Miha Dajčman
Tomaž Humar je opravil okoli 1500 vzponov, od tega 60 prvenstvenih doma in po svetu. Po poklicu je bil carinik, s srcem pa predan goram. V mednarodnem merilu je bil njegov verjetno največji uspeh vzpon po južni steni na Daulagiri leta 1999, po katerem ga pozna alpinistični svet.
Iskal je poti, ki so se mnogim zdele nemogoče, njemu ne. "Kjer žival omaga, Humar še vedno grize," je eden znanih pregovorov o Kamničanu, rojenem 18. febuarja 1969.
Večer, 16. november 2009 Avtorica: Zvezdana Bercko
V večnem krogu življenja in smrti
Tomaž Humar je bil tisti, ki je javnosti dotlej povsem odmaknjen alpinizem z neposrednim internetnim prenosom pripeljal naravnost v naše dnevne sobe. In potem spoznal, da te tudi sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš
Zle slutnje, ki jih minuli teden nihče ni upal ali hotel izgovoriti na glas, so se v zgodnjem sobotnem jutru uresničile. Švicarski reševalci so v steni nepalskega sedemtisočaka Langtang Lirunga našli truplo Tomaža Humarja. Vse kaže, da je umrl že v ponedeljek, najkasneje v torek, torej še preden je slovenska javnost za nesrečo sploh zvedela. Kaj se je v resnici zgodilo, ne bomo zvedeli nikoli.
"Če življenja ne znaš živeti zase, potem se ne pomiluj s tem, da ga živiš za druge," je ena od domislic, imenovanih "brihtoli", objavljena na njegovi, sicer že več kot tri leta neosveženi spletni strani. V tem času je namreč povsem zavrnil svoj dotedanji način življenja in plezanja in se umaknil v osamo. Življenje pa je že prej in prav tako tudi potem živel zase.
Da ga ima Himalaja rada, so pravili zanj. Še bolj je imel rad on njo. Pravzaprav vsako goro. Prav poseben odnos je imel z njimi. Nikoli ni uporabljal besedne zveze "osvojiti goro". "Vzajemnost je, ne premagovanje. Gre za dašdam. Gora ti mora dovoliti, da prideš gor, ne moreš se boriti proti njej," je rekel že pred leti. Se mu je zdaj gora (Gora, z veliko začetnico, bi zapisal sam) za spoštljiv odnos oddolžila s tem, da ga je, v nasprotju z mnogimi, vsaj vrnila?
"Zelo redkim alpinistom je dano ostareti. Če ostariš, je to največja nagrada, ki si jo sploh lahko želiš. Tako se imaš na koncu vsaj česa spominjati in to je tisto, kar šteje." Tudi to so njegove besede. Ostareti mu ni bilo dano. A spominjati se ima tudi on česa, tam, kjer je zdaj, v tistih drugih svetovih, ki jih je, na videz preprost fant deškega obraza in prešernega nasmeha, razumel veliko bolj kot drugi smrtniki. Sploh tisti, ki itak niso niti skušali razumeti ničesar, ne njegovega početja in ne njega samega, pa so si iz varnega zavetja domačega naslanjača ali najbližjega šanka arogantno jemali pravico presojati. In obsojati.
Pa nas je on bolj razumel, kot se razumemo sami. "Vsi smo krvavi pod kožo. Formulo ena gledamo takrat, ko se kdo sesuje. Zanimivo je takrat, kadar je nekaj nenavadnega, ne goveja juha in pražen krompir, kar imamo vsi na mizi. Mora biti ali totalna beda ali totalen blišč."
Enega in drugega je v svojih 40 letih doživel veliko. Nenavaden pa je bil za pojme okolice vedno. Že takrat, ko je začel plezati v domačih hribih, pa potem, ko je na prvi odpravi v Himalajo spoznal legendarnega Šraufa, na Anapurni, Ama Dablamu, Nuptseju in zlasti Daulagiriju. Tam je, tik pred prelomom tisočletja, dotlej javnosti povsem odmaknjen alpinizem z neposrednim internetnim prenosom pripeljal naravnost v naše dnevne sobe. Gozdni Joža, kot si je pravil sam, je postal slovenski nacionalni junak. Pa je bilo to preveč celo zanj. Kajti: "Sam' plezat' s'm hotu."
Naslednje leto je prišel padec. Ne v hribih, na gradbišču domače hiše. Polomil se je tako, da mu je življenje viselo na nitki. Invalidski voziček so mu napovedali kot najboljšo možnost. Ampak sam je ves čas trdil, da se je tudi to, kot vse v življenju, zgodilo z razlogom.
Začel je znova, sam, skoraj na skrivaj. A ko se je prvič, bolj z rokami kot z nogami, privlekel na Kamniško sedlo, je vedel, da bo šlo. Ker ni nemogočih poti, četudi imaš eno nogo krajšo, obe pa le omejeno gibljivi. Še nekaj vzponov v Himalaji in Andih, potem pa Nanga Parbat, ki ga je napovedoval z geslom Naredi ali umri. Ni bilo ne eno ne drugo, je pa razdelilo Slovenijo kot dolgo noben dogodek prej ali kasneje. "O tem, ali je genij, ki ni imel sreče, ali norec, ki je imel več sreče kot pameti, ne morem soditi. Ampak v nekem trenutku so vsi, ki so poskusili kaj novega, veljali za norce," je takrat dejal Viki Grošelj, že pred štirimi leti koordinator reševalne akcije.
Tomaž je spoznal, kot je zapisal sam, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš. Za svoje načrte ni povedal nikomur več. Tako je bila alpinistična javnost povsem osupla, ko je pred dvema letoma iz Nepala prišlo sporočilo, da je sam preplezal južno steno Anapurne. Verjetno bi bil tokrat odziv podoben.
"Z vsako novo preizkušnjo spoznam, kako rad imam življenje; in živim ga šele, ko me ni strah smrti in ne življenja samega. Obe možnosti sta neločljivo povezani v večnem krogu," je zapisal letos poleti. Z mislimi najbrž že na Langtang Lirungu.
