Okrasni vrt okoli hiše si največkrat uredijo ljubitelji zelenja, cvetočih rastlin, opojnih vonjav, izvirnih plodov in neverjetnih jesenskih barv, pravi Karin Bejo, univ. dipl. inž. agronomije, vodja vzdrževanja parkovnih površin pri Nigradu in članica upravnega odbora Društva prijateljev Botaničnega vrta Univerze v Mariboru. "A to niso edini razlogi – skrita resnica je ta, da radi vrtnarimo in negujemo rastline," dodaja sogovornica. Delež časa, ki ga lahko ob službi in drugih prostočasnih dejavnostih posvetimo negi vrta, se je skozi desetletja sicer spreminjal, toda vrt je še vedno treba urediti vsaj dva- do trikrat letno. Zato sogovornico vprašamo, katere rastline zahtevajo najmanj skrbi. "Najmanj časa potrebujemo za rastline, ki rastejo počasi in kompaktno. Mednje zagotovo lahko uvrstimo počasi rastoče iglavce in druge zimzelene rastline – to so lahko različni kompaktno rastoči borovci (Pinus mugo 'Gnom', Pinus mugo 'Sherwood Compact' in podobni), bodike (Ilex sp.), tise (Taxus sp.) in še bi lahko naštevali," pravi Karin Bejo.
Zimzelene rastline načeloma odvržejo nekaj manj iglic ali luskic. Količina odpada je odvisna od stresa, ki mu je rastlina izpostavljena (vročina, suša, sol …), a povprečno rastlina list ali iglico odvrže v treh do petih letih. "Pri kompaktni rasti nekoliko popravimo le obliko rastline, za to pa potrebujemo minimalno časa," razlaga strokovnjakinja. Preproste za vzdrževanje pa so tudi nekatere grmovnice, na primer lataste hortenzije (Hydrangea paniculata), ki cvetijo na lesu tekočega leta. "Spomladi jih porežemo na želeno višino in jih čez leto le občudujemo. Suha socvetja lahko pustimo čez zimo in so zimski okras v vrtu. Enako velja za virginijsko hortenzijo (Hydrangea arborescens 'AnnaBelle')," še našteva.
Več pozornosti je po njenem mnenju priporočljivo nameniti odstranjevanju neželenih rastlin – plevelov. "Če denimo pahljačasti javor vzkali v gredi z enoletnicami, bo sčasoma postal moteč. Zato mu v takšni gredi rečemo, da je plevel," pojasnjuje Bejova.
Kako ustvarimo skrite kotičke
Kakšno klopco ali viseči stol v obliki jajčke, mogoče tudi visečo mrežo lahko postavimo v posameznih posebnih kotičkih. "Kako izbrati te posebne sprostitvene kotičke, je odvisno od ureditve vrta. Ta naj bi bil sestavljen tako kot hiša ali stanovanje, iz različnih sob, skozi katere prehajamo. Če je vrt urejen dolgočasno, tako da z ene točke vidimo prav vse dele vrta, potem nimamo možnosti dodati klopi ali počivalnika, ker je vse razkrito. Če ste ob prebiranju teh vrstic spoznali, da imate doma prav takšno ureditev, a bi si srčno želeli tudi posebno klopco za prebiranje knjige ob lepem vremenu, obstaja možnost za to. Na vrtu izberite prostor, kamor bi to klop postavili. Nato okoli nje zasadite rastline, s katerimi jo boste zakrili – in tako si boste ustvarili skriti kotiček za posebne trenutke," priporoča Karin Bejo.
Lepa živa meja zahteva čas in nego
Precej vzdrževanja zahteva tudi živa meja, zato se marsikdo raje odloči za trdno ograjo, zidano ali kovinsko. Katera se njej zdi bolj smiselna? "Čeprav imam izredno rada rastline, bo moj izbor ograja, razlogov pa je več. Kot populacija se staramo in le manjšina je spretna v ohranjanju dobrih medgeneracijskih komunikacij in načina sobivanja. Zaradi daljšanja delovne dobe in zapolnjenih urnikov je trdna ograja, pred katero so v različnih razmikih posajene grmovnice ali drevesa, boljši izbor," poudarja Karin Bejo. Živo mejo ali živico moramo po njenem mnenju obrezati vsaj enkrat, bolje dvakrat letno, nekatere rastline pa tudi trikrat letno, da ohranimo lep videz. Poleg tega jo je nujno redno dognojevati. "Zgodaj spomladi dodamo organsko gnojilo, bogato z mikroorganizmi, ki rastlinam zagotavljajo dostop do hranil. Čez leto dognojujemo z gnojili, ki vsebujejo mikroelemente in druga hranila, kot so vitamini in aminokisline. Velikokrat si pomagamo s foliarno aplikacijo gnojil, torej preko listov, saj jih rastline na takšen način hitreje sprejmejo. Tako jim pomagamo, kadar rastejo na talni podlagi, ki bi ovirala dostopnost hranil preko korenin, na primer na težkih ilovnatih ali zakisanih tleh," pojasnjuje sogovornica. "Po dvajsetih letih obrezovanja in gnojenja žive meje ter občasne zaščite pred boleznimi in škodljivci bo verjetno njena vrednost višja, kot bi bila cena grajene, trdne ograje."
Po drugi strani bodo posamični grmi ali drevesa, posajeni pred ograjo, vnesli pestrost v vrt, vplivali na zmanjšanje pregrevanja okolice, če jih bomo premišljeno izbrali, pa jih bo treba obrezovati le po potrebi. "Za manjši vložek pri vzdrževanju bomo tako prejeli veliko užitka v pestrosti. Pa še več različnih rastlin bomo imeli v vrtu, saj so lepe živice zasajene s sadikami le ene vrste ali sorte, mešane živice pa je še toliko težje negovati in vzdrževati," poudarja sogovornica.
Živo mejo je treba tudi pleti
Pletev zahteva čas, je mučna, ker smo pripognjeni, in je obenem zelo neopazna, meni Karin Bejo, zato jo marsikdo izpusti. Po rezanju žive meje popravimo vse razcefrane poganjke in izpulimo vse sejance, ki so med sadikami žive meje. Majhne sejančke zlahka izpulimo in na začetku pri višini 5 do 10 centimetrov so res neopazni. Toda ko petcentimetrski sejanec jesena čez dve leti postane tri metre visoka sadika s premerom vsaj treh centimetrov, ga bomo izredno težko izpulili in bomo morali vsako leto večkrat odstranjevati njegove poganjke. "Zato je bolje, da namenimo nekaj več časa pletvi, ker nam je lahko pozneje žal," opozarja sogovornica.
