Za dolgotrajno stabilno vreme v območju visokega zračnega tlaka moramo včasih plačati tudi davek. Jeseni in pozimi v takih situacijah nastajajo temperaturni obrati, ki kot nekakšen pokrov pokrijejo naše kotline. In pod pokrovko se vsebina, tudi v kuhinji, lepo počasi duši, mi pa skoraj dobesedno tudi.
Naš način življenja je vse prej kot zdrav. V zrak spuščamo marsikaj, česar sebi še zdaleč ne bi privoščili. Dokler se ti izpusti lepo demokratično razredčijo in jih delimo z našimi sosedi, niti ni hudega. Ko pa moramo pojesti lastno juho, postanemo precej bolj izbirčni. Zadnjič enkrat je bil namreč zrak spet zelo onesnažen s trdnimi delci PM10. Včasih smo merili žveplov dioksid, ki je povzročal kisli dež, pa rjavenje žlebov in še česa. Zrak je smrdel po dimu, saj smo za ogrevanje uporabljali večinoma premog, ki je vseboval veliko žvepla. No, žveplovega dioksida smo se večinoma rešili. Zato smo začeli meriti druge snovi v zraku. Sliši se precej mazohistično; nekaj pač moramo najti, da bomo lahko vzdihovali in se smilili samim sebi, češ, v kako onesnaženem ozračju živimo. Mogoče se res sliši tako, a po mojem je ravno obratno! Le koliko snovi je takih, ki jih sploh ne merimo, pa jih spuščamo v okolje in nam škodijo. Najbrž niso to samo delci PM10 pa PM5 in še manjši.
