciji iz Rusije. Iz teh primerov vem, da so Rusi izredno dobri v tovrstnem organiziranju."
Bosta s soprogom za dalj časa ostala v Nemčiji ali vidite kakšen scenarij, po katerem bi se po morebitnem koncu vojne vrnila v Rusijo?
"Ne gre samo za vojno. Že preden se je vojna začela, sem želel živeti v Nemčiji in tu študirati. Ko sem Nemčijo prvič obiskal, sem si takoj rekel, da je to država, v kateri hočem živeti. Moj soprog bo tu študiral operno petje, jaz pa bi rad končal magisterij iz filmske teorije. Navadiš se tega udobja. Nemčija ima res tudi svoje probleme s transfobijo in homofobijo, a še vedno manj kot Rusija, kjer sta ta vidika prisotna na političnem nivoju. Nisem tako zelo vezan na Rusijo, ker me to asociira na travmo in bolečino. V filmu Nikamor ne pripadam (I Don't Belong Anywhere, 2015) režiserka Chantal Akerman razlaga, da ne čuti, da bi morala pripadati nekemu prostoru samo zato, ker to od nje pričakujejo. Tudi sam se pogosto sprašujem, do kakšne mere sem sploh Rus. Gre za vprašanja, ki si jih begunci nasploh pogosto postavljamo.
Do katere točke se počutiš kot pripadnik neke države? Do točke, ko zamenjaš potni list? In ali si soodgovoren za to, kar se dogaja v Ukrajini? V sebi imam odgovore na ta vprašanja - in ti odgovori so zelo pomembni. Morda bo situacija v Rusiji v prihodnosti res boljša in morda se bom enkrat res lahko vrnil v Moskvo. A ko se bo to zgodilo, bom že imel nemški potni list. Zato načrtujem, da bom ostal tu, študiral, delal, se naučil nemško. Če se bom vrnil v Rusijo, se bo to morda zgodilo čez kakšnih 20 let, ko se bom lahko tja vrnil kot profesor filmske teorije. Za zdaj pa svojo prihodnost vidim v Nemčiji."
