Čez nekaj dni, 6. novembra, bo znani Mariborčan Leon Dogša dopolnil sto let. Tokratni intervju v rubriki Grema na kafe smo izvedli nekoliko drugače, pri njem doma, ker je Dogša, kot pravi, zelo zaposlen. Sedel je pod sliko starega Maribora, ki mu je pri srcu, na steni je visel star teniški lopar, na omari so se lesketali pokali, ki jih je osvojil med svojimi športnimi udejstvovanji. Ukvarjal se je s smučanjem, tenisom, telovadbo, po drugi svetovni vojni je bil znani frizerski mojster.
​​Na mizi so ležali časopisi, razprt je bil Večer, ki ga vsak dan prebere, a ne le natisnjenega, ampak tudi v spletni obliki. "To, kar se zdaj dogaja po svetu, ni moj svet. Včasih smo živeli veliko bolj skromno, ampak je bilo lepo," razmišlja Dogša in hkrati svetuje: "Hitro mine življenje, ne vem, od kod sem kar naenkrat postal tako star. Do 80. leta sem živel normalno, aktivno, se gibal. Potem pa človek postane neroden. Pa saj se še gibam, to me gor drži, telovadim, imam uteži, sobno kolo. Če se človek giba, zajezi telo pred boleznimi."
Vsi vas zagotovo vprašajo, kako v tako dobri kondiciji doživeti tako zavidljivo starost.
"Rodil sem se nekaj korakov od najstarejše trte, na Lentu. Nismo se brigali zanjo, ko smo bili otroci. Vsake toliko je kdo z nje pobral kakšen grozd, ko smo šli mimo. Niti pomislili nismo na to, da bo ta trta kdaj tako pomembna. Šele po vojni se je začelo šteti letnice. Pod trto je bila včasih mizarska delavnica."
Torej je najstarejša trta na svetu razlog za vaše dolgo življenje?
"Morda. Sicer pa sem se celo življenje gibal. Začel sem pri Sokolih. Enkrat sem šel mimo, ko so skakali čez mize, delali salte. Želel sem to početi in sem se včlanil v društvo. A naj se vrnem k Lentu. Tam smo cele dneve plezali po drevesih, hodili po obokih na mostu in klicali ljudi, ki so hodili mimo. Včasih smo z Lenta do Glavnega trga šli kar po kanalizaciji. Drsali smo se, sankali po Dravski ulici proti vodi. Tam smo pogosto čakali na flose, ki so pripluli po Dravi. Poleti smo plavali do njih in z njimi plavali do brega."