Za kako slabo šalo je šlo in koliko nepotrebnih in neprijetnih posledic jima je prinesla, najbrž učenca, ki sta oni dan v zaprti skupini na enem izmed socialnih omrežij pisala grožnje učiteljem in županji, vidita šele danes. "Najstrožji ukrepi v skladu s pravilnikom o šolskem redu" se pač ne slišijo nedolžno. Tako kot tudi njuna šala ni bila nedolžna. Pa četudi upoštevamo dejstvo, da te splet lahko hitro zaslepi in ti da občutek navidezne anonimnosti, občutek neresničnosti, torej, da na spletu nič ni "zares", kar ti da še dodatna krila. Tudi to je najbrž eden izmed razlogov, da spletnega nasilja, vsakršnega, ne le medvrstniškega, ni malo.
Govorjenje o nasilju, prepoznavanju in tem, da nismo tiho, ko nasilje opazimo, zelo pomaga
V časih, ko pogosto pozabimo, kaj se sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne, je dobro, da so učenci na dotični šoli opozorili na grožnje, tudi šola se je, kolikor je znano, odzvala "by the book", kot se reče. Šole imajo, kar zadeva nasilje izven njihovih zidov, recimo, če so učenci ali dijaki nasilni doma, v dijaškem domu ali v drugem javnem prostoru, sicer bolj malo možnosti za ukrepanje. Tudi če šola dejanje zelo obsoja. Pred slabim letom in pol so, denimo, dijaki pred dijaškim domom v Mariboru streljali z zračnimi puškami in poškodovali mimoidoče. Medtem ko so jih iz dijaškega doma lahko izključili, so si dijaki v šoli prislužili le krajšo odsotnost od pouka, začasne ali stalne prepovedi pouka jim niso mogli izreči. Šole v takih primerih prav tako ne morejo zaprositi za izvedensko mnenje na primer psihiatrične stroke. Računajo lahko le na dobro sodelovanje s starši, da bodo ti upoštevali njihove nasvete in k predlaganim ukrepom pristopili sami. Starši so seveda različni, medtem ko so imeli v omenjenem primeru dobro izkušnjo, se na kakšni šoli zgodi, da starši na opozorilo odgovorijo s prošnjo, da jim učitelji ne pošiljajo več podobne elektronske pošte, ker je potrata časa za obe strani. V šolah vse primere nasilja namreč zelo resno jemljejo in tudi ukrepajo, saj je pomembno, da ničelna toleranca ne ostane zgolj pri besedah. Kadar pride do neželenih vedenj, pa je nujno poiskati pomoč in spremeniti okoliščine.
Ko so pred dnevi na RTV Slovenija začeli kampanjo Odpikajmo nasilje, so jo v šolah s pridom pograbili kot veliko priložnost. Saj ugotavljajo, da govorjenje o nasilju, prepoznavanju in tem, da nismo tiho, ko nasilje opazimo, zelo pomaga. Sploh, če se o tem ne govori le en dan, ampak dva tedna ali mesec dni. A ne le šola, za strpnejšo družbo bomo morali več narediti vsi – tako, da se naučimo bolje reševati probleme, da se več pogovarjamo, poslušamo in slišimo in da zgradimo bolj vključujočo in do raznolikosti strpno družbo. Javni zgledi nam pri tem še vedno niso v pomoč. Predsednik največje opozicijske stranke se tako trudi vrhovno sodišče prepričati, da je kaznivo dejanje obrekovanja, ki ga je zagrešil na socialnih omrežjih in za katerega je bil pravnomočno obsojen, svoboda političnega izražanja. Tudi kapricioznost politike pri imenovanju guvernerja ali varuha človekovih pravic je merjenje moči v peskovniku egoizma. Zmoremo več in bolje od tega, zato odpikajmo že enkrat tovrstne nesmisle.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
