Žrtve spolnih zlorab: Namesto na sodišče v hišo za otroke

Hiša za otroke v ljubljanskih Mostah se je lanskega oktobra kadrovsko izpopolnila in na stežaj odprla vrata mladoletnim otrokom, ki so bodisi žrtev bodisi priča kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Deluje po islandskem modelu dobre prakse, imenovanem Barnahus. Kar pomeni, da ima otrok zagotovljeno prijazno in varno okolje pod eno streho, kjer ga strokovnjaki obravnavajo celostno - z njim opravijo forenzični intervju, mu ponudijo psihosocialno pomoč in po potrebi opravijo zdravniški pregled. Njen glavni namen je zmanjševanje sekundarne viktimizacije otrok zaradi kazenskih postopkov. Kar pomeni, da otrokom ni treba na sodišče, zaslišani so v prijaznem okolju in zaslišanje opravi strokovnjak. Otroci se v Hišo za otroke vključijo na podlagi odredbe sodišča.

Otroci različne starosti in obeh spolov

Kako je hiša v tem času zaživela? Direktorica zavoda Simona Mikec odgovarja, da so do letošnjega januarja obravnavali deset otrok različnih starosti in obeh spolov. Ker predkazenski in kazenski postopki v omenjenih primerih še tečejo, ne morejo podati podrobnejših informacij. Podporo so prejeli tudi starši, če niso bili osumljeni kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, in če je bilo to v največjo korist otroka. "Se pa je v tem času izkazalo, da je multidisciplinaren pristop, ki vključuje sodelovanje različnih institucij, kot so na primer sodišče, tožilstvo, centri za socialno delo, pooblaščenci in zagovorniki, zaživel ne zgolj na papirju, temveč tudi v praksi. Vključeni so prepoznali vrednost zaslišanja otrok, ki se je izvajalo po najvišjih strokovnih standardih. Vsi smo se strinjali, da smo tako naredili največ za otroke, ki so se znašli v kazenskem postopku. Prav tako so otroci, ki so do zdaj bili v stiku s Hišo za otroke, ocenili prostore kot prijetne in prijazne," pripominja direktorica.

Na voljo tudi terapevtska obravnava

Otroci, ki so obravnavani v Hiši za otroke, imajo po opravljanju zaslišanju možnost vključitve v psihosocialno svetovanje. Sandra Smiljanić, strokovna delavka hiše, pravi, da psihosocialno svetovanje obsega pomoč in podporo pri predelavi neprijetne izkušnje otroka, ki jo je doživel ob zlorabi. Če gre za razvoj simptomov travme, otroku ponudijo poglobljeno terapevtsko obravnavo. "Strokovne delavke v Hiši za otroke imamo dodatna psihoterapevtska znanja s področja dela z otroki. Naša podpora otroku pa se začne že pred zaslišanjem, ko vzpostavimo stik z otrokom," še poudari Sandra Smiljanić.

Prav tako psihosocialno pomoč in podporo žrtvam spolnega nasilja in drugih oblik nasilja nudijo že četrt stoletja v Združenje za moč. Po besedah njihove psihosocialne svetovalke Tjaše Hrženjak so lani obravnavali okoli 1500 uporabnikov, ki so jim zagotovili podporo preko telefona, spleta, osebno ali v okviru zagovorništva, ki vključuje tudi sodelovanje z institucijami, spremstvo na sodišče in podobno. Nekateri izmed njih so samo enkrat poiskali pomoč, drugi so redni uporabniki. Med njimi je večina žensk, največ jih je starih od 18 do 35 let, peščica je mladoletnih otrok.

Znova močenje postelje ali sesanje palca

Statistika pravi, da je več kot 80 odstotkov žrtev spolne zlorabe v otroštvu deklic. Na združenje se obrnejo institucije, v katere je otrok vključen ali oziroma v stiku (to so lahko šole, vrtci, centri za socialno delo) ali druge odrasle osebe, ki so zaskrbljene zaradi določenega vedenja otroka ali se jim je otrok sam zaupal. In kateri so prepoznavni znaki? Po besedah Sandre Smiljanić se znaki lahko odražajo na spremembah čustvovanja in vedenja otroka: otrok se zapre vase, postane razdražljiv, spremenljivega razpoloženja ali uporablja njegovi starosti neprimeren jezik glede spolnosti. Morda se začne izogibati določenih prostorov ali ljudi, ima težave s spanjem, hranjenjem, upadom učnega uspeha, se ne želi preobleči ali umivati ali pokaže vedenja, ki jih je že prerasel, kot sta močenje postelje in sesanje palca.

Sočuten pogovor

Pri tem Hrženjakova svetuje staršem, da lahko poiščejo pomoč pri pristojni organizaciji. Mlade žrtve namreč velikokrat ne vedo, da gre za zlorabo, saj jih storilci lahko prepričujejo, da je njihovo početje nekaj normalnega. Drugi razlogi, zakaj žrtev težko nekomu zaupa svojo stisko, so še: da je na povzročitelja čustveno navezana in jo skrbi, kaj se ji bo zgodilo po razkritju zlorabe, saj ji storilec lahko grozi na različne načine. Dogaja se tudi, da je žrtev že na splošno v družini spregledana in zato meni, da ji nihče ne bo verjel. Počuti se tudi krivo in meni, da je sama prispevala k situaciji.

Ker pa so praviloma starši tisti, ki prvi opazijo spremembe v otrokovem vedenju, ne bo odveč nasvet, naj se z njim pogovorijo, mu sočutno povejo, da so opazili spremembe v njegovem obnašanju, in ga vprašajo, kaj se z njim dogaja.