Tomaž Ranc
Za Slovenijo je Avstrija še vedno obljubljena dežela - pa je res v vseh pogledih takšna?
"Na Koroškem je res revnih 20- do 25 tisoč ljudi od skupaj 550 tisoč ljudi, ki živijo v deželi - in to ni malo. V Avstriji pa je revnih 430 tisoč ljudi, kar je precejšnja številka od skupaj devetih milijonov, od dvanajst do petnajst odstotkov ljudi pa živi na meji revščine."
{embed_youtube}https://youtu.be/LTs_Bffpn9U{/embed_youtube}
Koliko ljudem pomagate in kako?
"Karitas deluje zelo razvejano, nudimo socialne storitve za občine, vrtce, za deželo in državo - in za to nas tudi plačajo. Pri nas dela kar 1250 ljudi, večinoma ženske. Imamo devet domov za ostarele, osem ustanov za ljudi s posebnimi potrebami, 90 vrtcev, šole ... Letno imamo 42 milijonov evrov prihodkov, od tega je le pet odstotkov denarja iz darov, ostalo moramo zaslužiti, da lahko potem delamo svoje programe naprej - od svetovanja, oskrbe do delovnega urada ... Lani smo izplačali 200.000 evrov pomoči, prošenj je bilo 3200, predvsem pa tem ljudem skušamo svetovati, kako shajati z denarjem. Nekaj ima pri nas vsak, dohodke od države dobi vsak, a mnogi s tem ne znajo ravnati. Mi jim nočemo kar takoj izplačati denarja, ampak se z ljudmi pogovarjamo, pogledamo, kako živijo, jim svetujemo in jih potem tudi spremljamo - žal nam uspe le pri manjšini."
Danes je človek preobremenjen, pritisk je brutalen. Če je predolgo bolan, izgubi delo in se znajde na cesti
Nekoč smo Turke vabili v Avstrijo, zdaj bi radi tudi zanje postali neatraktivni
Smo premalo močni, da bi spremenili svet, ga pa z majhnimi koraki spreminjamo
Od ena do pet
Kako ste spoznali svojo vzornico, dobrotnico in Nobelovko mater Terezijo?
"Ko sem prišel prvič v Kalkuto, sem obiskal slovenskega duhovnika. To je bil zdaj že pokojni Jože Cukale, ki je bil vedno pri sestrah in me je jemal s seboj. Vsaj dva tedna sem bil pri njih vsako jutro, ob petih smo šli k maši. Spominjam se, da so tam klečali pred najsvetlejšim in je prišla sestra, ki je klečala bolj zadaj na tleh. To je bila Tereza. Prišla je k nam in rekla: 'Zdaj pa greste ven in če pred ljudmi na cesti ali ljudmi, ki ležijo na tleh, ne boste tako pokleknili kakor zdaj, je bilo vse to brez pomena.' To je ona svojim sestram povedala vsak dan - in to te oblikuje kot duhovnika."
Pa ste prej hoteli iz duhovniškega poklica?
"Srečal sem jo še večkrat. Semeniščniki so se nekako čutili kot nekaj boljšega, prišli so iz hude revščine. Rektor ustanove naju je peljal v neko mesto na kolodvor in sem se dve uri z njo pogovarjal. Pa mi Terezija reče: 'Toliko si mi povedal, kje vse si bil, od Nepala do Šrilanke - zakaj se pa nisi kje ustavil in pomagal ljudem? Nisi videl, da bi ljudje tam potrebovali pomoč?' To me je tako prizadelo, da sem prišel nazaj in prosil, če me škof vzame nazaj v semenišče, ki sem ga sicer hotel zapustiti."
Kje ste še potovali, službovali pred sedanjo službo v Celovcu?
"Marsikje, bil sem tudi v Ekvadorju, delal v Borovljah, v Šentjakobu v Rožu, imam tudi doktorat iz pastoralne teologije. S teološkega vidika sem opisal sporazumevanje med Nemci in Slovenci na Koroškem, skoraj dvajset let vodil slovenski dušnopastirski urad, nato pred Karitasom še nemškega."
Ste kot pripadnik slovenske manjšine občutljivejši za odnose?
"Če si član manjšine, si doživel marsikaj. Tudi ko so bili Nemci brutalnejši, sem se čutil v tej vlogi, da si zapostavljen, majhen, da drugi odločajo, da o tebi govorijo slabo in da se ne moreš braniti. Veliko smo doživljali in seveda imam zato drugačno empatijo do teh ljudi."
Kako pa se ubraniti empatije, ki je lahko za človeško osebnost tudi težava - če ga preveč rani, ko vsak dan gleda revščino, trpljenje, stiske?
"Spoznati moraš svoje meje in reči, da to, kar morem, naredim. Meni je postala zelo važna organizacija, ker kot posameznik težko kaj narediš. Peš hodim na delo, vsi reveži me poznajo, včasih mi hodijo drug za drugim - vsakemu nekaj dam in na koncu mi ne ostane nič, haha. Hočem reči, da jim s tem pravzaprav ne pomagam, vidim pa, kako jim lahko pomaga organizacija."
