Srečko Klapš
Zgodba Franca Lenharta se je začela pred 31 leti takrat še kot šefa proizvodnje avtobusov v tedanji Tovarni avtomobilov Maribor (TAM). V Iran je odšel za predstavnika, ko je ta država naročila kar 2400 avtobusov skupaj s prenosom tehnologij, ki jih je uspešno prenesel. Po propadu TAM-a so se Iranci obrnili na Renault, Lenhart pa je ostal in se pričel ukvarjati z izvozom pistacije in keramičnih ploščic. Kasneje, ko mu je umrla slovenska žena, se je v Iranu tudi poročil, za kar je moral prevzeti tudi islamsko vero in prestati osem mesecev birokratskega preverjanja dokumentacije, da je lahko oženil Iranko. Danes govori tekoče iranski jezik farsi in je skupaj s soprogo pripravil tudi slovensko-iranski slovarček z osnovnimi celimi stavki, ki je lahko v dobrodošlo pomoč poslovnežem. "To da vi iranskega partnerja nagovorite z nekaj njegovimi besedami, je lahko zlata vredno in pripomore k sklenitvi posla," je povedal Lenhart na poslovnem srečanju v prostorih mariborske Štajerske gospodarske zbornice.
Mencanje da ali ne, pri njih ne šteje
Kljub temu opozarja poslovneže, da se je težko samostojno podati na ta trg, kjer čas nima prave veljave. Zavede te lahko tudi njihova gostoljubnost, s katero te kot pravi poslovneži ovijajo okoli prsta in pihajo v svoja jadra. "V komunikaciji z Iranci se je treba spustiti na njihovo raven in jim ne dopustiti, da ti pridejo blizu, saj ko ugotovijo koliko si "težek", te hitro stehtajo." Gospodarskim zbornicam in interesnim združenjem, ki na meddržavnih poslovnih konferencah udeležencem kažejo vse lepote Slovenije, priporoča, da naj jim te podarijo na DVD-jih, da si jih lahko kasneje ogledajo. Bolj uspešni bi bili, če bi jih peljali v konkretne tovarne in obrate, kjer bi hitro našli skupni jezik in dorekli kak posel.
Med temeljna pravila za uspešen nastop na iranskem trgu Lenhart uvršča drznost, saj morajo imeti poslovneži dovolj poguma, da sklepajo posle pod sankcijami in da "pozabijo" na vse kar o Iranu kroži po svetu ter se posvetijo poslu. Morajo biti odločni in kljub preprekam stati za svojo idejo ter ciljem. Pomembna je tudi prilagodljivost, saj je treba zmeraj računati s planom B, stalnica poslovanja na iranskem trgu je namreč upoštevanje drugačnosti. Tistim, ki želijo v Iranu na hitro zaslužiti, odsvetuje podjetniške podjeme na tem koncu sveta. "Odločnost in trdnost je ključ do uspeha. Mi smo nosilec posla, mi ponujamo, prodajamo in imamo znanje ter tehnologijo. A sestanek vodijo oni in to počasi s premori in medsebojnimi debatami. Mencanje da ali ne, pri njih ne šteje," še svetuje Lenhart.
Obvodi pri plačilnem prometu
Glede na to, da je v Iranu še zmeraj 70 odstotkov podjetij v državni lasti, potem ko jim je v desetih letih uspelo privatizirati le dva odstotka podjetij, je treba računati tudi na provizije oziroma tako imenovane lokalne navade. Lenhart opozarja še na probleme pri plačilnem prometu, saj zaradi sankcij banke ne sprejemajo plačil iz Irana, ampak iz okoliških držav (Združeni arabski emirati, Jemen, Gruzija ...). Poleg tega je v Iranu tudi visoka inflacija, uradno 40, po Lenhartovem mnenju pa nad 60 odstotna. "Problem je tudi menjalni tečaj, ki se je po večkratnem skoku ustalil pri 130.000 rialih, a če poslujete z blagom, ki je pomembno tudi za državo kot so hrana in zdravila ter medicinska oprema, je mogoče kupiti evre za 42.000 rialov, kar je najugodneje." Nedavno so Francija, Nemčija in Velika Britanija ustanovile Instex, ki pomaga evropskim podjetjem pri poslovanju z Iranom na področju zdravil in medicinske opreme. Prav tako sta se zaradi sankcij iz Irana umaknila DHL in TNT, deluje pa običajni poštni promet. Za težje pošiljke je na voljo tudi storitev velikega turškega logista Ekol, ki ima predstavništvo tudi v Sloveniji. Lenhart verjame, da bi lahko bilo slovenska podjetja bolj prisotna v Iranu, poslovni uspeh na tem trgu pa bi jim odpirala vrata tudi v Afganistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Pakistan.
