Zdi se, da ruski predsednik Vladimir Putin misli, da je s podpisom sporazuma o zavezništvu s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom 4. februarja v Pekingu njegov obisk enakovreden zgodovinskemu obisku ameriškega predsednika Richarda Nixona na Kitajskem leta 1972. Kot je bila Sovjetska zveza velika poraženka kitajsko-ameriškega zbliževanja leta 1972, bo Rusija verjetno velika poraženka novega sporazuma Putin-Xi Jinping. Nixonov obisk Mao Zedonga je bil ključni trenutek v zgodovini hladne vojne, njegov vpliv na potek celotne vojne pa celo večji kot kubanska raketna kriza. Takrat so se odnosi med Kitajsko in Sovjetsko zvezo zaostrili veliko bolj, kot se je večina sveta, vključno z Američani, kadarkoli zavedala.
Odnosi med komunističnima velikanoma so se začeli močno krhati po "skrivnem govoru" Nikite Hruščova leta 1956 na zaprti seji 20. kongresa Komunistične partije Sovjetske zveze, v katerem je obsodil Stalina. Ta govor je skupaj s Hruščovovo širšo kampanjo destalinizacije razjezil Maa, ki je govor označil za revizionizem – verjetno se je bal, da bi ga nekega dne lahko čakala podobna obsodba.
Ideološke in politične razlike so privedle do zloma političnih odnosov, vrhunec pa je bil kitajsko-sovjetski razkol leta 1960. Devet let pozneje so se sovjetske in kitajske sile zapletle v sedem mesecev trajajoče divje boje ob reki Ussuri blizu Mandžurije, ki so skoraj zanetili vojno.
Ko se je Nixon odpravil na Kitajsko, je skušal izkoristiti antagonizem med vodilnima svetovnima komunističnima silama. Toda niti on niti njegov svetovalec za nacionalno varnost Henry Kissinger nista mogla napovedati, kako uspešen bo sestanek. Brežnjevu se je v stagniranem in trdovratnem Kremlju zdelo, da je Kitajska v hladni vojni zamenjala stran. Soočen z bismarckovsko nočno moro, vojno dveh front proti Natu na Zahodu in zagrenjene Kitajske na Vzhodu, se je Brežnjev hitro ogrel za Kissingerjev predlog o popuščanju med ZDA in Sovjetsko zvezo. Šel je celo tako daleč, da je podpisal Helsinški sporazum, ki je Zahodu omogočili izpodbijanje sovjetskega totalitarizma na podlagi človekovih pravic.
Omeniti velja, da ima Kissinger manj zaslug za te dosežke, kot je večkrat trdil - Nixon je pozival k odprtju države za Kitajsko, še preden je postal leta 1969 predsednik ZDA. Vsekakor Putin lahko verjame, da je ponovil ameriški diplomatski udar. Zdi se, da s poglabljanjem vezi s Kitajsko celo misli, da si je v boju proti Zahodu zagotovil neprecenljivega zaveznika.
Toda odtujenost Kitajske od ZDA se stopnjuje že skoraj desetletje – trend, ki ga je nekdanji predsednik ZDA Donald Trump pospešil, predsednik Joe Biden pa ni naredil veliko za njegovo ublažitev. Ob naraščajočem antagonizmu z Zahodom je Kitajska želela Rusijo pridobiti na svojo stran, ne obratno – in ne kot enakopravnega partnerja.
Kitajska bo storila vse, da bi Rusiji omogočila ohranitev konfrontacije z Zahodom
Nedvomno je Kitajska kljub večkrat ponavljajoči se mantri, da sta nacionalna suverenost in ozemeljska celovitost sveti, zdaj dejansko podprla Putinovo vojaško krepitev vzdolž ukrajinske meje, in pozvala Zahod, naj vzame resno "skrb za varnost" in potrdi svoje nasprotovanje širitvi Nata. Toda to verjetno še ne pomeni, da bo Kitajska podprla Rusijo v kakršnem koli boju z ZDA in Natom.
Namesto tega je Xi storil, kar je bilo potrebno, da je Rusija postala odvisna od Kitajske. In Putin se je odločil stopiti naravnost v svojo past, saj je mislil, da mu bo partnerstvo s Xijem pomagalo pri spopadu z Zahodom.
Kaj bi lahko bilo boljše za Kitajsko kot rusko gospodarstvo, ki je popolnoma odrezano od Zahoda? Zemeljski plin, ki ne teče proti zahodu v Evropo, bi lahko tekel proti vzhodu do energije lačne Kitajske. Rudna bogastva v Sibiriji, za izkoriščanje katerih Rusija potrebuje zahodni kapital in strokovno znanje, bi bila v celoti na voljo samo Kitajski, prav tako veliki novi infrastrukturni projekti v Rusiji.
Kdor dvomi o ohlapnosti, s katero bo Xi izkoristil rusko izolacijo, se mora spomniti dejanj Xijevih predhodnikov, Hu Jintaa in Jianga Zemina. Sprva so bili odnosi videti topli. Putin je leta 2001 podpisal pogodbo o prijateljstvu s Kitajsko. Ker je bila Rusija finančno izolirana, je Kitajska konec leta 2004 zagotovila šest milijard dolarjev, da bi lahko ruska državna naftna družba Rosneft financirala nakup največje proizvodne enote naftne družbe Yukos (podjetja, ki je v času Putinove vlade, leta 2006, bankrotiralo).
Vendar pa je Kitajska leta 2005 s potezo, ki je bila po mnenju mnogih neposredno povezana s posojilom za nakup Yukosa, uporabila svoj vzvod nad Rusijo in prisilila Kremelj, da vrne približno 337 kvadratnih kilometrov spornih zemljišč v zameno za umik Kitajske z drugih zasedenih ozemelj. Toda zdi se, da Putin ignorira, kako Kitajci in njihovi voditelji gledajo na Rusijo kot na pokvarjeno državo, ki je v 19. stoletju ukradla več kitajskega ozemlja kot katera koli druga. Pred dvema letoma sem slišala njihovo zaničevanje, ko sem se peljala s trajektom čez reko Amur iz ruskega mesta Blagoveščensk v kitajsko mestece Heihe. Lokalni kitajski trgovci so se odkrito norčevali iz Rusov, potem ko so jim prodali poceni telefone in umetno krzno.
Kitajska ne bo ogrozila svoje blaginje z javnim pozivom ZDA, naj se branijo pred Rusijo - niti ne bo podpirala ruskega gospodarstva z naložbami, potrebnimi za izravnavo vpliva mogočnih sankcij, ki jih bo uvedel Zahod, če Putin napade Ukrajino. Namesto tega bo Kitajska storila vse potrebno, da bi Rusiji omogočila ohranitev konfrontacije z Zahodom in tako odvrnila pozornost Zahoda od strateškega izziva, ki ga predstavlja Kitajska. Ta minimalna kitajska pomoč je morda dovolj, da obdrži Putina v Kremlju, kar ga najbolj zanima. Toda gospodar Kremlja bo vladal ruskemu gospodarstvu, ki postaja povsem izčrpano.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
