Brez njih ni Planice, Korošec Aljoša Krivograd: Bolj kot pečejo noge, bolj uživamo!

Velikih športnih dogodkov, sploh pa tako megalomanskega kot je finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici, ne bi bilo brez številnih prostovoljcev, ki skrbijo, da vse poteka tekoče. Eni od tistih, proti katerim navijači pogledujejo s še posebej veliko mero spoštovanja, sploh ob vremenskih razmerah kot smo jim priča letos, so gotovo teptači. Ti navadno na letalnico bratov Gorišek pridejo prvi in odidejo zadnji. "Če dežuje, je dela več. V izteku si obujemo smuču in teptamo proti vrhu, če je treba tudi večkrat. Ko je skakalnica zrihtana, gremo vsak proti svojemu podestu, ki nam je dodeljen, vzamemo vejice, vrvice, barvo … Vejice zatikamo, narišemo črte, prečne, vzdolžne. Mi rečemo, da naredimo hlače. Popravimo še kakšno fineso, počakamo na morebitno dodatno navodilo s strani vodje tekmovanja, potem čakamo na tekmo," nam je v Planici razložil Korošec Aljoša Krivograd, ki v Planici pomaga že skoraj desetletje.

Takšni zgodbi se ne reče ne

Ob pogledu proti doskočišču so videti kot dobro utečen stroj, njihove formacije pa dajo vedeti, da so dela vajeni, vešči. "Med prvo in drugo serijo se vrnemo na delovišče, popravimo vejice, uredimo kakšne detajle, imamo 15 minut ali pa še manj, moramo imeti kar tempo, takrat navadno teptamo do linije padca, nato se vrnemo na podeste, kjer čakamo na nadaljnja navodila. Po tekmi nato odstranimo vejice, tudi barvo, ki jo damo v vedra, da je skakalnica spet bela in lepa. Ob slabem vremenu po vsem tem gremo včasih še trikrat ali štirikrat gor in dol, da res zgladimo," pravi Krivograd.

Teptači se v Planici navadno zberejo teden dni pred finalnim vikendom. "Prejšnjo soboto smo imeli delovno akcijo, začeli smo pripravljati. Kdor ima čas in v službi dobi dopust, nato ostane tudi med tednom, nekateri gredo v nedeljo domov in se vrnejo v sredo. Veliko dela, sploh na začetku, opravi ratrak, mi delamo bolj ali manj korekcije, tisto kar je treba zrihtati s smučmi. Dobili smo Elanove smuči, dolge vsaj 210 centimetrov. Moje so dolge 218 centimetrov, alpske, superveleslalomske. To je neka standardna dolžina. Pri teh smučeh tudi stranski lok ni toliko poudarjen in gre dobro," je jasen sogovornik.

"Teptači smo v veliki večini tako ali drugače povezani s smučarskimi skoki. Sam sem bivši skakalec z 11 leti kariere, kot mulci smo skakali. To nas povezuje, ko smo bili mlajši in smo trenirali, smo v Planici vedno naredili del priprav, se družili s kolegi iz drugih klubov. Tisto vzdušje se ti zapeče v kožo, v srce, ne moreš ga pozabiti niti po dvajsetih, tridesetih letih. In ko imaš priložnost biti del zgodbe finala svetovnega pokala enostavno ne moreš reči ne," pravi Krivograd, ki sicer opravlja vlogo trenerja v domačem Smučarsko skakalnem klubu Fužinar.

"Vsakič je izziv, a vedno nam uspe"

Planica in vse, kar je povezano z njo mu že od nekdaj pomeni zelo veliko. "Ko pridem sem in zagledam skakalnice, planiški center … Kurja polt. Občutek, da si doma. Da si prišel tja, kamor spadaš. Enostavno hočeš pomagati, biti del zgodbe in v nedeljo, ko bo vsega konec reči spet nam je uspelo, se vidimo naslednje leto," opiše občutke, ki ga prevevajo ob obisku slovenskega skakalnega bisera. Pa mu ni kdaj težko, delo je namreč vse prej kot lahko. "Vsak od nas vam bo povedal isto. Bolj kot noge pečejo, bolj kot bolijo, bolj je fajn, večji užitek je delati. Ko prideš v iztek in pogledaš skakalnico ter si rečeš, poglej, zdaj bo pa 30, 40, 50 ali več skakalcev skočilo ker si bil ti del priprave, to zadovoljstvo je neverjetno. Se pa vsako leto soočamo s kakšnimi težavami, ki so težave le pod narekovaji. Enkrat je v špilu vreme, temperature, dež, včasih je preveč snega, včasih premalo. Vsako leto je nov izziv, a nam vedno uspe. Mi bomo vedno naredili vse, da tekma bo, da bo finale izpeljan in da bomo v nedeljo vsi zadovoljni krenili proti domu."

Krivograd, ki tako pripravljalni kot tekmovalni ustroj zdaj pozna že do obisti, se o najljubšem dnevu v Planici ne more odločiti. "Vedno je poseben čar, bodisi so posamezne tekme, bodisi ekipna, tudi kvalifikacije. Vedno se potrudimo in skakalnico pripravimo po najboljših močeh," zaključi sogovornik, ki se je v Planico – kot je zdaj že v navadi – odpravil z Juretom Krajncem, predsednikom Smučarsko skakalnega kluba Fužinar. Poleg njiju so med teptači še štirje Korošci, dva pa opravljata druge naloge. "Tri, štiri leta nazaj smo bili trije Korošci, zdaj se je razvilo do te mere, da nas je osem. Imamo že kar lepo vlogo, pokrito vse, od naleta do izteka. Povsod smo," se nasmehne in obljubi, da se v Planici srečamo tudi prihodnje leto.