Leon Dogša, eden najstarejših Mariborčanov, če ne celo najstarejši, še vedno živi sam. Skupaj z njegovim sinom Tomažem Dogšo smo obudili zanimive spomine. Leon Dogša je znani Mariborčan, nekdanji frizer, predvsem pa poznan kot aktiven športnik in rekreativec.
Ko sem ga prvič videla, sem pomislila na olimpionika Leona Štuklja. In kmalu izvedela, da ju ne povezuje le ime, pač pa tudi zavezanost športu. Dogša je Štuklja poznal, prav tako telovadca Josipa Primožiča - Toša, na katerega ga spominja slika na steni. "Tošo ni bil samo telovadec, ampak tudi slikar, predvsem pa prijatelj. Telovadili smo skupaj, preprosti fantje, ki nas je vezalo prijateljstvo."
Leon Dogša se je rodil 6. novembra 1919 v Mariboru, na Lentu. Najlepše spomine ima prav na otroštvo, ki ga je tam preživljal, nedaleč stran od najstarejše trte na svetu, ki takrat ni bila nič posebnega, se spominja. Drava je takrat zelo zaznamovala tamkajšnje življenje, igrali so se na starem lesenem mostu. Ob bregu so pristajali splavi in tedaj so otroci plavali za njimi. Skozi odprt kanalizacijski rov ob starem mostu so se med odplakami in podganami plazili na Glavni trg ter tam presenetili branjevke. "Ko danes pomislim, kako nevarne vragolije smo počenjali, me je groza. Na srečo se nikomur ni nič zgodilo. Živeli smo vse prej kot v izobilju. Otroci smo za drobiž zbirali kovine in cunje," pove Dogša.
Kasneje je bil znan frizerski mojster v salonu v Tyrševi ulici. Strigel je vse do upokojitve. "Pravzaprav sem želel postati reklamni slikar, kot so takrat rekli temu poklicu. Zelo me je zanimalo likovno ustvarjanje, imel sem tudi smisel za to." Pokaže s svinčnikom narisan avtoportret iz mladih dni. "Vendar je izobraževanje za slikarja bilo predrago in nedosegljivo. Polepšal pa sem marsikaterega kužka," doda in pokaže fotografijo umetelno postriženega pasjega lepotca.
Živeti pod Pohorjem je za Mariborčane privilegij, pravi: "Vsako poletje sem z nestrpnostjo čakal zimo, ko bomo lahko smučali. To radost sem spoznal kot otrok v Dravski ulici, kjer smo se spuščali po zasneženi strmini za današnjo Veliko kavarno proti Dravi. Največkrat pomanjkljivo oblečeni, celo v kratkih hlačah. Z gumo smo si pritrdili opremo, roke in noge so nam bile pogosto otrple in prezeble od mraza." Prve smučke so morali s toploto spredaj upogniti, za palice so uporabili, kar je bilo pri roki, tudi držalo metle, se spominja. Med prvimi so naredili sedežnico na progi Habakuk, vse kot prostovoljci, udarniško: "S prijatelji, smučarskimi zagnanci, smo tistih nekaj dni tudi spali na Pohorju in v hudem mrazu pripravljali progo. Kmalu smo dobili avtobusni motor, ki je sedežnico poganjal. Iz Maribora na Pohorje smo seveda pešačili, s smučmi na rami, druge možnosti ni bilo. Dol pa smo lahko vso pot smučali, ker je bilo veliko snega." Leon Dogša je postal član Smučarskega kluba Branik, pozneje smučarski učitelj za otroke in odrasle. Njegovi prvi učenci so danes stari že blizu 80 let in se ga spominjajo kot zelo priljubljenega učitelja. Kasneje je na smučarskih tekmovanjih, tudi na tekmah za Zlato lisico, sodeloval kot sodnik.
Ko so imeli priprave, so hodili na Mariborsko kočo, pozneje v Zidanškov dom. Tam je bilo v skupini včasih kar 70 otrok, pomagala je tudi žena, prav tako navdušena smučarka. "Imam dva sinova in več vnukov pa tudi že pravnuke. Cela naša družina je zavezana športu, rekreacija je bila in je nepogrešljiv del našega življenja. Vsi se ukvarjajo s kakšnim športom, pravnuk Tadej je uspešen kolesar," pove.
Leon Dogša se je ob delu vedno znova predajal tudi drugim izzivom in se učil novih stvari. Tudi drsal in deskal na vodi je, skakal s skakalnice na Mariborskem otoku in s prijatelji iz mariborske livarne planinaril. Ni dolgo, kar je še kegljal. Zelo rad je igral tenis in bil celo dvakrat teniški državni prvak med starejšimi. Steno dnevne sobe krasi njegov teniški lopar, na policah pa številni pokali pričajo o njegovih športnih dosežkih.
Kako sedaj preživlja vsakdan? "Življenje ti nekaj da in nekaj vzame. Sčasoma ni nikogar več iz tvoje generacije. Ko se drug za drugim poslovijo tvoji vrstniki, sodelavci in prijatelji, s katerimi si se družil, ostaneš sam. Zelo jih pogrešam. To je neizogibna usoda tistih, ki dočakajo tako visoko starost."
Sin doda, da oče še vedno sam skrbi zase. Sicer ima pomoč, ki mu pripravi zajtrk in pospravi, kosilo mu pripeljejo na dom, večerjo si pripravi sam ali si jo pogreje v mikrovalovni pečici. "Imam veliko srečo, da je v bližini sin, ki skrbi zame," hvaležno razmišlja Dogša. "Že šest let sem vdovec, to je težko. Moški se težje znajdemo sami kot ženske. Zdaj se tudi ne morem več aktivno ukvarjati s športom. Pri 90 letih sem še smučal. Nazadnje sem opustil tenis, na kolo več ne smem, sin mi ne dovoli. Žalostno gledam na ulico kolesarje in jim zavidam. Sicer še skrbim za svojo kondicijo - zjutraj telovadim z utežmi, ob lepem vremenu pa vzamem pohodne palice in se sprehodim po bližnjih ulicah."
Učil se je tudi igranja kitare in pel v pevskemu zboru frizerjev, pozneje še v KUD Pošta Maribor. Zdaj na računalniku po youtubu posluša glasbo, "na pamet znam že vse opere in v tem zelo uživam. Posebno všeč mi je tudi André Rieu." "Nekako si je treba zapolniti čas. Po televiziji spremljam, kaj se dogaja po svetu, zjutraj pa preberem časopis," pove Dogša in pokaže Večer na mizici. Sin doda, da oče redno bere tudi slovensko izdajo revije History.
Mnogi ga sprašujejo, kako tako dolgo ohraniti vitalnost. "Prepričan sem, da mi aktiven način življenja, gibanje, šport in rekreacija, podaljšuje življenje." Nedvomno si vsi želimo izpolnjeno, bogato življenje in čim dlje ohraniti zdravega duha v zdravem telesu. Temu bi lahko rekli umetnost življenja in to Leon Dogša dobro obvlada.
