Rok Kajzer: Leto obračunov
Napovedovanje prihodnosti, še posebno politične, je sila nehvaležno. Politične stabilnosti, iz katere bi lahko potegnili nekaj natančnih napovedi, že desetletje, dve ni več. Je pa nekaj opornih točk, okoli katerih se bo zavrtelo komaj začeto leto. Prva se imenuje Gibanje Svoboda (GS), ta trenutek še najpomembnejša politična sila v državi, ki doslej ni izgubila zaupanja med državljani. A zagotovil, da ne bo končala kot Pozitivna Slovenija, LMŠ ali SMC, ni. Ali kot SD leta 2011, ki je zgrmela po tem, ko je leta 2008 prejela rekordno število glasov. GS bo moralo razmisliti in premisliti svoje šepajoče komunikacijske strategije, utrditi stranko, predvsem pa - v sila nespodbudnih svetovnih razmerah - uresničiti izjemno visoka pričakovanja, ki so jih obljubili na volitvah, na katerih je Slovenija odpravila bivšo avtoritarno vlado. Druga točka je povezana z vladajočo koalicijo, ki se zvija v krčih, povezanih z vodilnimi egi in dejstvom, da ne dihajo kot trdno zavezništvo, ki gleda na obče interese, ampak predvsem na ozke strankarske. Strategija "antijanša" kot vezivo ima namreč kratek rok trajanja. Še več, glavni politični spopad ne bo potekal z oslabljeno opozicijo - ki bo, ne glede na žrtve, še naprej brezobzirno destabilizirala državo - pač pa na levici, kjer so se več kot očitno udarile struje z različnimi interesi in apetiti. Afera Bobnar, denimo, je simbol začetka tega spopada. Bo pa leto 2023, če se izognemo napovedim, zanimivo zaradi dveh "novosti". Prva je nova predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki bo morala krmariti med všečno zapuščino Boruta Pahorja in ponovno izgradnjo te zmaličene funkcije. Letošnje leto bo nedvomno pokazala, kje se bo umestila in kako bo predsednikovala. In pa seveda NSi. Letošnje leto bo preizkus, kako resna je bila napoved, da gredo res po svoje. Bomo pa novinarji oblast ocenjevali predvsem po tem, kaj bo naredila na porušenem medijskem področju. Če bo zgolj razmišljala, bo zavladal mrak. Ker brez svobodnih medijev ni demokracije.
Vojislav Bercko: Vojne že, kaj pa mir?
Z največjim veseljem bi napisal: prihaja leto miru, svet je utrujen od vojn. Žal ... tega ne morem. Kamorkoli se ozremo, uzremo trpljenje. Vojne. Tisto v Ukrajini spremljamo dan za dnem, za one v Afriki komaj vemo. Pa četudi so vsaj tako grozovite kot ukrajinska.
"Borimo se in se bomo še naprej borili," je v novoletni poslanici povedal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski in v enem stavku povzel, kakšno leto nas najverjetneje čaka. V vojni v Ukrajini nobena stran ne kaže znakov popuščanja, kaj šele pripravljenosti na mir. Ukrajinska zato, ker preprosto ne more, ruska, ker noče. Tudi zveza Nato, ki ukrajinsko vojsko s pošiljkami neverjetnih količin orožja drži nad gladino, ne kaže znakov utrujenosti, na kar je računal ruski predsednik Vladimir Putin. Priložnost, da bi zmagal v vojni, je najverjetneje zapravil lani spomladi, zdaj lahko le razmišlja, kako naj se izvleče iz godlje, ki jo je sam zakuhal. Tisoče črnih mrtvaških vreč, ki se vračajo iz Ukrajine, pač niso najboljša popotnica pred predsedniškimi volitvami, na katerih si bo marca prihodnje leto skušal podaljšati politični obstoj. In se s tem izogniti mednarodnim sodiščem. Kdaj bi lahko sedel za pogajalsko mizo, bo odločalo zgolj stanje na frontah.
V luči ukrajinske vojne bodo potekale številne volitve; od tistih junija v Turčiji, kjer se predsednik Erdogan tako kot Putin boji strmoglavljenja z oblasti, do onih jesenskih na Poljskem, kjer bi se lahko podobno zgodilo dolgoletni vladajoči garnituri. In četudi se zdi časovno še zelo oddaljeno, se bodo tudi v ZDA že segrevali pred predsedniškimi volitvami 2024. Ukrajina bi lahko postala postranska škoda spremenjenih razmerij moči v kongresu, ki bo tako kot predsednik Joe Biden še bolj budno spremljal dogajanje na Kitajskem. Tam se bodo morali najprej soočiti s smrtonosnim covidnim valom in pešajočo ekonomijo, potem pa bo na vrsti Tajvan. Kako? Upajmo, da brez orožja.
Mitja Sagaj: Družno naprej
Dejstvo, da novoletna noč za marsikaterega gospodarstvenika in podjetnika ni bila neprespana zgolj zaradi slavja, pač pa tudi ali predvsem zaradi visokih cen električne energije, nepodpisanih dobavnih pogodb zanjo, in dejstvo, da zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize ne rešuje tega perečega problema, sploh potem ko uredba o zamejitvi cen električne energije ni prinesla rezultatov, ki jih je napovedovala vlada in pričakovalo gospodarstvo, sta skrb vzbujajoča popotnica v leto, ki se je začelo z ohlajanjem trga, aktualnim vojnim žariščem v naši neposredni bližini, še zmeraj ranjenimi in ranljivimi dobavnimi verigami, visoko inflacijo, vse dražjim zadolževanjem, grožnjo recesije ...
Kljub političnemu oddaljevanju svetovnih velesil - tudi brexit je bil predvsem politična ločitev Združenega kraljestva (ZK) od EU, saj je uvoz slednje v ZK lani dosegel rekordno raven -, njihova gospodarska prepletenost ostaja na visoki ravni, podobno bridko spoznanje kot to, da se v Evropi ni mogoče povsem odreči ruskemu plinu in da v Sloveniji ne moremo govoriti o energetski samooskrbi, pa je tudi spoznanje, da ekonomska deglobalizacija, kratkoročno, ni dosegljiva. Da o kadrovskih izzivih sploh ne govorimo ...
Prioritet zatorej kar ne (z)manjka. Energetska samozadostnost Slovenije, pohitritev postopkov umeščanja investicij v prostor, vzpostavitev dolgoročnega napovedovanja potreb po kompetencah in kadrih, zagotovitev hitrejšega zaposlovanja tujcev, skupna platforma za internacionalizacijo gospodarstva, vzpostavitev pilotnih in demo centrov, gospodarstvu prilagojeni razpisi za vire financiranja ter podpora skladov tveganega kapitala so tako po sklepu vrha slovenskega gospodarstva ključna področja, ki zahtevajo prioritetno obravnavo.
In bolj kot kadarkoli je jasno, da je naprej mogoče le družno, s skupnimi močmi. Na ravni posameznikov, podjetij, gospodarstev ...
Marko Kovačevič: Po presežke
Nekaj je že jasno. Ne glede na to, kdo bo decembra, ko se bodo prešteli glasovi za najboljšega športnika v državi, pristal na vrhu, bo sprožil burne debate, zakaj ni na piedestalu nekdo drug. Olimpijskih medalj v 2023. sicer ne bomo preštevali, a argumentov v tehtanju, kdo je najboljši med najboljšimi, ne bo zmanjkalo. Bodo več vredni podvigi Primoža Rogliča v Italiji, lov Tadeja Pogačarja na rumeno majico v Franciji, mejniki, ki jih bo premikal Kristjan Čeh, vragolije Luke Dončića v ligi NBA in na svetovnem prvenstvu, poezija Janje Garnbret v plezalni steni, vrnitev Ilke Štuhec med najboljše, dosežki in presežki nordijske flote na svetovnem prvenstvu v Planici, lahko vse skupaj na glavo postavi nogometna reprezentanca s prekinitvijo dolgega posta brez velikega tekmovanja?
Seznam (predvidenih) vrhuncev za slovenski šport je tudi v neolimpijskem letu dolg. Lovili jih ne bodo le tekmovalci, tudi organizatorji so si jih podčrtali. Nordijsko prvenstvo pod Poncami, festival olimpijske mladine v Mariboru, evropsko prvenstvo za košarkarice v Ljubljani … Priložnosti, da se tudi s tribun zasliši tista legendarna Kdor ne skače, ne bo zmanjkalo.
Slovenski športniki nekako vedno najdejo pot do najboljših, skrbijo za kolektivne trenutke ponosa in veselja v državi, precej več dela pa v novem letu čaka tiste, ki jim morajo zagotoviti pogoje, poskrbeti, da njihovi podvigi ne bodo le kombinacija talenta, entuziazma in srečnih naključij, ampak jih bodo prinesli načrtno delo, primerna vlaganja, dobri programi, strokovno podkovani (in primerno plačani) vaditelji. Pa podvig niso le olimpijske medalje, že kaka zasedena bolniška postelja manj, za katero lahko poskrbi zdrav način življenja, je presežek. Da je slovenski šport na praktično vseh ravneh finančno podhranjen, se nova vrhuška olimpijskega komiteja zaveda, tudi vladi, ki šport seli med šolstvom in gospodarstvom, bi to moralo biti jasno. Diagnoza je postavljena. Že dolgo. Naj 2023. prinese ukrepanje.
Petra Vidali: S knjigo v svet - in dom
Oktobra bo Slovenija častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. Zdaj že nekaj časa več ni slišati, da je to največji mednarodni kulturni projekt v samostojni Sloveniji. Ko se velike reči približujejo, presežniki potihnejo pod težo realnosti. Malo jih je utišal tudi folklorni slovenski običaj, po katerem je pri velikih projektih treba vreči ali kako drugače zamenjati nekaj vodstev. Spomnimo se samo vseh rošad pri mariborski Evropski prestolnici kulture. Prejšnji minister za kulturo je direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida, ki je častno gostovanje izborila in zagnala, odstavil, lani pa je zaradi nezaupanja sedanje ministrice za kulturo kar sam odstopil naslednik Zamide Dimitrij Rupel.
Pet minut pred polnočjo - ker nastajanje knjige in iskanje prostora zanjo kljub vsej digitalni hitrosti zahteva veliko časa - je glavni kurator projekta postal dr. Miha Kovač, ki se zaveda, da zdaj ni čas za obračunavanje, ampak finalni menedžment. A če ob zagonu projekta ne bi bilo pametnega vodenja, zdaj ne bi imela kaj početi, pravi. Od začetka 2019 do zdaj je izšlo 656 knjižnih del, prevedenih v tuje jezike, torej še enkrat več kot leta 2012. S sejmom povezano povpraševanje po delih slovenskih avtorjev v nemškem prostoru pa je celo tolikšno, da ga (kakovostni) prevajalci ne morejo zadovoljiti.
Frankfurtski sejem ima še zmeraj ogromen gospodarski in kulturni pomen in za mesto častne gostje se še zmeraj bijejo boji. To je, skratka, res čast, in to čast z dolgoročnimi učinki. Že prav, da smo previdni, ker je bilo marsikaj zamujeno in bo še vedno težko izpeljati kakovosten sejemski program, ampak mogoče je vseeno čas, da se začnemo tudi doma v zvezi s tem velikim dogodkom in s pomenom knjig in kulture in umetnosti sploh spet uporabljati presežnike. To je največji slovenski kulturni projekt in eden od najboljših stranskih učinkov Frankfurtskega knjižnega sejma bo, upajmo, da bo kultura v središču pozornosti tudi doma.
Aljoša Peršak: Edinstvena priložnost
Ne glede na to, da mariborska občina še ni sprejela proračuna za leto 2023, bo investicijski val iz prejšnjega mandata pljusknil še v novo leto. Najprej bo dokončana razvpita brv za kolesarje in pešce, ki bo povezovala trenutno devastirano taborsko nabrežje z razkopanim Lentom, a je vprašanje, ali bodo ljudje sploh kdaj razumeli, zakaj smo dobili most zraven mostu za vsaj 4,5 milijona evrov. Županska vizija bo morda bolj jasna, ko se bo predvidoma do konca maja zaključilo preurejanje nabrežja Drave od Studenške brvi do Vodnega stolpa, po katerem bo mesto dobilo novo promenado urbanega dogajanja, od te časovnice bo odvisno tudi, ali se bo Festival Lent ob reko Dravo vrnil že letos.
Leto 2023 bo prineslo tudi pomembne premike v strategiji Pohorje 365: s sofinanciranjem države bodo zgradili vmesno postajo krožne kabinske žičnice, štirisedežnico Ruška, tri gibalne parke, tri dodatne kolesarske proge in progo za gorske gokarte. Atleti se veselijo ogrevalne dvorane na Poljanah, ključnega infrastrukturnega projekta Olimpijskega festivala evropske mladine, ki bo med 23. in 29. julijem Maribor napolnil s tisoči mladih športnikov. Večja projekta v izvajanju, Zdravstvena postaja Magdalena in Center Rotovž, letos še ne bosta končana.
To ne bo leto novih investicij v Mariboru, ampak leto za postavitev temeljev novega mandata, v katerem se odpira edinstvena politična priložnost. Če bo Arsenovič po pričakovanjih v koalicijo pridobil največjo vladno stranko Gibanje Svoboda, iz katere prihaja tudi pet mariborskih poslancev, potem lahko že letos s posebnim zakonom popravijo zgodovinsko krivico, ki se Mariboru dogaja zaradi nepravičnega sistema financiranja države. Če bi jim uspelo, bi mesto na leto dobilo okrog 20 milijonov evrov več - s tem bi še lažje poskrbeli, da v šolah ne bi zamakale strehe in da bi imeli dovolj posod, ter da bi vsem občanom zagotovili vodovodno omrežje s pitno vodo.
Petra Lesjak Tušek: Videti v regije
Leto po lokalnih volitvah bo v regijah in občinah severovzhoda začrtalo nove projekte in naprej povleklo stare, začrtane, zlasti tam, kjer so župani ostali isti in bodo v večji meri nadaljevali v smeri utečenih politik ne glede na spremembe v občinskih svetih. Najbolj prelomno med mestnimi občinami bo v Celju, kjer novega župana Matijo Kovača po zmagoslavju čakajo naporna usklajevanja in spremembe, tudi v luči konstruktivnega (so)delovanja občinskega sveta. Večji poudarek bo na življenju in utripu mestnega jedra - na področju, ki je izziv več mestnih občin, zlasti denimo tudi Ptuja, ki bi z izjemo dobrih poletnih festivalov v središču tudi čez leto potreboval (p)oživitvene vsebinske impulze. Šrotov projekt turistične brvi bo ostal le še dediščina na papirju.
Slovenj Gradec bo z ekipo Tilna Kluglerja nadaljeval tudi v smeri podpor turističnemu razvoju Pohorja, Koroška nasploh bo ena od regij, ki bodo v turizmu še napredovale, kar sploh velja za prej podhranjene občine vzhodne kohezijske regije. Marsikje, tudi v Pomurju, od koder izhaja minister in prejšnji župan Murske Sobote Aleksander Jevšek, ob novem letu poudarjajo, da smo vstopili v leto razpisov in kako pomembno bo črpanje evropskega denarja na lokalni ravni. Jevšek spodbudno napoveduje poenostavitev prijav na razpise, kar bi bilo ob nenehnih težnjah po debirokratizaciji nasploh pomembno, tudi za gospodarstvo in podjetniške iniciative, ki želijo uspevati lokalno in delujejo globalno.
V tem letu bi se utegnilo že bolj nakazati, koliko bo vlada videla v regije in prepoznavala lokalno - nastavke ob širitvi v občinske svete ima - a zakoreninjeni centralizem je težko odpraviti na hitro. Realna bojazen je, da bodo posledice v najbolj akutnem področju, zdravstvu, še bolj udarile prav na podeželju, zlasti na primarni ravni, in da bo ob več faktorjih še to poganjalo dodatno izseljevanje mladih.
Jana Juvan: Pod nujno
Zdravstvo bo v prihodnjem letu kljub koncu epidemije ali prav zato še na večji preizkušnji kot zadnji dve leti. Najprej bo minister moral rešiti nakopičene težave v osnovnem zdravstvu, ki so v ospredje prišle šele zdaj, ko je počilo v Ljubljani. A gre le za vrh ledene gore, ki je nastajala dolgo, tali pa se tako hitro, da utegne potopiti ves sistem. Analogija s podnebnimi spremembami seveda ni naključna.
Tako kot si družba zatiska oči pred slednjimi, si politika že leta ne vzame časa za reševanje težav tako imenovanih vratarjev v zdravstvu. Posledice ob večjem prilivu bolnikov, ki so v času covida raje čakali doma, zdaj pa želijo rešiti vse nakopičeno, zdaj čutijo tudi drugi zdravniki, h katerim družinski napotujejo ljudi. Predvsem tisti na urgencah, ki so tudi na robu zmogljivosti. Imajo pa vsi po vrsti čedalje manj potrpljenja - tako pacienti kot zdravniki in drugi delavci v zdravstvu. Zato bo uvedba vseh sprememb, četudi bodo prinesle rešitev, hitro lahko sprejeta z odporom enih ali drugih. Prenovo mreže urgenc so že začeli minirati v številnih lokalnih skupnostih, čeprav se javna razprava uradno sploh še ni pričela, saj končni predlog delovne skupine niti še ni bil oblikovan. Zato bodo morale biti politične odločitve še bolj premišljene, čas za njih pa se je tako rekoč že iztekel, če še želi minister ohraniti sistem javnega zdravstva, ki ga sam tako zagovarja. In če je to sploh še mogoče. Njegove napovedi o reformi sistema, ki naj bi jo izvedel do konca leta, se zdijo zdaj še bolj utopične kot ob njegovem nastopu, hkrati pa je korenita reforma še toliko bolj zaželena.
Pa sploh še nismo prišli do zamujenih diagnoz, povečane umrljivosti zaradi raka, povečanja duševnih stisk in drugih alarmantnih podatkov, ki pestijo zdravstvo in bi jih morali obravnavati pod družbeno napotnico "nujno". Pa srečno in zdravo.
Franja Žišt: Zavihati rokave
"Upam, da je to eden mojih zadnjih nastopov kot minister za izobraževanje, znanost in šport. Upam, da bo izpeljana reorganizacija in bo potem moje delovanje veliko lažje. Zdaj sem se ukvarjal z vrtci in osnovnimi šolami, zdaj končno prehajam tudi na moje področje," je med nedavnim obiskom Kemijskega inštituta med drugim razpredal aktualni minister dr. Igor Papič. Mi pa upamo, da ni bilo mišljeno, kot je bilo slišati. Bistvenih rezultatov ukvarjanja z vrtci in šolami namreč ni videti, prav tako pa, vsaj tako je bilo sprva zastavljeno, naj bi to področje do reorganizacije ministrstva pokrival državni sekretar in najverjetnejši kandidat za ministra izobraževalne vertikale do visokega šolstva dr. Darjo Felda. Bomo videli, kaj bo januarja prinesla ločitev enega največjih ministrstev v vladi, tako velikega, da "edino ministrstvo za finance ima malo več denarja kot mi".
Na področju vrtcev ostaja nerešeno vprašanje sramotne podplačanosti pogosto spregledanih in preslišanih pomočnic vzgojiteljic. Protestni shod v njihovo podporo bo 14. januarja. Ja, v soboto, one niso zdravniki, da bi lahko protestirale med tednom. Na področju osnovnega in srednjega šolstva se spopadajo s pomanjkanjem kadra pa tudi z nedodelano sliko, kam naj pluje izobraževanje. Snovanja nove bele knjige se je zdaj lotilo že kar nekaj ministrov, aktualnemu vodstvu je končno uspelo sestaviti smiselno delovno skupino, ki naj bi ta dokument pripravila. Pomirjujoče je, da so v njej posamezniki, ki sodelujejo tudi pri Partnerstvu za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem, ki skoraj že leto dni snuje in misli prihodnost izobraževanja.
V visokošolski, znanstvenoraziskovalni sferi pa bo treba udejanjiti zaveze iz zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti, urediti financiranje. Tudi mladi raziskovalci denimo so podplačani, pa tudi njih preglasijo mladi zdravniki. Vsekakor bo v resorju res treba zavihati rokave.
Andreja Kutin: (Ne)-ambiciozno
Okoljska naprezanja Slovenije so se že davno ugnezdila in ustalila - na papirju. Tam slovenske okoljske ambicije zelo lepo prevedrijo evropske zahteve in pogoje, praviloma se situacija že obrne nekako tako, da je na koncu vse prav. Ali pa se napiše nov program, nacionalni načrt, obrazložitev. Tako je denimo z uresničevanjem deleža obnovljivih virov energije v podalpskem energetskem kolaču, kjer nam že desetletja potuho dajejo hidroelektrarne, medtem ko smo iz sonca in vetra leta 2020 pridelali spektakularnih 1,75 odstotka električne energije. Vlada je sicer začela odstranjevati glavno oviro na poti do več obnovljive energije, a zdi se, da bodo kljub dobrim namenom ta naprezanja počasna in spet - na škodo narave. Sploh pa vse kaže, da hidroenergetski apetiti še vedno presegajo sončne in vetrne.
Kako bo na vse skupaj vplivala cepitev ministrstva za okolje in prostor, je še velika uganka. Kljub temu da bi res radi verjeli, da pomenita dve ministrstvi več kapacitet, se upanje zatakne v želodcu. Narava je namreč še ena reč, ki jo raje varujemo na papirju kot v gozdu, reki, travniku. Stopnja biodiverzitete vztrajno pada, medtem ko takšni in drugačni investitorji skrbijo za "razvoj in napredek" kraja, ko se ta dva ne zgodita, pa ostanejo prazne hale in beton.
In na vse to se zgrne še globalna dimenzija. So svetle izjeme, denimo Danska, ki več kot 60 odstotkov energije pridela iz sonca in vetra, a to je le pljunek v veter, večino sveta še vedno poganja fosilna energija, ki je z letošnjim letom vsaj v Evropi pridobila status nepogrešljivosti. Namesto da bi ob energetski krizi vse napore usmerili v uvajanje novih virov, se še bolj krčevito oklepamo starih, padajo tudi okoljevarstvena pravila v kmetijstvu. Mednarodna podnebna pogajanja medtem stopicljajo korak naprej, dva nazaj. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je letos pozval: "Izberite sodelovanje ali pa skupinski samomor." Prvo se zdi vse težje.
