Vsebino omogočajo Slovenske železnice
Ob binkoštnih praznikih, ki so v Avstriji, Nemčiji in na Madžarskem dela prosti dnevi in so letos sovpadli tudi s prvim vročim koncem tedna, smo doživeli tudi prve letošnje zastoje na cestah zaradi povečanega števila turistov. Ker so junijske dni za popravila cest tradicionalno izkoristili tudi naši gradbinci, so narasle ne le temperature zunanjega zraka, temveč tudi v notranjosti avtomobilov.
Nestrpni vozniki, ki se jim mudi, pa niso značilni samo za vikende. V Sloveniji, kjer se veliko prebivalcev dnevno prevaža na delo iz manjših krajev v večje z avtomobilom, in to večinoma individualno, so pogost pojav tudi med tednom. Ni povsem jasno, ali je tudi veliko število vozačev na delo eden od razlogov za število prometnih nesreč s smrtnimi žrtvami, po katerem je Slovenija nad evropskim povprečjem. Čeprav smo lani dosegli zgodovinsko najnižjo vrednost z 92 smrtnimi žrtvami prometnih nesreč, je po letošnjem stanju do 10. junija, ko je bilo na naših cestah že 48 smrtnih žrtev (lani jih je bilo v istem obdobju 39), videti, da se bo krivulja žal znova obrnila navzgor.
„Če v tem sistemu en parameter spremeniš, bo sprememba vplivala na celoto,“
razlaga sogovornik.
„V prometni psihologiji poznamo teorijo homeostaze tveganja, ki govori o tem, da je človek navajen na določeno stopnjo tveganja. Zato varnejši avtomobili in boljša prometna infrastruktura ne bodo nujno vodili v večjo varnost, saj se vozniki lahko vedejo bolj nevarno, ker se zanašajo na tehnične izboljšave. Da bi se izboljšala vozniška kultura, bi bilo treba doseči pri voznikih znižanje ravni tveganja, ki so jo še pripravljeni sprejeti."
Prehitra vožnja ni edini vzrok za prometne nesreče, pogosto se omenja tudi vožnja pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc. Manj se govori o voznikovih neustreznih reakcijah, da recimo ni dovolj dobro ocenil situacije, se ni dovolj hitro izognil trku in podobno. Polič opozarja, da vzrok nesreče nikoli ni en sam, ampak gre za splet okoliščin, ki so privedle do trka. „Morda se vozniku mudi, ker je zjutraj zaspal, zavore na vozilu niso brezhibne in cesta je mokra, ker dežuje. Zaradi nenadne ovire na hitro zavre. Samo ena teh okoliščin morda ne bi bila vzrok za trk, vse skupaj pa so lahko,“
razlaga sogovornik. In čeprav po nekaterih ugotovitvah velja, da je v približno 90 odstotkih nesreč udeležen človeški dejavnik, raziskave kažejo, da ga neredko spremlja še kak drug, od pomanjkljivosti cestne infrastrukture, težav z vozilom do vremenskih razmer. Zahteva, naj vozniki vozijo skladno z razmerami, je sicer smiselna, a ne vedno uresničljiva. Človeška presoja pač ni vedno zanesljiva.
„Pri sto in več kilometrih na uro so namreč pomembne že malenkosti, ki vplivajo na človekovo zaznavo in presojo. Biološko je namreč človek naravnan na hitrost pešačenja, torej nekaj kilometrov na uro. Vožnja z avtomobilom pa to hitrost presega tudi za 20- ali 30- krat. Zato obstajajo prometna pravila, ki naredijo sistem predvidljiv in obvladljiv tudi z omejenimi človeškimi sposobnostmi.“
Možgani so prezasedeni
Naše sposobnosti še zmanjšujejo okoliščine, v katere se spuščamo bodisi iz lahkomiselnosti bodisi zaradi preslabe ozaveščenosti. Poleg alkoholiziranosti je ena takih okoliščin gotovo uporaba telefona med vožnjo.
"V stanju alkoholiziranosti so človekove sposobnosti za uspešno spoprijemanje s prometom bistveno zmanjšane, zato je trk verjetnejši,“
pojasnjuje Marko Polič. „Toda voznik se ne prilagaja svojim zmanjšanim zmožnostim, ampak vozi kot običajno. Vendar vožnja ni tako kakovostna, ker so zaznava, odločanje in odzivni čas prizadeti.“ Podobno je po sogovornikovem mnenju z uporabo mobilnega telefona: ne gre le za fizično težavo zaradi zasedene roke, predvsem je problematična preusmerjenost pozornosti na pogovor. „Človeški možgani lahko v določenem času obdelajo le omejeno količino informacij, sicer se pojavi prezasedenost. Takrat se poveča verjetnost, da bomo med vožnjo kaj spregledali, predvsem kak nenaden, nepričakovan dogodek.“ Toda ker smo se v vsakdanjem življenju navadili uporabljati mobilni telefon in je to varno, ta vtis zgrešeno prenašamo tudi na uporabo med vožnjo, kar pa je nevarno.
"Ob tem ljudje pogosto počnejo stvari, ki jih ne bi smeli, pa se jim desetkrat ali stokrat nič ne zgodi in dobijo lažni občutek varnosti; enajstič ali stoprvič pa se lahko zaradi spleta okoliščin kaj zalomi,“
pojasnjuje ravnanje voznikov psiholog. Sistem, imenovan vožnja, ima določena jasna pravila prav zato, da naredijo razmere v prometu čim bolj predvidljive in s tem za voznika obvladljive. Kadar vse poteka po pričakovanjih, so tudi nesreče manj verjetne „Znano je, da je na avtocestah glede na število prevoženih kilometrov veliko manj trkov kot na drugih cestah, ker sta prometna tokova ločena in je manj verjetnosti za trk,“ razlaga Marko Polič. Večja verjetnost trka na avtocesti je zaradi megle, sploh megle v pasovih, ki nenadno zelo zmanjšajo vidljivost, vozniki pa ne reagirajo dovolj hitro. Problematično je tudi vsako drugo nenadno ustavljanje, denimo zaradi okvare vozila ali ovire na cesti. Hujše nesreče so seveda posledica tega, da je hitrost vožnje na avtocesti toliko višja kot na drugih cestah, kjer je nesreč sicer več.
„Kot že rečeno, je posnemanje dirk formule ena, ki si ga dovolijo nekateri vozniki na avtocesti, tudi kazalec vozniške kulture. Pri nas ta še ni dovolj razvita, čeprav raziskave kažejo, da s hitrejšo vožnjo ne prideš hitreje na cilj, samo v nevarnost spravljaš sebe in druge udeležence v prometu,“
opozarja Polič. Namesto najvišje možne hitrosti in pospeškov bi zato proizvajalci avtomobilov v reklamah morali poudarjati njegovo varnost, kar pa je žal v tem trenutku iluzorno pričakovati, je prepričan sogovornik.
Razvijanje javnega prevoza je naložba v prihodnost
Tako z vidika varnosti kot zdržnega razvoja bi morala zato država več pozornosti nameniti razvoju javnega prevoza, železniškega in avtobusnega, ki bi omogočil udobno – hitro, pravočasno, primerno pogosto povezavo med različnimi kraji. „Tudi z vidika porabe energije in zasedbe prostora je vlaganje v javno prometno infrastrukturo veliko bolj racionalno,“ meni sogovornik.
„Odgovornost države je ponuditi prebivalcem alternativo avtomobilom, ki se sedaj ne uporabljajo optimalno, zasedajo prostor in onesnažujejo okolje. Tudi če se to kratkoročno finančno ne izide vedno, je to servis, ki ga je treba državljanom zagotoviti, je naložba v prihodnost.“
„Vožnja z vlakom je lahko zelo privlačna, če ponuja podobno udobje kot z lastnim avtomobilom. Med potjo ni treba paziti na promet, lahko bereš, rešuješ križanke, klepetaš. Sploh za ljudi, ki se redko kam peljejo, je vlak tudi cenejša alternativa v primerjavi z osebnim avtomobilom, katerega sicer visoki stroški so ob posamezni vožnji nekako skriti. Upoštevati bi morali nakup vozila, zavarovanje, registracijo, gorivo, dajatve, popravila, servis, stroške parkiranja ipd. Žal se marsikdo tega premalo zaveda. Predvsem pa si verjetno ne želimo z asfaltom prekrite države in onesnaženega ozračja,“
sklene Marko Polič.
