Xinhua je ob novici o smrti nekdanjega voditelja objavila pismo vladajoče komunistične partije, parlamenta, kabineta in vojske kitajskemu ljudstvu, v katerem so sporočili njegovo smrt in jo označili za neprecenljivo izgubo za partijo, kitajsko vojsko in pripadnike vseh etničnih skupin v državi.
Kitajska tiskovna agencija Jiang Zemina med drugim opisuje kot izjemnega voditelja visokega ugleda, velikega marksista in velikega proletarskega revolucionarja. Vsi državni mediji so ob njegovi smrti na družbenih medijih sicer objavili isto črno-belo fotografijo krizanteme.
Zaradi smrti nekdanjega voditelja bodo na kitajskih državnih ustanovah zastave visele na pol droga do njegovega pogreba. Kdaj naj bi ga pokopali, kitajski državni mediji ne poročajo. Omenjajo pa, da bosta na pogrebu njegov naslednik Hu Jintao in sedanji predsednik Xi Jinping ter da nanj ne bodo povabljeni tuji voditelji. Po navedbah pogrebnega odbora so se tako odločili "v skladu s kitajsko prakso", poroča britanski BBC.
Po poročanju nemške tiskovne agencije dpa so že nekaj tednov krožile govorice, da je nekdanji predsednik zelo slabega zdravja, še posebej po tem, ko se oktobra ni udeležil slovesnosti niti ob začetku niti ob koncu kongresa komunistične partije. Nazadnje se je v javnosti pojavil 1. oktobra 2019.
Jiang se je rodil 17. avgusta 1926, po izobrazbi je bil elektroinženir, med drugim pa je bil župan Šanghaja. Po krvavem zatrtju prodemokratičnih protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989 je postal generalni sekretar vladajoče kitajske komunistične partije, na čelu katere je bil do leta 2002. Med letoma 1993 in 2003 je bil kitajski predsednik.
Pod njegovim vodstvom Kitajska vstopila v WTO
Pod njegovim vodstvom je Kitajska nadaljevala gospodarske reforme in doživela znatno gospodarsko rast. Leta 1997 je od Združenega kraljestva ponovno prevzela Hongkong, dve leti kasneje pa Macao od Portugalske. Med njegove uspehe sodita tudi včlanitev Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 2001 in uspešna kandidatura Pekinga za olimpijske igre leta 2008.
Po drugi strani nanj letijo kritike zaradi kršitev človekovih pravic na Kitajskem in preganjanja pripadnikov gibanja Falun Gong. Kritiki mu očitajo tudi, da mu ni uspelo rešiti težav, ki so se pojavile ob ponovnem gospodarskem vzponu Kitajske, kot so korupcija, neenakost ter degradacija okolja.
Tudi po uradni upokojitvi leta 2005 je Jiang Zemin s svojimi tesnimi sodelavci po ocenah analitikov močno vplival na politično dogajanje na Kitajskem, poročajo tuje tiskovne agencije. Je pa zunaj njegovega dosega ostal sedanji kitajski predsednik Xi Jinping, ki je številne Jiangove privržence spravil za zapahe v okviru svoje kampanje proti korupciji.
Jiang je bil najdlje živeči vrhovni voditelj v zgodovini Ljudske republike Kitajske. Na drugem mestu je Deng Xiaoping, ki je umrl leta 1997 v 93. letu starosti.
Biografija:
Jiang se je rodil 17. avgusta 1926 v kraju Yangzhou na vzhodu Kitajske. Kitajski komunistični partiji se je pridružil leta 1946. Po izobrazbi je bil elektroinženir in je med drugim delal v tovarni avtomobilov v Moskvi.
Leta 1983 je postal minister za elektroindustrijo, dve leti zatem pa župan Šanghaja.
Po krvavem zatrtju prodemokratičnih protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989 je postal generalni sekretar vladajoče kitajske komunistične partije, na čelu katere je bil do leta 2002. Med letoma 1993 in 2003 je bil kitajski predsednik, nasledil ga je Hu Jintao.
Jiang Zemin si je dolgo prizadeval, da bi se v zgodovino zapisal kot velik voditelj. 13 let je bil na čelu kitajske komunistične partije, deset let je bil kitajski predsednik. Toda nikoli ni bil znan po svojih vizijah, temveč je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa deloval bolj kot upravitelj in kompromisna figura za različne tokove v stranki.
Preden je predal oblast mlajši generaciji voditeljev, je leta 2002 v ustavo stranke poleg marksizma in leninizma, maoizma in Dengove teorije zapisal tudi svojo teorijo treh predstavnikov.
Pod njegovim vodstvom je Kitajska nadaljevala gospodarske reforme in doživela znatno gospodarsko rast. Leta 1997 je od Združenega kraljestva ponovno prevzela Hongkong, dve leti kasneje pa Macao od Portugalske. Med njegove uspehe sodita tudi včlanitev Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 2001 in uspešna kandidatura Pekinga za olimpijske igre leta 2008. Prizadeval si je tudi za otoplitev odnosov z ZDA.
Po drugi strani nanj letijo kritike zaradi kršitev človekovih pravic na Kitajskem in preganjanja pripadnikov gibanja Falun Gong. Kritiki mu očitajo tudi, da mu ni uspelo rešiti težav, ki so se pojavile ob ponovnem gospodarskem vzponu Kitajske, kot so korupcija, neenakost ter degradacija okolja.
V nasprotju z ostalimi pomembnimi kitajskimi politiki, ki so se po upokojitvi umaknili iz javnega življenja, je Jiang tudi po uradni upokojitvi leta 2005 še vedno užival pozornost javnosti. Avtor biografije o njem, Willy Lam, ga je zaradi sposobnosti manipuliranja z mediji označil za prvega sodobnega kitajskega predsednika.
Skupaj s svojimi tesnimi sodelavci, znanimi tudi kot šanghajska klika, je Jiang po ocenah analitikov močno vplival na politično dogajanje na Kitajskem. Med drugim je nadaljeval inšpekcijske obiske po državi in vplival na pomembne kadrovske odločitve. Je pa zunaj njegovega dosega ostal sedanji kitajski predsednik Xi Jinping, ki je številne Jiangove sodelavce spravil za zapahe v okviru svoje kampanje proti korupciji.
Med ljudmi je bil Jiang znan kot senior (Zhangzhe). Nekateri analitiki sicer ocenjujejo, da ta naziv ni toliko znak spoštovanja do Jianga, ampak bolj znamenje odklanjanja sedanjega predsednika Xija.
Že nekaj tednov pred njegovo smrtjo so na Kitajskem krožile govorice, da je nekdanji predsednik zelo slabega zdravja. Te so postale še glasnejše po tem, ko se oktobra ni udeležil slovesnosti niti ob začetku niti ob koncu kongresa komunistične partije. Nazadnje se je v javnosti pojavil 1. oktobra 2019.
Jiang je bil najdlje živeči vrhovni voditelj v zgodovini Ljudske republike Kitajske. Na drugem mestu je Deng Xiaoping, ki je umrl leta 1997 v 93. letu starosti.
Poročen je bil z Vang Jeping, s katero je imel dva sinova.
Znan je bil tudi po svoji ljubezni do poezije. Pred svojimi gosti se je rad pobahal s poznavanjem del evropskih avtorjev, kot sta Goethe in Shakespeare.
Po drugi strani se je v politiki izogibal zahodnega modela in poudarjal, da ga "nikoli ne bi smeli kopirati". Zavračal je tudi politične reforme.
Na številnih karikaturah so izpostavljena njegova značilna velika očala, njegov videz pa so pogosto primerjali s krastačo. Njegovi mladi oboževalci so se poimenovali častilci krastač.
