Bojan Brezigar
Italijanska premierka Giorgia Meloni mora gasiti kar nekaj požarov prav v dneh, ko je v teku volilna kampanja za dve deželi v srednji Italiji. To sta majhna in dokaj nepomembna Umbrija, ki jo sedaj upravlja desnica, in pa zelo pomembna Emilija Romanja, velika in zelo pomembna dežela, bogata, z zelo razvitim kmetijstvom, ki so ga nedavne poplave močno prizadele, pa industrijo in tudi s turizmom na več desetin kilometrov peščenih plaž ob Jadranskem morju. Ta dežela je od nekdaj nedotaknjeni fevd levice, ki je na oblasti vse od reforme leta 1985, s katero so bile ustanovljene dežele v Italiji. Tudi glavno mesto Bologna so vse od konca druge svetovne vojne vodili predstavniki levice, desetletja Komunistične partije, v zadnjem času pa njene naslednice Demokratske stranke. Po zadnjih uspehih desnice na lokalnih in deželnih volitvah so torej nedeljske in ponedeljkove volitve zelo pomembna preizkušnja za levosredinsko opozicijo.
Tej predvolilni napetosti se je pridružilo vprašanje beguncev. Pred dnevi, natanko 19. oktobra, se je bojna ladja, ki je prepeljala prvo skupino beguncev v Albanijo, kjer je Italija za skoraj milijardo evrov zgradila sprejemni center, vrnila z vsemi begunci v Italijo. Italijansko sodišče je namreč ocenilo, da Egipt in Bangladeš nista "varni državi", v kateri bi lahko begunce vračali. Skupina je tako pristala na italijanskem ozemlju.
Tu se je razvila polemika o definiciji varne države. Evropsko sodišče je namreč pred časom razsodilo, da je za priznanje statusa varne države potrebno, da je ta država varna na svojem celotnem ozemlju in to za vse skupine prebivalcev. Z drugimi besedami, brez te definicije bi tudi Hitlerjeva Nemčija obveljala za "varno" državo, ker je taka pač bila za večino prebivalstva na večini ozemlja. Na to je vlada odgovorila z objavo seznama domnevno varnih držav. Na tej osnovi je iz Italije proti Albaniji izplula druga bojna ladja z osmimi begunci. Toda enega mladoletnega so vrnili takoj, ostale pa naslednji dan, saj je rimsko sodišče razsodilo, da se mora o tem, katere so varne države, izreči sodišče Evropske unije, ki mu je italijansko sodstvo podrejeno.
Vlada je bila seveda zelo razburjena in pripravila spremembo zakona, po katerem naj bi o varnih državah poslej odločajo prizivno sodišče, ampak to seveda ne spreminja ničesar. Vsekakor pa so z naslednjo ladjo odpoklicali 50 od skupno 400 uradnikov notranjega ministrstva in policistov, ki naj bi birokratsko upravljali center v Albaniji. Ostali ostajajo na albanskih tleh za vzdrževanje centra. Vsakemu pripada 80 evrov dnevno, seveda poleg redne plače.
V vrstah italijanske desnice je bil najglasnejši voditelj Lige in podpredsednik vlade Matteo Salvini, ki je napadel rimske sodnike. Nekaj ur kasneje pa se je na spletu oglasil najbogatejši Zemljan Elon Musk z besedami: "Ti sodniki morajo oditi." Levica je seveda vzrojila, iz vrst vladnih strank pa odziva ni bilo. Melonijeva je bila v Bakuju na okoljski konferenci in nihče ni hotel odgovarjati na Muskovo stališče, čeprav je šlo za očitno vmešavanje v italijanske notranje zadeve. Nato se je po štirih urah oglasil predsednik republike Sergio Mattarella z izjavo, da je Italija demokratična država in da zna sama skrbeti zase. Šele naslednji dan je iz kabineta Melonijeve prodrla informacija, da predsednica soglaša s stališči predsednika republike in naj bi se o tem pogovorila tudi z Muskom. Ta se je kasneje polovičarsko opravičil, češ, da spoštuje suverenost Italije, ampak kot svobodni državljan lahko prosto objavlja svoja stališča. Gre za nevihto v kozarcu vode, ki pa že kaže na vpliv nove ameriške administracije. Ne gre pozabiti, da je ameriška republikanska stranka članica Evropske konservativne stranke, ki ji predseduje Giorgia Meloni.
Prava nevihta pa se dogaja v Bruslju, kjer Ursula von der Leyen tvega, da evropski parlament ne potrdi njene komisije. Ljudska stranka namreč nasprotuje potrditvi španske komisarke in izvršne podpredsednice komisije Terese Ribera, ministrice za okolje v vladi Pedra Sáncheza, ki jo dolžijo za nepripravljenost ob nekdanjih poplavah v Valenciji. Gre pa seveda predvsem za politični boj španske Ljudske stranke proti Sánchezu. Istočasno je levica vrnila udarec in zagrozila, da bo glasovala proti italijanskemu kandidatu za komisarja in izvršnega podpredsednika komisije Raffaelu Fittu, sedanjemu ministru v vladi Melonijeve.
Skratka, že dolgo v Italiji ni bilo politične napetosti, kakršna je opazna v zadnjih dneh. Vse to potrjujejo, da politični pomen nedeljskih in ponedeljkovih volitev krepko presega meje dveh dežel, v katerih bodo potekale.
